Odprto pismo mamicam in pedagoškim delavkam v zvezi z novimi in starimi ukrepi
Ukrepi, strah in stres so v začetku tega meseca presegli naša srca, danes pa se samo še stopnjujejo. Upravičeno smo mame, učiteljice in vzgojiteljice zmedene, jezne, prestrašene, žalostne in v skrbeh. Smo tiste, ki smo za naše otroke najbolj odgovorne in čutimo drugačno težo. Sploh tiste z manjšimi otroki.
Ker smo že nekaj mesecev posebej močne in se trudimo iskati pozitivo, smo še posebej ranljive in šibke. Že nekaj mesecev smo v totalni zaščitniški drži, ki je obremenjujoča in težka. Zelo!
Nekateri nas prepričujejo, da ravnamo narobe, če se ukrepom prilagodimo, drugi, če se jim ne. Me pa bi samo rade, da nam nekdo zagotovi, da bo še vse v redu in da lahko popustimo svojo držo. Da lahko spet zadihamo, smo v kakšno stvar prepričane in spet vidimo lepo prihodnost za tisto kar nam pomeni največ – naši otroci.
Ne, nisi sama, ko čutiš tako! Veliko nas je! In ne, nismo same krive. V naši naravi je, da svoje otroke ščitimo z vsem kar imamo. In ko čutimo nevarnost, jo čutimo v dno duše. Takrat se borimo, kakor vemo in znamo. In ni g ačloveka, ki bi nas prepričal nasprotno.
Veš, da “šesti čut” ni mit? Veš, da je “intuicija” merljiva? Veš, da ima vsak od nas v telesu biofotone? Da ti biofotoni potujejo tudi med nami in so eden od pomembnejših načinov, kako se majhni otroci učijo in razvijajo?
Z njihovo pomočjo se otroci učijo o nevarnostih (ko je otrok v nevarnosti oddajamo biofotone, ki ga opozorijo na nevarnost), učijo se o naklonjenosti, spoštovanju, o občutkih, o premagovanju težav. Dosti bolj kot skozi besede. Včasih rečemo, da nas otroci čutijo. In res nas. Na svoji lastni koži. Zelo močno.
Merijo jih kot šibke snope svetlobe, ki jih še posebej močno čutijo mali otroci. Čutijo jih na telesu! (A veš, tisti občutek, ko začutiš pogled na hrbtu, ali pa ko pomisliš na neko osebo tik preden jo srečaš? Ali pa, ko rastline lepše rasejo, če jih imaš rad?) Biofotoni so mini signali, ki so merljivi in se nas dotikajo in mi jih čutimo. In prehajajo med vsemi živimi bitji. (Več: https://www.svetloba.si/znanja/biofotonika-svetloba-za-zdravje)
Trenutno so biofotoni v naši okolici polni stresa in negativne energije. Ko smo v obrambni pozi, kar je seveda razumljivo, saj naj je poleg virusa “napadlo” še kar nekaj zadev, ki so bile posledice tega.
Že nekaj časa se, skupaj z vami, sprašujem o tem, kako se boriti, kako ukrepati, kako kaj doseči, kako ravnati, kako našim otrokom omogočiti čimlepše življenje in potem prihodnost?
In ogromno sem razmišljala o tem, ali se tega zapisa lotiti strokovno, z zapisi o otrokovem razvoju (nekaj maleeeega sem dala na storije na www.instagram.com/
A sem se odločila, da je najpomembnejše, temeljno in v prvotnem planu to, da se obrnem kar na nekaj merljivega, na nekaj, na kar imamo direkten in takojšen vpliv. Nase in to, kakšne biofotone oddajamo svojim otrokom in drugim v naši okolici.
Smo eden najpomembnejših členov na svetu. Odgovorne smo za počutje otrok s katerimi smo v stiku in s tem za prihodnost vseh nas. Ne samo posameznikov, ampak družbe. In me smo tiste, ki bomo v veliki meri odločile, ali bo družba iz vsega tega izstopila zdrava.
Da bi nam za to kdo čestital, ali nas karkoli vprašal ali nam dal to vedeti, tega ne potrebujemo, dovolj nam bodo nasmehi in sreča naših otrok. Mojih, tvojih, vseh.
Zato: Pozivam vse, da odložimo vse tele naprave in vse tele medije, kar nas brez veze dodatno, če ne najbolj, bremeni. Se za trenutek ali dva ustavimo. Zadihamo, se umirimo.
Lahko prispevamo, lahko vplivamo, močne smo!
Zdravje je res na prvem mestu, za to se borimo. A me vemo, da je zdravje veliko več od fiziološkega. Zasujmo svoje otroke s pozornostjo, z ljubeznijo, z objemi, s poljubi… Pogovarjajmo se z njimi, berimo pravljice, pojmo, plešimo, pojdimo v gozd.
Nato se nasmejmo (četudi samo z očmi) ostalim ženskam. Na istem smo, isto čutimo, za isto se borimo. In uspelo nam bo. Ker druge možnosti me ne vidimo. Nikoli je nismo.
Ne borimo se z mlini na veter in izgubljajmo nepotrebne energije. Najbolj na majhnega otroka vplivata starša in dom, ki mora biti varen in srečen. To je popotnica, ki jo potrebuje od vsega najbolj. In lahko mu jo damo.
Zaupam v vas! Vse bo ok! Mamo to! Naši otroci bodo ok!
P.S. Zapis je v ženskem spolu, ker je večina mojih bralk mamic, žensk. Seveda pa enako velja za moški spol
Komentiraj