Dragi moji,

Se spomnite tistega dne, ko smo odšli v trgovino in je prodajalka rekla, da ste prvi otroci, ki jih je tisti dan videla brez česarkoli v rokah? Navdušena je bila nad tem, da ste po trgovini hodili brez elektronskih pripomočkov. Vem, kako ste se počutili takrat: Spomnila vas je, da ste drugačni, da vam mami omejuje uporabo elektronike. Bil je samo še en opomnik.

Enako kot takrat, ko gremo ven na kosilo in se vsi otroci igrajo s svojimi telefoni ali tablicami namesto, da bi se pogovarjali s svojimi starši. Ste tudi edini otroci, ki jih starša na športnih prireditvah silita, da navijate za svoje vrstnike namesto, da bi se potopili v telefone. Spet samo še en opomnik, da ste drugačni, celo  osamljeni v tej elektronski dobi v kateri živimo. Veste fantje, problem ni v vas, problem je v meni. Jaz sem tako zelo sebična, da si ne morem predstavljati, da bi zamudila en sam samcat trenutek z vami. Naj razložim:

Hočem se pogovarjati z vami, ko jemo zunaj. Hočem poslušati vaša vprašanja. Hočem z vami deliti svoje izkušnje in se z vami zaplesti v globoke pogovore brez konca. In če namesto tega gledate v razne naprave, potem lahko to zamudim.

Lahko vam naštejem milijon razlogov zakaj elektronske naprave slabo vplivajo na vaš razvoj, vašo pozornost in zmožnost učenja. Lahko vam ponudim statistiko. A kljub temu, da so vsi ti razlogi več kot dovolj, to niso moji glavni vzroki zakaj tolikokrat rečem ne. Je veliko več kot to. Želim si, da bi to razumeli.

Ko smo skupaj, si vas želim cele. Hočem vas doživeti v celoti! Tega ne morem, če je med nami elektronska naprava. Deluje namreč kot velika ovira. Hočem videti vaše oči. Hočem videti začudenje in čarovnijo, ki plešeta po vašem obrazu, ko odkrivate čarobnost tega sveta. Hočem vas videti, ko ugotovite kako nekaj deluje. Hočem videti kako razvozlate življenjske uganke in razvijete svojo miselnost. Hočem vas spoznati. Hočem poznati vaše strasti. Hočem vas opazovati, ko odkrijete svoje talente.

In ko se skrijete za zaslon, zamudim vse to. In moj čas z vami… prehitro gre, enkrat ga bo konec. Hočem vas spremljati skozi življenje, vas voditi v pravo smer in vam pomagati, da se spoznate in ugotovite kdo sploh ste.

Fantje, današnji otroci hrepenijo po pozornosti, pravi povezanosti in iskrenih medčloveških odnosih. Nočem, da bi vi hrepeneli po tem. Zato rečem ne. Vem namreč, da vam igrice na tablice nudijo le začasno zadovoljstvo in ne nudijo dolgoročne sreče. Zato prinašajo več slabega kot dobrega.

Nočem se čez čas obrniti nazaj in videti, da sem v času, ki sem ga imela z vami toliko zamudila. Nočem samo preživeti vaše vzgoje, hočem zacveteti z vami. V tem življenju smo skupaj. Mi smo družina.

Ja, ko smo pri zdravniku in čakamo že eno uro, bi vas bilo najlažje utišati s telefonom. Ampak, če bi naredila to, se bojim, da bi vam dala vedeti, da nočem slišati dragocenih besed, ki jih izgovarjajo vaše majhne ustnice.

Ne morem prenesti niti misli, da bi vam pustila zamuditi vsa čuda sveta. Ko ste prilepljeni na ekrane, lepota sveta polzi mimo vas in se za vedno izgubi. V vsakem trenutku vas čaka nekaj lepega, čaka da jo odkrijete, nočem da bi to zamudili!

Hočem, da ste zadovoljni sami s sabo. Nočem, da se ves čas počutite kot da bi vas nekaj moralo zabavati in zamotiti. Če ste ves čas priklopljeni na nek pripomoček, sploh ne morete izkusiti, kako je biti sam s sabo, s svojimi lastnimi mislimi. Hočem, da se naučite razmišljati, dvomiti, raziskovati, ustvarjati. Vsak zase ste drugačni, nosite posebne darove, ki so unikatni, lastni samo vam. Hočem da ti zažarijo! Ob svetlobi iz tablice se izgubijo. Potrebujejo življenje, pravo življenje, da zacvetijo.

Hočem, da verjamete vase. Hočem, da ste sposobni gledati ljudi v oči in jih navdihovati. Če vam dovolim, da živite v senci zaslona, boste dobili malo priložnosti za pravi očesni stik. Če želiš nekoga zares spoznati, ga moraš gledati v oči. Oči so zrcalo duše. Vidiš česar preko zaslona ne moreš.

Ko vam ne dovolim uporabljati naprav, vam dajem darilo. In sebi. To je darilo odnosa. Pravi človeški stik. To je dragocen zaklad. In toliko mi pomenite, da ne bom zamudila niti sekunde.

Všeč mi je ko vidim kako razmišljate, všeč mi je, ko poslušam vaše mnenje, všeč mi je, ko vidim kaj vas nasmeji. Všeč mi je, ko se vaše očke zasvetijo ob novem spoznanju. Ko je vaša glava skrita za zaslon, to zamudim. In to zamudite tudi vi.

Hočem da odrastete z zavedanjem, da se svet ne vrti okoli vas (nekega dne se mi bo vaša žena zahvalila za to). Hočem, da nesebično dajete. Dajete svoj čas, svoje talente, svoje zaklade. Ta svet potrebuje več nesebičnosti. Ta svet potrebuje več stika. Ta svet potrebuje več ljubezni. Hočem vzgojiti sinove, ki znajo ljubljene osebe pogledati globoko v oči. Hočem da imajo moje bodoče snahe može, ki znajo pogledati globoko v srce, ki se zavedajo pomembnosti človeških odnosov in poznajo moči ljubezni.

Hočem, da vaši obrazki zasvetijo v mogočnosti sveta, ne ekrana. Hočem vas cele. Ker imamo tako malo časa. Ko spakirate za odhod iz domačega gnezdeca, nočem imeti nobenih obžalovanj za čas, ki smo ga preživeli skupaj. Hočem se spominjati kako so vam žarele oči, ko smo se pogovarjali. Hočem se spominjati vseh možnih podrobnosti iz vašega življenja, ki sem jih spoznala, ker smo imeli čas, da nam je bilo skupaj dolgčas. Z dolgčasom ni nič narobe. Lahko se dolgočasimo skupaj in tako odkrijemo kaj novega.

Rada vas imam, tako zelo vas imam rada, da vas ne želim utišati z iPhonom ali iPadom. In niti se ne bom opravičevala, ker mi ni čisto nič žal! Vse to počnem, ker nočem, da bi mi bilo kdajkoli žal!

Z vso ljubeznijo,

Mami

Prevedla in priredila Anja Oman, original napisala Renee Robinson: ORIGINALNA VERZIJA



Poglej tudi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja