Lep pozdrav!
V bistvu ne vem niti, kje naj pričnem. Sem zelo izobražena ženska, brez lastnih otrok (tragična nosečnost). Moj pastorek (kako grozna beseda!) je izjemno inteligenten, razgledan šolar (prva triada). Ima me neizmerno rad, kadar sem odsotna vedno sprašuje po meni in želi si moje pozornosti, kadar smo skupaj. Veliko mu pomeni, da z njegovim očetom, mojim partnerjem, kaj skupaj počnemo - ustvarjamo, pospravljamo, se igramo. Hkrati je precej razvajen fant (pri svoji mami in njeni družini večinoma dobi vse, kar si poželi), vendar te težave večinoma uspešno rešujemo. Težava se pojavi ponoči, saj naju s partnerjem zbuja in išče pozornost (z namišljenimi bolečinami, nasilnim jokom, kričanjem, "vlamljanjem" v najino spalnico). O tem smo se velikokrat pogovarjali - seveda čez dan, saj se občutljivim temam (ločitev staršev, žalost, strahovi ...) pred spanjem izogibamo. Ve, da je mlad fant, ki mora spati v svoji sobi in v svoji postelji (sam!), vendar kljub temu ponoči ni miru. Prepričana sem, da je težava pravzaprav v njegovem očetu, ne pa toliko v otroku samem. S partnerjem sva se namreč dogovorila, kako postopati ob takšnih dogodkih - kadar joče, gre partner k njemu v sobo (ali jaz, če sem sama z njim), mu reče da je vse v redu, da sva tukaj in da naj zaspi nazaj, kadar pride v spalnico, pa ga pospremi(m) nazaj v sobo, ga pokrije in odide. Problem je, ker se partner ne drži vedno najinih dogovorov in se k otroku uleže in pri njem zaspi, potem pa čez kakšno uro pride nazaj v spalnico (si lahko predstavljate grozo in kričanje otroka, ko se čez uro in pol zbudi ponovno sam?). Sem mnenja, da tega partner ne bi smel početi, saj se s tem otroku daje potuha in se ga ne nauči samostojnosti, saj je navsezadnje otrok v osnovni šoli. Naj omenim še to, da sem otroka naučila umivati zobe, postlati posteljo ter zavezati čevlje jaz (s pomočjo učiteljice v šoli), saj sta oba starša vse te stvari počela namesto njega. Je osnovnošolski fant, ki si na krožniku ne zna narezati hrenovke, kaj šele mesa, ki prosi očeta, da ga stušira in obleče (čeprav vse to zelo dobro opravi tudi sam). Moje mnenje je, da se otroku s takšnim ravnanjem dela velika (psihična) škoda, zato se trudim, da bi se vsaj od mene naučil nekaj, kar mu bo v življenju pomagalo. To je razlog, da se velikokrat počutim izčrpano, hkrati pa tudi zapostavljeno in žalostno, saj partner zaradi svojih občutkov krivde, pomanjkanja in žalosti slednje velikokrat prenaša name in težko sprejema moje mnenje in mojo vzgojo, čeprav jaz pri vzgoji (po mojem mnenju) sploh ne bi smela imeti glavne besede. Partner pravi, da otroka pogreša (vidi ga sicer vsak drugi dan!) in da se mu ne zdi nič narobe, če se uleže k njemu v posteljo, jaz pa menim, da to ni prav in da s tem otroku daje vedeti, da se ne drži svoje lastne vzgoje in pravil, zato s tem krha predstavo varnosti in zaupanja, ki bi ju otrok moral ob staršu čutiti. Najbolj žalostno pa je to, da sem na koncu (s strani partnerja) jaz tista, ki ga ne razume in ne razumem tega, da on to potrebuje, čeprav mu nato vedno pojasnim, da njegova čustva ne bi smela vplivati na njegov odnos do otroka in njegovo vzgojo (za katero včasih celo trdi, da otroka premalo vidi, da bi ga lahko vzgajal - kar se meni zdi popolnoma neumestno). Kot že omenjeno, fantič me ima zelo rad, kar mi tudi pokaže na svoj, še otroški način. Ali morda jaz napačno ravnam, ko želim, da je otrok pripravljen na življenje, da počne stvari, ki so njegovi starosti primerne in ki mu bodo pomagale pri socialnem in čustvenem razvoju, da bo kasneje lahko samostojen in se bo znal spoprijeti s težavami? Včasih ne vem več ali sem preveč zahtevna, ali resnično ne razumem, ali pa se naj preprosto umaknem, ker se počutim izgorelo in neupoštevano (s strani partnerja).
Prosim za pomoč in nasvet,
Utrujena mačeha

Draga utrujena gospa,

Pozdravljeni. Pa zacnimo kar na zacetku, ceprav sploh ne vem kje naj zacnem. S partnerjem sva skupaj 11let in skupaj imava skoraj 3 letnega sincka. Nosecnost je bila nacrtovana in oba sva se je zelo zacela. Po nosecnosti pa sem nekako ostala “sama” za vse. Bilo je tezko, ker je sincek imel grozne krce, kar pomeni, da je kak dan minil tako, da sva ga prezivela na kavcu/v postelji, seveda priklopljen na dojko. Z dojenjem nisem imela tezav, dojencek je zagrabil takoj in tako sem ga dojila do njegovega 2.leta pa se to sem zadnje leto poslusala samo ocitke, da ga razvajam, da mi bo v puberteti skakal po glavi, ker mu to se dovolim.

Vglavnem, s strani partnerja nisem imela podpore. Pa sva se z otrockom pri njegovih 2 letih pogovorila in prekinila z dojenjem, ker je tudi mene ze izcrpavalo. No, potem se je zacela trma in zopet ocitki, da sem za to kriva sama, ker sem ga tako dolgo dojila. In je sledilo prickanje, ker se s tem nisem strinjala. Pocasi sva se s partnerjem na tak nacin oddaljila en od drugega, ker samo poslusam ocitke kako to in ono nisem naredila prav.

On dela vecinoma cele dneve, tako da sem za vse prakticno sama. Ko pride z dela, se ga sin izredno razveseli in bi se rad igral z njim, partner pa vidi samo kavc in televizijo. Se velikokrat zgodi, da pride sin k njemu na kavc in isce pozornost, partner pa ga potem nahruli. Ob tem me kar srce boli. Ne znam mu dopovedati, da ga tako grozno pogresa, da bo naredil vse vrste lumparij, samo da pritegne njegovo pozornost.

Druga stvar je v tem, da sem trenutno brez zaposlitve, ceprav jo gorece iscem. In poslusam ocitke, da sem lena, da se mi nic ne da itd.. Priznam, kak dan je taksen, ko bi lahko samo lezala in se smilila sama sebi, vendar ko je vse opravljeno, pa tega ne opazi. S svojimi ocitki me ponizuje, da se na koncu res pocutim kot najvecji gnoj. Tudi, ko sem hodila v sluzbo, ni bilo nic kaj drugace. V vsakem primeru mora biti vse pospravljeno, oprano, skuhano itd. Sam pa mi pri gospodinjskih opravilih ne pomaga, ces da je to zensko delo, da on itak nosi denar k hisi.. In sem od vsega tega ze zelo utrujena, ker casa zase nimam. Ne iscem pravljice, bi pa bilo vsake toliko lepo slisati, da sem kaj dobro naredila. Pricakujem res prevec? Hvala ze vnaprej.

Odgovor terapevtke:

Pozdravljena, anonimna mamica. Verjamem, da je bilo tezko zaceti in napisati ta ranljiva obcutja. Seveda ne pricakujete v odnosu prevec, pravzaprav pricakujete le minimalno. Pa da se vrnem tudi jaz na zacetek… Hvala, ker ste nam zaupali svojo zgodbo. S partnerjem sta povezana kar lepo stevilo let in verjamem vam, da se je za oba po prihodu vajinega sinka res veliko spremenilo. Kot berem, se posebej za vas. To sicer ni nekaj nepricakovanega, a kot opisujete, ste v teh spremembah ostali precej sami in vam je tezko. Omenjate, da je bila nosecnost nacrtovana, ne vem pa, koliko ste se zmogli s partnerjem pripraviti na te spremembe, ki so lahko za marsikater odnos zelo bremenilne. Pa se ta tema v raznih pripravah na porod kar dostikrat opusca, oziroma ostaja preveckrat spregledana. Upam, da vajin odnos v teh odstavkih ne bo.

Ne vem, koliko so te spremembe presenetile tudi vasega partnerja, ne vem koliko se je pocutil morda odvec, ali pa kar nepomemben v tistih prvih trenutkih, ko otrok res fizicno potrebuje mamico. To so sicer njegova obcutja in o njih lahko samo ugibamo, a ob vasem pisanju ostaja en tak obcutek, kot da mu je vse odvec, kot da ga tam kar ni, kot da niti ne steje. Ce se obnasa na tak nacin, s tem sporoca le svoja cutenja, ki pa so enako ranljiva kot vasa. Ne vem, kaj se je zgodilo z njim ob vsem tem, da se zdaj vi ob njemu pocutite tako zelo osamljeni, cisto sami, brez moci in brez idej, kako ga se prebuditi. Niti ne vem, koliko mu zmorete o teh za vas izredno ranljivih temah tudi spregovoriti, mu zaupati kako zelo vas vse to boli. A hkrati se zdi to nujno. Da se spet zacneta pogovarjati, na nacin, ki ne bo obsojajoc, bo pa zelo intimen in iskren.

Zelo tezko je razumeti izjavo, da dojencka z dojenjem razvajate. Priznam, da cesa taksnega se nisem slisala in prav zanimala bi me kaksna racionalna razlaga tega prepricanja. Dojenje otroku namrec pokriva kar dve njegovi osnovni potrebi: fizicno po hrani in custveno po blizini. Zdravstveni napotki v danasnjem casu priporocajo dojenje celo do tretjega leta in strokovnjaki so si v tem kar enotni, da ima izredno pozitivne vplive. Tezko je razumeti tudi povezavo s puberteto, da bi kaksen najstnik postajal problematicen, ker ga je mama dojila. V bistvu bi upala trditi, da so taksne verjetnosti vecje, pri mamah, ki se na te otroske potrebe ne zmorejo uglasiti tako dobro, kakor ste se vi. Prav tako je trma pri otroku normalen in zdrav pojav in se ne pojavi zaradi dojenja, pac pa zaradi razvoja otroskih obcutij za sebe, za ego. Res pa je, da smo starsi poklicani k temu, da trmo prepoznamo in slisimo in to marsikdaj ni lahko. In otroci v marsikaterih primerih, tako kot tudi omenjate, iscejo pozornost. Tako da bi glede vseh ocitkov, ki jih navajate, rekla, da so res neupraviceni in krivicni. Gotovo so vas kdaj tako presenetili in razocarali, da ste ostali kar brez besed. Ali pa vas je vse to toliko razjezilo, da ste lahko le besneli in se prepirali, kot omenjate?

Cutiti je tudi ogromno zalosti ob taksni zgodbi, kjer sinko ostaja kar nekako spregledan, prav tako pa dozivljate isto vi. A partnerja spremeniti ne morate, to lahko storite le sami pri sebi. Kako ste res vi? Kje poiscete svojo oporo? Lahko o vsem tem spregovorite s partnerjem? Cutiti je toliko obcutkov nevrednosti, ponizanja, nepomembnosti in nepotrjenosti, ki najbrz izhajajo ze iz vase preteklosti. Razbrati je, da se tako zelo razdajete na vse strani, da bi dobili tisti kancek potrditve, da ste dobra partnerka in mama. In jaz verjamem, da ste. Kako pa bi bilo se podati na pot vasega osebnega garanja in odkriti, zakaj vas lahko partner tako prizadane, da vas te besede porinejo v ta grozljiv obcutek ponizanja? Da se pocutite tako osramoceno in jezno? V partnerskih odnosih imamo namrec vedno dve moznosti: ali v njih plavamo v obcutjih preteklosti, brez da bi se jih zavedali in si jih podajamo, lahko pa o njih spregovorimo, jih umestimo tudi v lastno preteklost in se zavemo, zakaj nas tako bolijo. Tako mi ob vsem tem ostajajo vprasanja, kako je bilo pri vas doma, ste se cutili sprejeti taksni kot ste in ovrednoteni v tem, kar pocnete?

Delujete res utrujeni, od vsega ugajanja. Kako bi bilo, ce bi morda naredili en nacrt? Omenjam le par smernic, vi pa izberite tiste, ki jih lahko zacutite:
1. Kot sem omenila, potrebujete sogovornika, najprej v partnerju. Da bi lahko spet imela tak odnos, kot sta ga imela vcasih. Vprasajte ga, koliko ga pogresa tudi on. Vprasajte ga, kdaj se je nazadnje cutil zazeljen. Obudita spomine na to, kako je bilo, ko sta bila se zaljubljena, ponovno se povezita.
2. Najdite si oporo v bliznjih, pa naj bo to dobra prijateljica, sosolka, ali pa sestra. Naj bo le nekdo, ki vas slisi. Ce cutite, da ne morete zaupati nikomur, vam priporocam terapijo. Vsekakor naj bo nekdo, ki bo razumel vsa vasa obcutja. Ker ste tega vredni.
3. Razmislite o tem, zakaj vas te stvari s partnerjem, tako zelo prizadanejo. Normalno je, da vas, ker so res problematicne, a zakaj vas to vrze v eno taksno obcutje, v katerem se potem tezko povezete z njim. Kaj je vasa osebna rana tu? Iz kje vam je vse to domace? Kaksno je bilo vzdusje pri vas doma, in kaksen je bil odnos starsev doma? Se lahko povezete s svojo preteklostjo, z otrokom v sebi?
4. Spremenite sebe – sprejmite se. Ne potrebujete spreminjati sebe, ker ste taksni kot ste, najboljsi. A spremenite svoj pogled na to, kar vas boli in fokus, ki je trenutno na partnerju in otroku, obrnite vase in se sprejmite taksno kot ste. Objemite tisto malo puncko v vas in ko cutite, da je najbolj prizadeta, jo objemite in potolazite. Povejte ji, kako zelo je lepa, posebna, pomembna, ljubljena, vredna in sposobna. Podajte se v svojo preteklost.
5. Bodite drzni in poskrbite zase. V vseh ozirih – posljite prosnjo za delo na kak naslov, kamor sicer ne bi. Razmislite o tem, kaj so vase prednosti in kaj bi lahko morda delali sami. Ne pocistite stanovanja in povejte partnerju, da vas danes ocitek o vasi nesposobnosti ne bo ganil. Dajte partnerju vec casa z otrokom (kaksne mame jih kar prepustijo same skupaj) vi pa pojdite nekam, kjer se pocutite dobro (pa naj bo to aerobika v telovadnici, film v kinu, sprehod v naravi, nekaj kar je najbolj vase…). Pohvalite sami sebe.

Ta zadnja tocka se zdi skoraj najpomembnejsa. Ko boste zaceli skrbeti zase, se boste lahko posvetil tudi otroku in partnerju in pri tem ne boste utrujeni. Ko si boste lahko dali kompliment, ga ne boste toliko pricakovali od partnerja. On pa ga bo vseeno morda dal. Ko boste zacutili svojo lepoto, jo bodo zacutili tudi ljudje okoli vas…in takrat boste lahko zahtevali vec, ne le osnov. Takrat pohval ne boste pricakovali, a jih boste vseeno prejemali. Poskusite.

Mamica, vzemite si cas zase, pri vzgoji pa zaupajte svojim obcutkom in vasemu telesu, to se namrec nikoli ne zmoti. Le pogumno naprej.

Katja Knez Steinbuch,
www.druzinska-terapija.com

Tole pisem anonimno, ker me je malce sram. Zavedam se namrec, da je “tezava” moja odgovornost oz vsaj najina s partnerjem. Ali sva ze od zacetka delala prevec stvari narobe, ker sva si kaj zelela olajsati, ali pa so stvari odraz kaksnih nerazciscenih stvari pri meni ali obeh. Najin fantek je star 12 mesecev. Nosecnost je bila nacrtovana, toda na vlogo starsa sva bila ocitno premalo pripravljena. Noseca sem bila v precej stresnem obdobju, kar nisem predvidela, vsaj ne vsega, imela sem zdravstvene tezave, diplomirala, potem tezave s sluzbo zaradi bolniske, dvakrat sva se selila itd. Veselila sem se otrocka, vendar uzivala v nosecnosti nisem. Tudi porod ni bil kar bi si zelela, zaradi zdr.tezav so mi ga sprozili, bil je dolg, bolec, mucen. Vecino stvari sem predelala, vzela sem si kot da za necim zalujem in si veckrat dovolila vse podoziveti, se zjokati, si oprostiti in ceniti to kar imam. Bila je ljubezen na prvi pogled, dojenje nama je steklo zaradi moje vztrajnosti, trme..in zaradi tega sem bila presrecna.

Sin je bil izredno zahteven dojencek, prvi trije meseci so bili izredno naporni, ker je veliko jokal, ves cas je bil na rokah ali na zizi. Razen od partnerja, takrat nisem imela veliko podpore, od lastnih starsev sem ves cas poslusala, da se niso slisali otroka, ki bi toliko jokal, ceprav se ga je dalo dokaj hitro potolaziti, ko si ugotovil kaj potrebuje. Bila sem nesamozavestna, neodlocna, vsaka kritika me je prizadela, zacetki materinstva so bili zame zmedeni in tezki. Ves cas sem bila zelo utrujena, pogosto sem dovolila, da je mali spal na moji zizi, samo da bi si odpocila. In postal je zizoholik. Po nekje stirih mesecih se nama je najin nacin socustvenega pristopa zacel obrestovati. Mali je dobrovoljcek, vsem se smeji, v razvoju je nadpovprecno hiter, na veliko raziskuje. Je pa se vedno zizoholik, gh prakticno nic ne poje, le tu in tam kaksno zlicko pa zemljice rad gloda, poje vseeno malo. Z uvajanjem gh sva imela ogromno tezav, do 9m ni jedel nic, potem sem prebrala knjigo Moj otrok noce jesti, se sprostila in zacel je jesti.

Zadnja dva meseca “hodi” v vrtec, tam lepo je in spi, v vrtcu uziva. Ze od zacetka januarja je vecino casa bolan, zato razmisljava o varuski, ker imam obcutek da morda le ni pripravljen na vrtec. Ce bi imela moznost, bi ostala z njim doma vsaj do 2,5 let, ceprav mi je po nekaj dneh ze tezko, saj potrebuje veliko pozornosti. Hranjenje je sedaj izredno naporno, ceprav se ne obremenjujem s tem, da nic ne poje. Partenrju je hranjenje vedno stresno in skupni obroki mu ne disijo prevec, vendar jih kljub temu imamo, sam pa malega noce nikoli hraniti ali obupa ze po prvi zlicki.. Malcek pri mizi ne sedi lepo, iz stolcka leze na mizo, obraca kroznik, da vse pada ven, hrano mece naokoli. Recem mu (prijazno, a odlocno), da naj tega ne pocne, da mi ni vsec, vendar nic ne pomaga. Vztrajam kaksno minutko, presodim da pac ni lacen in ga dam iz stolcka ven. Sama seveda ne morem pojesti do konca, saj se ponavadi razburi in kmalu po tem hoce zizo. Glede tega se ne morem odlociti, kako naj delam, kaj je prav. Zizo ima namrec pogosto za tolazbo. Takrat jo mocno zahteva, obupano joka, me slaci… Pogosto jo potrebuje tudi med spanjem, cez dan ali ponoci, lahko je priklopljen tudi eno uro skupaj, saj se takoj prebudi, ce mu jo vzamem, druge stvari pa ne pomagajo.

Ce ne dobi tistega kar hoce, se hitro razburi, zahteva, jaz vztrajam (oz se trudim, da mu stvari ne vracam, ko sem jo enkrat ze vzela oz mu nakazala, da je ne dobi) in dostikrat hoce potem zizat. Zadnje case mu skoraj vedno ugodim, za izgovor jemljem, da je bolan in mu nocem povzrocati se vec stresa. Ne vem pa, ce delam prav in kako naj bi sicer postopala.. Partner je pri vzgoji vkljucen na tak nacin, da se v vecini stvari strinja z mano, naredi (vecinoma, vendar vcasih s tezkim srcem), kar ga prosim, vendar se aktivno ne zanima za to, vecino stvari dozivlja kot pomoc meni in ne kot opravljanje vloge starsa. Sicer se z malim rad igra (ko sta oba dokaj dobre volje) in v tem oba izredno uzivata. Najin odnos je iskren, vse to mu povem, vendar preprosto ni pripravljen kaj spremeniti, ceprav me kaj moti in mu ves cas “tezim”. Vsake toliko se mi stvari naberejo in takrat imam nekajdnevno krizo. Mislim, da je kar nekaj stvari, ki bi jih morala spremeniti, pa ne vem kako se jih lotiti. Razmisljala sem tudi o psihoterapiji ali druzinski terapiji, vendar si je zaradi trenutnega financnega stanja ne moremo privosciti. Brala sem tudi o Bachovih cvetnih esencah, vendar mi je spet malo predraga zadeva sploh pa zaradi obcutka, da je izboljsanje bolj placebo ucinek kot kaj drugega. Kaksne izkusnje s tem mogoce?

Odgovor terapevtke (odgovorjeno v skupini Sočutno starševstvo):

Draga mamica,

Hvala za vaso izpoved, ki je sicer skrita. Je tezko prebrati vse samoobtozbe, ki ste si jih nalozili, predvsem to krivdo in sram, pa mocne obtozbe o tem, kaj vse ste naredili narobe, pa ceprav so vas kaksne stvari nepricakovano doletele (kot npr bolezen in tezek-travmaticen porod). Tudi starsi vam niso zmogli pomagati in razen partnerja ste najbrz dozivljali kar nekaj osamljenosti v vseh teh novih naporih. Bi vas kar direktno vprasala iz kje ta krivda in obcutek, da niste dovolj dobra mama, ste kdaj razmisljali? Je cutiti, da vstopamo v eno bolece vzdusje, ko odpiramo ta vprasanja.

Razumem, da ste se znasli v zacaranem krogu, ampak zato nikakor niste kar krivi. Zacnete lahko s tem, da si vsak dan znova poveste, da se trudite in da ste dovolj dobra mama ze zato. Ravno vase vprasanje, soocanje in mocno priznavanje je znak tega. Ko opisujete te prve intimne trenutke z vasim dojenckom, je cutiti vas napor in trud in hkrati vso to vaso krhkost in nezaupanje sami sebi. Samozaupanje je pri prvem otroku res tezko kar imeti in sem prepricana, da se marsikatera mama znajde v vasem opisu, a vseeno lahko odraza tudi to, kako dozivljamo sebe. Zaupanje vase nam ni kar podarjeno in ga vsak zgradi ob svojih starsih, ce tam zaupanje tudi prejme.

Govorite o problematicnem uvajanju goste hrane. Gosta hrana je lahko za starse kar izziv, so pa s hrano vedno povezana kar mocna cutenja – negotovost, strah, pa obcutje koliko lahko poskrbimo za otroka in koliko kontrole lahko spustim. Zato je super, da ste se vi lahko sprostili, ker pri uvajanju gh gre res dostikrat prav za to. Koliko pa vi pogresate partnerja pri tem? Cutiti je namrec, da ga vas otrok zelo. In da se partner tezko sprosti. Manj kot je (custveno) navzoc, vec “lumparij” bo malcek skusal narediti, le zato, da bi priklical oceta, ta pa bi ga umiril in mu dal socutno mejo, pa hkrati tudi dopustil malo razposajenosti in igrivosti.

Poraja se vprasanje, kaj vasemu partnerju omejuje, da bi lahko bil na eni strani igriv, na drugi strani pa odlocen? To se zdi v tem primeru zelo pomembno vprasanje. Zakaj se v njemu zbudi jeza in napetost, tako mocna, da tega procesa ne zdrzi? Glede goste hrane lahko najdete sredino rubriko vprasanje in odgovor, kjer sem eni mamici (predprejsno sredo) ze svetovala kaksne vse metode lahko uporabi, predvsem baby led weaning. Za otroka je normalno, da nima vse cisto in da ni “miren”, zato bi bilo dobro to omogociti tudi med hranjenjem. Kako bi bilo poskusiti imeti en tak, zivahen dan, ko mu dovolite igrivost med hranjenjem in se tudi oce skusa sprostiti?

Super, da se v vrtcu pocuti dobro, za bolezni pa kar verjamem, da so pogoste. Zanima me, ali zato mislite da ni pripravljen, ali zakaj tako sklepate? Saj ne bi postavljala nekih okvirjev, le zanimivo je, da ste to omenili. Vsekakor poslusajte sebe in otroka. Zanimiv podatek, ki ga navajete, pa je to, da v vrtcu nima tezav s hrano. Tako kot vecina otrok, se tudi on tam najbrz ob sovrstnikih dovolj sprosti. Ne gre toliko za vas vpliv, pac pa socialno vzdusje, ki to omogoci. Kaj pa mu doma to preprecuje? Ampak vi sprasujete kako ukrepati glede dojenja, kadar malcek ne zeli jesti. Ste pomislili na to, da bi mu dopustili, kadar protestira, da izrazi vso svoje razburjenje, vi pa bi ob tem tudi na kratko ubesedili njegova cutenja (ceprav logiko sele razvija)?

Cutiti je, da ste se z dojenjem res zelo trudili, da bi vama uspelo. In vama je, lahko ste ponosni nase. Vzorec, ki ste ga ustvarili, vasa odzivnost na otroski jok in na potrebo po tolazbi je popolnoma razumljiv odziv. Nasi materinski instinkti reagirajo kdaj kar avtomaticno tako, da skusamo umiriti jok dojencka, bolj kot pa ga slisati, priznati in razumeti. Ob joku se hitro pocutimo kot slabi starsi. Socutno starsevstvo pa uci tudi to, da otroski jok ni sodba proti vam. Ne pove, da ste naredili kaj narobe. In tudi sami ugotvaljate, da vas otrok kdaj potrebuje le blizino. Logicno je, da ste bili vmes tako utrujeni, da ste kdaj tudi zaspali skupaj z malckom na prsih, on pa je ob tem cutil tolazbo, ki jo ima se zdaj rad. Zato najbrz zelo invazivno zahteva zase to, kar cuti, da mu ob vznemirjenju pripada. Zelo lahko ga je razumeti, upam pa da ste lahko socutni ob tem tudi sami s sabo. Torej povsem razumljivo je, da si otrok zeli daljsega dojenja, in s tem ni nic narobe, dokler sta s tem oba ok. Dokler za vas ni to prevec izcrpujoce. Navadno se priproca dojenje tudi do drugega leta ali dlje, ampak vse dokler ni za vas to mucno in stresno. Vi pa delujete kar utrujeni od vseh naporov, zato je pomembno, da najdete resitev tudi zase. Najboljsa resitev bi bila vas pocitek, ki bi pomenil tudi vec energije zanj. Ta del se zdi najboljsi, ce pa to ni mogoce pa imate na voljo tudi druge nacine.

Dobra novica je to, da so dojencki precej prilagodljivi in ko se starsi nekaj zares trdno odlocimo, to cutijo in celo svoje navade po nekaj dneh spremenijo. Sprememba otroskih navad je lahka takrat, ko sami v sebi mocno verjamemo, da je to res dobro – najboljse mozno za vse. Ce otrok cuti vaso nesigurnost, pa je to tezje. Zato si najprej naredite nacrt, pomembno pa je, da vanj verjamete in zaupate svoje obcutkom. Nato pocasi zacnite pripravljati otroka na spremembe (se z njim pogovarjajte, mi vnaprej poveste kako bo,…). Verjemite vanj – da je sposoben zaspati tudi brez vasih prsi. Nekateri predlagajo, da bolj kot uspavanje, zdrzite z otrokom in vrednotite njegova obcutja: “slisim te in vem, da zelis jesti, da bi lazje zaspal. Vidim da si vznemirjen. Verjamem pa, da lahko zaspis, sem ob tebi”. To lahko delate, dokler otrok ni prevec vznemirjen, dokler se ne “izjokava”. Sicer pa se lahko zvecer najesta, potem pa nekaj casa vztrajate z besedami, sele nato samo z uspavanjem na rokah. Nekateri priporocajo celo to, da tik pred vasim spanjem otroku ponudite se dojenje, potem pa za otroka skrbi partner: ga tolazi, boza, uspava, dokler ne zaspi, vsakic znova. Pomembno je, da je pri tem umirjen. Te metode so tezke in ne uspejo na hitro, ampak so pomembne zato, da se lahko vi spocijete, partner dobi svojo vlogo, dojencek pa cuti tolazbo tudi ob ocetu.

Iz vasega pisma je cutiti, kako mocno pogresate partnerja. Vcasih deluje, kot da za otroka skrbite sami. In to je tezko. Mu lahko poveste kako zelo ga pogresate in to ne prek “tezenja”, ampak res socutno? Res je cutiti vaso osamljenost, hkrati pa prevzemanje odgovornosti za vse. Je vam to vzdusje mogoce poznano ze od doma? Cutiti je, da pri obema vplivajo tezka cutenja iz preteklosti in res vama priporocam partnersko terapijo: da bosta lahko ta cutenja odlozila drugam, bila socutna vsak sam s sabo, pa tudi drug z drugim in oba z vajinim otrokom. Ce potrebujete nasvet na koga se obrniti, me lahko kontaktirate. Obstajajo namrec tudi programi, ki so brezplacni. Vam pa zelim socutja do same sebe, da si boste lahko priznali, da ste dobra mami in enkrat videli svoj trud, ki je jasen ze is tega vprasanja. Ne obupajte nad sabo in se poslusajte se bolj, tako ob sinu, kot ob partnerju. Pa srecno!

Katja Knez Steinbuch,
www.druzinska-terapija.com

Lep pozdrav!
Imam problem s partnerjem seveda. Skupaj sva 8 let. Na začetku najine zveze nisem vedela ali sem v nebesih, ali sem srečala svojo sorodno dušo pojma nimam...bil je prijazen, vse bi naredil zame ni da ni kako sva en drugega razvajala...takrat sva bila stara 18 in 21 let in to je trajalo 4 leta...nato pa kot bi se vse skupaj pretrgalo....ko sem mu rekla da ne želim več hoditi z njegovo družbo ven, ker so sami fantje in se res z njimi nimam kaj pogovarjat se je vse spremenilo...kot da mu je ta ideja všeč...začel je hoditi sam ven...jaz sem začela hoditi sama ven ...ok vse lepo in prav, nisva imela otrok, ampak takrat se je odnos čudno spremenil...seveda se je tudi spolni odnos spremenil...baje ni bilo nobenega varanja vmes in tudi iz moje strani ga ni bilo...ko sva se nekako pogovorila..sva se pogovorila o otroku...res sem si ga želela, ker sem zelo zgodaj izgubila brata in mi je v srcu mankalo nekaj, kar bi bilo moje krvi...:S tudi on je bil vesel ideje...med nosečnostjo se mi je lepo posvečal bil z mano vendar še vedno je okol hodil sam...tudi po pogovoru da me malo moti in da me je strah da bi prišlo do varanja, mi je rekel da me ne vara in ga ni ganilo ko sem kdaj tudi zajokala...delal je kakor je želel...po porodu se je vse skupaj samo še stopnjevalo...bil je minimanlno 2 x na tedn s prijatelji po gostilnah in prihajal domov pozno...obupano sem ga na vse možne načine prosila naj hodi po službi domov ker ga potrebujem čeprav se ne posvečam več toliko nama...ampak zaman...sedaj sva skupaj kot sem omenila 8 let in me počasi vse skupaj spravlja ob živce ker nima želje biti z nama...mala je stara 3 leta želi imeti ob sebi njega in mene ampak včasih se mi zdi kot da smo mu zaprle pot do njegovega sanjskega življenja...SVOBODE. Ko se nekaj dogovoriva se ne drži dogovora...npr...prosim ne hodi danes v gostilno ker imamo jutri krst...odgovor je bil pridem takoj po službi...realnost? pride zjutraj eno uro preden se gre v cerkev...tako sem bila izmučena zaradi živcev da sem konkretno zbolela...vendar tega kako mi uničuje življenje sploh ne vidi...ne vem kako naj vam povem...edina težava je da ne zna uživati z nama ampak se raje sprošča ob prijateljih na pivu....kako naj se rešim vsega skupaj...ker enostavno nimam več nobenega potrplenja...:S vendar ga imam še vedno rada in tudi on pravi da me ima čeprav dela napake..jih priznava, ve kaj dela narobe...mogoče je odvisen od takega življenja? ko je živel doma je imel veliko prostega časa, ni rabil delati nič...zato se mi zdi da se kar ne zna zaposliti z delom...prosim za pomoč ker bi zelo rada to težavo rešila...:S hvala iz srca <3

Pozdravljena, draga mamica.

Hvala za odlicno in strnjeno samoanalizo vasega odnosa s partnerjem. Kot ste sami povedali, je bil vajin odnos na zacetku zelo obetaven, poln lepih obcutkov in hormonov. Za partnerske odnose je to nekaj obicajnega, vcasih pride celo do pravega zlitja, ko sta partnerja mocno povezana (kot sta bila ze kot dojencka ob mami). Ce je bilo tako tudi v vajinem primeru, je mogoce potem celo logicno, da vama (ali enemu od vaju) je po stirih letih ustrezalo malo casa tudi zase. In tudi s tem je vse v redu, dokler oba partnerja to situacijo dozivljata podobno in sta v tem se vedno povezana.

A pri vas ze takrat ni bilo tako. Ce vas prav razumem, se v druzbi partnerjevih prijateljev niste pocutili najboljse, vsekakor pa niste cutili, da ji pripadate. Ob tem ste tudi vi zaceli ziveti svoje zivljenje, a na tak nacin ste se popolnoma oddaljili od vasega partnerja in isto ste cutili zanj. Te dogodke opisujete na en bolec nacin, zato se mi ob tem postavlja vprasanje, koliko sta zmogla o tem takrat govoriti - na nacin, da sta bila oba slisana.

Ta sprememba vaju je namrec neverjetno zaznamovala. Ocitno tudi vase telo ni zmoglo tega, zato se je oglasilo precej glasno tudi v spolnosti. Vam je sploh bilo do spolnosti, ko ste se cutili najbrz pa tako neopazeno in njemu nepomembno? Ali je partner izgubil privlacnost v vasih oceh? Ste zmogli poslusati telo? Namrec vsakic kadar ne spregovorimo o svojih cutenjih na glas, v smislu da jih ubesedimo in smo potem tudi slisani, ta ostajajo v zakopana nasem telesu. Telo pa vedno pove vse, tudi ko mi ne zmoremo cutiti obcutij, ki so pretezka. Vcasih se oglasi preko raznij alergij ali ostalih psihosomatskih bolezni, v spolnosti pa nikoli ne molci... Zato je sprememba v spolnosti vedno rdec alarm za vsak odnos.

Ob omembi izgube vasega brata je cutiti, da ste bili ze zgodaj sooceni s tezjimi obcutki zalosti, pa najbrz tudi osamljenosti. In verjamem, da vam ni bilo lahko in da ste pogresali nekoga vasega, ki bi mu spet pripadali in on vam. Najbrz ste nekaj pripadnosti ob partnerju vseeno dozivljali, da ste se odlocili za tako velik korak, kot je otrok. Vseeno pa vam moram napisati, da je alarmantno prebrati, da se v zvezi absolutno niste pocutili v ok, pravzaprav ste se pocutili osamljeni (najbrz vsaj toliko kot ob izgubi brata), pa tega niste zmogli ubesediti, ampak ste se kar drzno odlocili za otroka.
Niti ne vem, ce ste se tega zavedali. Kot da ste na nek nacin ignorirali vasa zelo intimna obcutja, a hkrati delovali iz neke ranjenosti, ki se ni dobila svojega mesta za resevanje. Taksne odlocitve so res tvegane in prebujajo veliko strahu, a ga ob vasi pripovedi ni direktno cutiti. Zato bi me na terapiji zelo zanimalo, zakaj vas je bilo strah izraziti to, kar ste cutili? Kje ste se naucili, da se o tem ne govori? Ali pa zakaj tega niste zmogli narediti na nacin, da bi vas partner slisal. Vasa cutenja so namrec pomembna in sveta in zasluzite si, da ste slisani!

Morda bi mi odgovorili, in celo v mailu navajate, da ste partnerja prosili. Da ste, predvsem po porodu, izrazili svoja obcutja, a so bila spregledana in na hitro odpravljena. Je cutiti, da ste ob partnerju prav nemocni in da na kakrsenkoli nacin poskusite, ni v redu. Zato bi vas vprasala, kako to, da morate tukaj pozirati toliko tezkih obcutij? Kako to, da ste se znasli v takem odnosu? Kje je vasa jeza? Vam je taksna pozicija v odnosu ze iz kje poznana? Kaksen odnos sta imela vasa starsa? Vse to in se vec me zanima, ko berem vaso pravzaprav zalostno situacijo.

In se kljucen odstavek. Ja, vas partner je lahko odvisen. Lahko je odvisen od alkohola, ali pa od adrenalina, ki ga dozivi, ko se gre ven sprostit. Tega odgovora vam zal direktno ne morem dati na daljavo, sem pa prepricana, da vi cutite, ali je tam kaksna resna tezava ali ne. Pomembno pa je, ce si boste tokrat prisluhnili. Morda se bolj - se vprasali zakaj ste vi tukaj "pristali", zakaj tocno ob takem partnerju. Zakaj ob partnerju, ki potrebuje odmik? Koliko se tudi vi bojite odnosov?

Kakrsnakoli ze ta kruta situacija v realnosti je, ste si vi njega izbrali in poleg vsega je se oce vajinega otroka. To se ni zgodilo kar nakljucno. V vasem zivljenju ima izredno pomembno vlogo. Kar pa ne pomeni, da morate ostati v odnosu in biti tiho. Pomembno se zdi, da bi mu vse to kar nosite v sebi res iskreno pokazali. Ce imate obcutek, da ste to ze storili in da se v tem ne zmoreta slisati, potem vama nujno predlagam partnersko terapijo - to je terapija, kjer oba partnerja dobita mesto, da sta slisana in razumljena, a hkrati povezana. Ce cutite da gre za odvisnost, se mora slednja seveda prekiniti, da sploh lahko normalno komunicirata. Vsekakor se pogovarjajta in iscita resitve, ce jih ne bosta zmogla najti sama, pa se lahko vedno obrnete tudi name. Zelim vam, da bi se naprej iskali odgovore na vprasanja, prvo o sebi, pa tudi o vama. Pa srecno.

Katja Knez Steinbuch,
www.druzinska-terapija.com

Katja, pozdravljena!
Imam težavo, s katero se borim že mnogo let.. pravzaprav se mi dozdeva, da sem se z njo že rodila. Samodestrukcija. Ne znam se resnično spopasti z njo. Vedno se vrne. Vrta in uničuje.. in čaka. Je kot hrošč v programu...
Starša sta se poročila razmeroma mlada (21 in 22 let), ko je bila mama v 6m nosečnosti. Večino mojega otroštva sta se prepirala ali igrala tiho vojno. Živela sam z občutkom krivde, da sta žalostna in nesrečna, ker morata biti skupaj zaradi mene..če mene ne bi bilo, bi bila lahko srečna vsak po svoje. Želela sem umreti in jima odpreti vrata do sreče. Svoje najrosnejše otroštvo sem preživela od nedelje do petka pri babici in dedku, ki sta dve leti preden sem se rodila jaz, dobila svojo najmlajšo hči, vikende sem preživljala s starši. Čeprav mi ni bilo hudega, sem bila tam ob njuni mali navihanki včasih verjetno kar malo odveč. Pri treh letih sem bila sprejeta v vrtec in od takrat dalje sem živela doma. Starša sta živela svoje življenje, svoje skrbi, zdelo se je, da sem tudi njima odveč. Odraščala sem v duhu samorastništva. Na nikogar nisem bila navezana, nikomur nisem resnično zaupala. Mojega otroškega klepetanja ni nihče poslušal in kmalu je postopoma utihnilo. V šoli sem bila siva miška. Tiha in sramežljiva, skrita nekje v kotu. Vse življenje sem se spraševala, kaj sploh počnem na tem svetu in zakaj rajši ne umrem.. v pri kakih 10 letih sem nekoč spila nekaj aspirinov s cedevito in mislila, da bom umrla, a sem se razočarano zbudila. Nihče ni vedel, kaj se je zgodilo in nikomur o tem nisem govorila. V srednji šoli sem se zbudila iz sive miške, jezikala, se upirala in norela v puberteti. Želela sem biti divja, neukrotljiva. Pa nisem bila nič strašna.. le glasna, s slabo samopodobo in še vedno z željo po smrti.
Pri 20 letih mi je po razvezi s fantom počilo (pa ne zaradi njega) in zopet sem pojedla pest tablet. Tokrat sem pristala na urgenci, sprali so mi želodec in brez posebnih ukrepov sem se vrnila domov. O tem nismo več govorili. Želja po smrti je za nekaj časa potihnila, potem pa zopet počasi začela kljuvati v meni. Prihajali so vzponi in padci in z vsakim padcem je bilo kljuvanje močnejše. Pri 30ih se je ponovilo, tokrat bolj premišljeno. Spraznila sem bar in lekarno..pojedla in spila sem vse kar je bilo dovolj strupenega. Našli so me čez dva dni, podhlajeno na 29 stopinj, zastrupljeno in s 6 promili alkohola v krvi. Oživljanje je bilo dolgotrajno, a uspešno. A tokrat sem po zdravljenju fizičnih posledic pristala za en mesec v terapevtski skupini v enoti za krizne intervencije. Počasi sem se pobrala in se sprijaznila, da ima očitno Bog z mano še velike načrte in da me pač ne pusti oditi.
Zaposlila sem se, se poročila, si uredila življenje, rodila dve čudoviti hčerkici, a kljuvanje v meni ni umrlo. 10 ur ali več sem odsotna, delam 150 km na dan, plače že dve leti zamujajo, opomini me včasih niti ne ganejo več..utrujena na polno, malo z otroci in možem. pritisk se je začel povečevati. Vadim jogo, se sproščam, kopljem po svoji psihi, se učim imeti rada in si zavestno to dokazujem.. in ko že skoraj verjamem, da se imam, si zopet dokažem nasprotno. Destrukcija se kaže na mnogo načinov. S pretiranim izčrpavanjem. Ne spim, ko sem utrujena. Ne vzamem tablet, ko me močno boli. Vsem bi pomagala s svojimi naravnimi zvarki, le sebi ne. Želja po smrti ostaja, le da se sedaj čutim odgovorno vztrajati v življenju, ker sem mama. Ampak, kaj če nekega dne ne bom čutila tako in se odločim za nov poskus? Kaj bom pustila za sabo? Bolečino in strta srca.
Ne vem, zakaj je to prišlo vame. Zaradi ločenosti od staršev in odtujenosti od vseh ali sem se s tem res že rodila? Največja bolečina je gledati enako čustvo, enako bolečino, jezo, bes,..v svoji starejši hčerkici. Ko histerično kriči na vse okrog sebe in joka, da želi umreti.. Želim se rešiti tega zla v sebi in ga premagati za vse večne čase, pa enostavno ne vem, kaj naj storim, da se ne bo vrnilo nazaj in rušilo vsega, za kar se trudim že vse življenje.. Vem, da se sama s tem ne morem uspešno spopasti, a ne vem, kje začeti.
Pred mesecem in pol se mi je sesulo zdravje. Nekaj viroz ena za drugo, nova diagnoza reakcija na stres. Mesec in pol časa za razmišljanje. Odločila sem se, da zaključim s to službo, diplomiram in se končno rešim bremena, ki se prenaša že nekaj generacij.
Draga Katja, hvala že zato, ker si to prebrala. Če mi lahko svetuješ, kako izkopljem svojo težavo pri korenini, pa sploh hvala. Lažje mi je že ob tem, ko sem dala ven iz sebe.

Draga Tina, hvala za vašo iskreno in ranljivo izpoved. 

Toliko žalosti že dolgo ni bilo ob kakšnem vprašanju in ne vem, koliko se z njo spopadate tudi vi. Samodestrukcija je ne le žalostna, pač pa kruta stvar in vse kar opisujete, kliče po alarmu. Samo-poškodovanje je skoraj vedno povezano z močnimi občutki krive, sramu in potrebe po kaznovanju samega sebe. Vse to ste pravzaprav napisali že sami, v odseku, kjer ste opisovali svoje otroštvo. Veste, vaše otroštvo nosi tako močne vsebine, da kar zarežejo, zabolijo, kot da bi kdo prav odsekal noge ali pa izruval želodec. Žal je edina logična posledica, da vsakogar mine želja po življenju, toliko krutosti se vam je zgodilo. In niste vi krivi za ta občutja in za željo po prenehanju obstoja! Ko opisujete to otroštvo, lahko začutim malo punčko, ki jo obdaja res močna krivda, občutek, da je odveč, da ni dobra, da je tu po naključju in da bi bilo boljše, če je sploh ne bi bilo...boleče je samo pisati o tem, kaj šele, da nekdo to čuti. In kaj šele, da to čuti otrok. Otrok, ki ni prav nič kriv, ker te moči nima. Gospa Tina, v otroštvu ste žal doživeli izjemno travmatično psihološko zlorabo in zanemarjenost in vsa vaša sedanja občutja spadajo tja. Samodestrukcija se namreč razvije kot način soočanja s težko travmo.

Ne vem, koliko ste se s svojo preteklostjo že soočali, je pa čutiti, da res garate. Kaj začutite danes, ko pišete o svojih starših? Kaj čutite do njih in kaj do sebe, kot majhne punčke v preteklosti? To so zelo pomembna vprašanja za vašo sedanjost. Gre namreč za to, da ko se boste zmogli soočati tudi z najbolj bolečimi ranami, bo lažje postaviti stvari na pravo mesto. Za zdaj pa nekako vi še vedno nosite občutje krivde, kot da ste kot otrok sploh imeli kakšno možnost kaj spremeniti. Pa četudi denimo bi, odstranili sebe, vam garantiram, da to nikakor ne bi spremenilo vaših staršev, ki bi se še vedno prepirala. Morda vse to racionalno že veste, saj delate na sebi, a vseeno je pomembno vedeti: otrok nima takšnega vpliva na starše. Starši dostikrat res doživljajo, da so "skupaj samo še zaradi otrok", a ta stavek nikoli ne drži. Vi sami ste zelo močan dokaz za to: starša sta vam dala ogromno krivde, s tem ko sta ostajala skupaj, brez strokovne pomoči, a hkrati na nek način (pa morda nehote) uporabljala vas za ščit pred njunimi lastnimi občutji. Starši namreč vsi nezavedno dajemo otroku kakšna občutja, ki so povsem naša, lastna in se z njimi nismo pripravljeni soočiti. Otroci pa jih še preveč močno doživljajo in nosijo v sebi. Prav tako kot ste jih vi. In jih žal še danes. Zato se ob vsem zapisanem poraja vprašanje, kje je vaša jeza.

Toliko občutka "odvečnosti in zamenjanosti" prebuja tudi jezo, prav prezir in občutek, da se vam je zgodila krivica. Sami sicer pišete, da ste imeli občutek, da vam ni bilo hudega in verjamem, da ste se v to kar nekako uspešno prepričali. Ker bi sicer težko preživeli. Pišete o rosnem otroštvu in ne vem kaj to pomeni v številkah. A ne glede na točno številko, otrok fiziološko in psihološko potrebuje mamo in očeta. Dedki in babice so super, a so samo dedki in babice. Starši so za otroka vedno nezamenljivi. In težko je, ko ni enega od staršev, da pa zmanjkata oba - pa to je res kruto. Da se vam ob tej izgubi staršev zgodi še to, da ste ponovno odveč v prvem varstvu, se bere kot resna tragedija. Tina, vse to pojasni vaša sedanja občutja. Toliko groze se vam ne bi smelo zgoditi in ne čudim se poskusom samomora, ki jih omenjate. 

Ne glede na to, kakšni so bili nameni staršev, pa četudi so bili morda vedno samo dobronamerni, je bilo vaše otroštvo travmatično. Ljudje, ki bi vam morali dajati občutek, da ste želeni, hoteni, posebni, lepi, pomembni, unikatni, njihovi, edini in ljubljeni, so v srce male Tine namesto teh lepih občutij dali občutek, da ni vredna življenja, da ni pomembna, da je kriva, da bi jo moralo biti sram, ker sploh je in da si zasluži smrt. Kako kruto. Morda se že malo ponavljam, a res bi rada, da začutite to noro vzdušje vašega doma, kjer so bile stvari obrnjene na glavo in povsem logično je, da imate že celo življenje težave. Torej ne, prav nič ni narobe z vami in vaša občutja so posledica preteklosti.

A kljub temu je lepo prebrati, kako zelo lepo ste si uredili vaše družinsko življenje. Ne pišete sicer veliko o vaših odnosih, s partnerjem, konkretno, ob čemer se sprašujem, koliko zmorete danes zaupati in biti tam res vi, takšni kot ste. Koliko hitro pride do občutka odvečnosti v družini? Ali ste raje kar sami malo odsotni, da ga ni? Hčerki vas očitno zelo čutita in nosita kar vaša občutja. To je po teoriji medgeneracijskega prenosa travm povsem pričakovano. In na to lahko vplivate najboljše tako, da se v polnosti soočite s sabo. Kar pa, kot pišete, tudi delate. Pravzaprav ste naredili odlično samoanalizo sebe  in opisujete kot samodestrukcijo vsa dejanja, ko ne poslušate svojega telesa. Vaše telo je sveto in pomembno in lepo je prebrati, kljub padcem, ki jih omenjate, da ga vseeno toliko čutite. Še naprej poslušajte svoje telo in si zaupajte. Pravite, da vas pri ponovnem poskusu omejuje spoznanje, da sta tu hčerki, ki vas imata radi. JE prav čutiti, da jih ne želite prizadeti in verjamem, da jih ne boste. Dokler vas je tega strah, je to dobro. A namen psihoterapije pa je, da tega preprosto ne bi delali, ker bi čutili, koliko ste vredni. 

Mislim, da ste na sebi naredili do danes res že veliko in upam, da ste lahko ponosni nase. Vseeno pa vam toplo priporočam strokovno pomoč. Ne "le" občasno skupino, pač pa svojega, individualnega psihoterapevta in morda tudi psihiatra. Nujno potrebujete tudi eno svojo osebo, prijatelja, kogarkoli, ki mu lahko vedno, ampak res v vsakem trenutku zaupate. Z vami ni nič narobe, vas je pa "življenje" tako zelo prizadelo, da ste že večkrat rekli, da je preveč. Vaše telo samo ne zmore teh pritiskov in pomoč se zdi res nujna. Pozivam vas kar preko tega odgovora, da se še danes odločite in poiščete eno strokovno osebo in tudi eno izjemno sočutno prijateljico.

Samodestrukcija vam je domača, saj je bila vaš način soočanja s težko travmo. Ker ste jo ponavljali večkrat, je pri vas postala kar nekakšen vzorec. Tudi vaši možgani so se tega že kar navadili in so na nek način kar odvisni od teh vaših občutij. Za vsako odvisnost pa je značilno, da jo spremljajo vzponi in padci, kot tudi sami omenjate. Vse to pa se da spremeniti. Čeprav je težko verjeti zdaj, ko ste pogosto preplavljeni s temi občutji. A jaz zaupam v vas. Zaupam, da jih zmorete premagati. Zato vam priporočam terapevta, kjer boste lahko prišli v stik s preteklimi občutji nevrednosti, hkrati pa se naučili novih načinov soočanja s stresom. In Tina, poskušajte opazovati svoji lepi hčerkici in začutiti, kako sta vam pomembni, lepi, vredni, ljubljeni... v mislih pojdite tudi do male Tine in ji povejte, da je najboljša možna, da je vredna življenja, da si ga zasluži. To je namreč realnost,s katero morate priti v stik, da boste lahko začeli živeti življenje. Pri tem pa vam želim, da boste še naprej močno čutili, kako vas tudi Bog varuje, ljubi in bdi nad vsakim vašim dejanjem. 

Katja Knez Steinbuch,
www.druzinska-terapija.com

Pozdravljeni

Upam, da bo vprašanje "na mestu". Zanima me, kako čim manj stresno začeti ukinjati dojenje. Ko pravim čim manj stresno mislim predvsem na mojo malo pikico,ki se takoooo rada doji. Ima skoraj 17 mesecev in se doji ponoči kar precej in tudi vsaj dvakrat na dan. Jaz bi še nekako zdržala, vendar sedaj opažam, da me vodi. V smislu "ukaže", da želi sesati, hkrati pa res težko sprejme, da ji ne bi dala. Sem v precepu. Namreč ni, da ji ne želim dati prsi, vendar ne želim, da s "trmoglavljenjem" in "ukazovanjem" doseže želeno. Preko prsi se namreč večinoma crta in ne hrani.
Ko se soočam z vprašanjem prenehanja dojenja, pa opažam, da pravzaprav tudi jaz nisem pripravljena. Vsa mnenja mamic, kako so z dojenjem prenehala so mi tako "nečloveška" in z vse preveč joka. Predvsem, ker na dojenje gledam veliko globlje in v tem prvinskem in pristnem odnosu mama-otrok. Obenem pa sem zelo utrujena od nočnega prebujanja in od tega, da v bistvu pravzaprav ne znam potegniti "meje" in določiti "pravil", potem ji dam,ko joka, četudi me npr. že kar malo boli, ker se mi tako smili. Obenem je tudi trenutek dojenja lep in tako zelo čustven. Skratka ja, borim se s temi dvemi poli.
Poleg tega opažam tudi močno navezanost name, kar je po eni strani logično, ker sem res ves svoj možni čas s punčko, po drugi strani pa bi si želela, da bi se malo več zaigrala sama, tudi ob moji "neprisotnosti". Ob tem mislim, da je ona v dnevnii jaz pa npr. malicam v jedilnici. Ker me velikokrat začne tako klicati, da potem hitim k njej, ali pa pride in se mi obeša po nogah toliko časa, dokler "ne doseže svoje". Jaz pa jo obožujem in želim zanjo narediti vse. Se pa sprašujem, če v bistvu za njen razvoj ravnam prav.

Draga mamica, hvala za vaše zaupanje in vprašanje, ki je zelo na mestu.

Naj najprej omenim, da delujete res zelo sočutno v vašem starševstvu. To se razbere že iz načina kako postavljate vprašanje in res iz enega lepega odnosa do vaše pikice, kakor jo kličete v tem vprašanju. Tudi vaše vprašanje nosi takšno vsebino, kar pomeni, da se močno zavedate otrokovih potreb in razvoja. Veste, da je vsako odvajanje za otroka stres, pa čeprav se včasih zdi, da je skoraj veči za starše. Ob vas me ne skrbi. Pišete pa, da skrbi vas. Zato se mi zdi pomembno govoiti malo o tej vaši skrbi. Na prvu pogled delate namreč vse res prav in rekla bi, da bi bilo super, če bi si še naprej zaupali in bili tako v stiku s sabo in malčico. 

Če ste morda prebrali strokovna mnenja zdravnikov, pa tudi terapevtov, ste opazili, da pravzaprav priporočajo dojenje do drugega, nekje celo do tretjega leta. To je iz stališča strokovnjakov pravzaprav dobro in zdravo. V tem času se otrokova navezanost šele izgrajuje in zato po šestih mesecih dojenje ni več tako nujno za prehranjevanje, je pa otroku izjemno pomembno za občuek bližine. Zato tega občutka nekako naj ne bi zanemarjali, prej spodbujali. Je pa v naši družbi to mnenje precej redko in zaželjeno je, da so mame hitro brez skrbi. 

Vsa navodila in smernice pa veljajo, dokler ste vi z njimi počutite v redu. Pri sočutnem starševstvu je namreč pomembno, da ste sočutni tudi do sebe. Če vas dojenje, sploh nočno, spravlja v stisko, je res dobro, da počasi skušate glede tega kaj spremeniti.

Pri odvajanju je dobro, da ste zelo senzibilni in počasi. Počasni v smislu, da se vam res ne mudi in da si za ta del vajinega odnosa rs vzamete en daljši čas in si za cilj ne postavite ukinitev dojenja, pač pa le zmanjšanje dojenja. Kako se vam sliši ta predlog, zaenkrat? Pa o konkretnih predlogih še malo kasneje.

Namreč bolj kot to, da ste vi utrujeni od dojenja, se zdi, da vas moti, da vam malčica postavlja omejitve ali zahteve, ali da vas, kot navajate sami, kar vodi... Si predstavljam, da se zna tudi sicer že prav lepo postaviti zase in jasno pokazati, kaj ji kdaj ni všeč. To, da si to dovoli ob vas, pomeni, da se počuti izredno varno. Na ta način vam daje kompliment: da ste mami, ki zdrži tudi ob njeni jezi in zahtevah. In to je vedno dobro: imate otroka, ki ob razvoju možganov razvija tudi svojo logiko in svoje meje. Verjamem pa, da to v vas zbudi jezo, občutek nekontrole in nemoči in nasploh en neprijeten občutek. In vse to so pravzaprav tudi njena občutja, ko pride v stik s tem, da nekaj želi, pa tega ne dobi. Ali pa celo potrebuje, pa tega ni na voljo. Pri dojenju gre namreč za otrokove čustvene potrebe, ki so včasih bolj zapletene, kot jih zmoremo prepoznati in super bi blo, če bi tu našli eno sproščenost v razumevanju svojih čutenj, da boste razumeli tudi malčico. 

Ob prebiranju vašega vprašanje je en občutek, kot da vas je strah, ali pa da vas jezi misel, da bi malčico "razvadili" (če izberem skrajno neprimeren izraz, ki ga radi uporabijo nekateri), a mislim, da te moči preprosto nimate. Vsaj ne iz tega, kar opisujete. Namreč otroci, ki dobivajo veliko mamine odzivnosti in veliko bližine, čutijo v sebi toliko varnosti, da si upajo postaviti zase in upajo raziskoati. Ne pomeni, da so popolni ali pa da niso uporniki. Pomeni pa, da imajo v sebi varno navezanost - na vas in na svet in da vam lahko zaupajo, da boste vedno blizu. Zato se mi zdi zelo pomembno izpostaviti, da postavljanje meja v otrokovih potrebah, pa če so te izražene še tako "na poziv" treba izvesti sočutno. Ne čutim, da bi tu imeli težave, a rada bi vam rekla, da delujete super in da se vam bo vaša odzivnost še obrestovala. Čas za postavljanje meja vam bo malčica zagotovo še dala, z vsakim letom na nov način. Vprašanje, ki se mi tu poraja za vas pa je, iz kje vam ta občutek, da morate postaviti meje? Seveda, jih morate in jih boste še morali, ampak je zanimivo, da govoriva o stvareh, ki zanjo niso nevarne ali prepovedane, pa je vseeno čutiti isto intenzivnost. Morda razmislite malo v to smer, česa vas npr skrbi in kaj bi se lahko zgodilo, če ji dopustite malo teh njenih vibracij...?

Ker pa ob vsem tem omenjate še utrujenost, se stvar spremeni. Ne gre več za njeno zahtevo, pač pa čisto zato, da je dobro, da ste vi spočiti, da lahko sploh delujete. Da ste sočutni s sabo. In če vam je prenaporno, če ne zmorete, je dobro če vsaj ponoči skušate malo res zmanjšati dojenje. To sem omenila že zgoraj: pomembno je, da vse spremembe uvajate počasi in o njih tudi govorite, saj vas zagotovo v marsičem že razume in si tudi zapomni. Ob vsem tem se sprašujem, kako sta z obroki goste hrane - mnogi strokovnjaki namreč predlagajo, da se jih poveča in tako zmanjša potrebo po dojenju. Vmes ponujajte veliko vode (ali po flaški, ali po brizgi, ali po kozarcu) in z njo kar vztrajajte, ji jo kar ponujajte. Možno, da bo sledil preobrat. tudi sicer strokovnjaki predlagajo, da npr po dojenju najprej še jest, kar pa sčasoma obnete: najprej jesta, pije vodo in se le malo doji. Pravijo, da želja po dojenju sčasoma izzveni, sploh ko otrok in mati najdeta skupne načine bližine, tolažbe in topline. ČE boste zmanjševali dojenje, ji ponudite veliko telesnega stika in novih načinov bližine. Pravjo, da po nekem daljšem času sami ugotovijo, da jim to bolj ustreza. Torej vsakič ko skupate odvzet dojenje, ji dajte še kakšno novo opcijo bližine. Vsekakor pa še naprej ne poskušajte delati stvari na silo in ne skušajte ukiniti dojenja, zato ker ga ona zahteva. Skušajte ga zmanjšati, takrat ko bo vam težko in ena hitro. Njene zahteve pa urejajte na drugih področjih, kjer gre res za vprašanje otroške varnosti.

Če tudi sicer iščete ravnovesje med sočutjem in razmejitvami, vam v branje predlagam knjigo Daniela Siegela, Celostni razvoj otroških možganov - potem boste morda malo lažje razumeli ta njen upor oziroma glasno izražanje svojih potreb. Medtem pa si prisluhnite in priznajte sebi, da ste dovolj dobra mami in pravzaprav zelo odzivna - ker je največji blagoslov in najboljša začetna dediščina, ki jo lahko podelite svoji mali. Upam, da sem vam vsaj malo odgovorila in dala kakšno pametno idejo. Vedno pa me lahko še kontaktirate. Pa srečno z vašo pikico.

Katja Knez Steinbuch,
www.druzinska-terapija.com

Pozdravljeni!
Sem mamica 5 letnemu in 7 mesečnemu otroku. Še dojim,zato imam problem. Daje me utrujenost in živci. Sama pri sebi vidim da me hitro vse iztiri. Strah me je da ne bom zmogla,da me bodo izdali živci. Potem se sekiram,me peče zgaga, problem z želodcem, sploh nimam energije in volje do ničesar. Kako si naj pomagam? Vzeti ne bi smela nič ker dojim ali lahko kaj kar bi mi pomagalo? Prosim za pomoč. Hvala in lp, obupana mamica

Draga mlada mamica,

hvala za vaše iskreno vprašanje in priznanje. Starševstvo je zares ena izmed najtežjih nalog in v prvih letih lahko za mamo precej naporna, v javnosti pa vse prevečkrat opisana zgolj pozitivno.

V takšni težki situaciji ste se znašli, kot opisujete, tudi vi. Navadno je lahko materinstvo izčrpajoče že ob enem otroku, ob novorojenčkih pa se situacija le še stopnjuje. Zgodi se namreč veliko sprememb: telesa, hormonov, prekinitive spanja in vstajanje sredi noči, veliko poslušanja joka, pomirjanja novorojenčka in sebe. In kljub temu, da imate to majhno štručko najraje na svetu, se lahko ob teh spremembah dnevno zjokate. Najhujše je morda še to, da najbrž kot večina današnjih mamic ostajate v opisanem stanju izčrpanosti doma sami in utrujeni, okolica pa se sprašuje, zakaj je temu tako, saj "uživa v porodniški". Kako kruto pravzaprav.

Prvi korak torej je, da si ovrednotite, da ste v obdobju, ki je za telo izjemno naporno. Ste si to že priznali? Kljub temu, da je mama doma in ni vključena v večje fizične napore, je že sam ostanek doma lahko napor. Če telo ne dobi dovolj spanca, se ne počuti dobro, hormonsko ravnovesje pa se poruši. Če vaš dojenček ne spi in se vi zato večkrat zbujate, pomeni, da se hormoni zadovoljstva in sreče (endorfini) niti ne morejo tvoriti na isti način kot sicer. Kar pomeni, da ste lahko velikokrat žalostni. Če ne spite več ur v kosu na daljši rok in če vas jok dojenčka morda vznemirja in spravlja v tesnobo, ste lahko kronično utrujeni in že skoraj izgoreli, ker se možgani ne morejo spočiti in je amigdala konstantno vznemirjena. Slednje se vsakomur lahko pozna kot oblika motene koncentracije, raztresenosti, hipersenzibilnosti in slabšega spomina. Mladim mamicam pri vsem tem sicer pomaga hormon oksitocin, ki kljub opisanem lahko že ob pogledu na dojenčka in ob vsakem dojenju priskoči na pomoč in sproži prijetne vibracije. Ampak če pogledate celoto, je telesna izčrpanost skoraj pričakovana in veliko mamic se srečuje z omenjenimi stiskami. Kako je z vami? Koliko ur spanja imate, spite v kosu? Koliko spanja si lahko privoščite vsaj čez dan?

Opazujte sebe in svoje telo. Kdaj postanete napeti? Zgoraj opisujete, da ste se znašli v začaranem krogu: ker vas hitro vrže vse iz tira (čemur bi v čustvenem svetu lahko rekli tesnobnost), potem čutite krivdo. Krivda še bolj obremeni vaše telo, kar vam slednje tudi močno sporoča. Ker se počutite slabo, ste potem najbrž bolj občutljivi na dodatne spremembe. Omenjate, da vas je poleg napetosti in krivde tudi strah, da bo preveč, da ne boste zdržali. Izjemno naporen in krivičen začaran krog. Se vam je morda dogajalo že kdaj prej v življenju to, da ste iz napetosti se razjezili in potem čutili krivdo, tako močno, da je telo sporočalo, da ne zmore več? Ne glede na odgovor na vprašanje, so ti občutki živi tu in zdaj, vi pa morate ugotoviti, kako jih lahko sprejmete, ali pa premagate. Pri tem nam navadno lahko dobro pomaga občutek jeze, ko rečemo, da je dovolj in vzamemo kontrolo v svoje roke.
Opazujte, kaj konkretno je tisto, kar vas vznemirja in ob kateri priliki se razburite. In predvsem to, katero temeljno občutje se skriva za tem, katera je vaša slepa pega, ki je še ne vidite. Kadar nas nekaj močno vznemirja v današnjih odnosih, ima vedno vzroke v preteklih, primarnih družinskih vzdušjih, ki še niso bila dovolj naslovljena. Dobro je, če se lahko poglobite vase in najdete prave vzroke in ne le posledic.

Prevzemite kontrolo v svoje roke in poskrbite najprej zase. Ste se kdaj že razjezili nad tem, da se počutite slabo? Zakaj mora vaše telo kar kričati zaradi stiske? Zakaj si ne poiščete strokovne pomoči (in s tem nimam v mislih tablet)? Za želodec sicer mislim, da obstajajo tablete, ki jih lahko vzamete tudi med dojenjem (o tem bo še več vedel vaš osebni zdravnik), toda zakaj ne bi raje odpravili vzroka. Kaj se torej dogaja s to krivdo? Kaj s skriva za tem občutkom? A morda čutite, da niste dovolj dobra mamica, če "padete ven"? Napetost za otroka sicer res ni idealna, prava težava pa nastane, če je ne ubesedimo, na dolgi rok ne prekinemo in ne najdemo pomoči. Kljub temu pa smo starši v očeh otrok mali bogovi in tega ne moremo spremeniti, četudi bi se trudili v to smer. Za otroke ste najboljša možna mamica točno takšna, kot ste. Seveda lahko napetost v sebi tudi umirite - toda v tem obdobju je to zagotovo težje, kot sicer.

Kako pa je bilo pri vas doma? Kako so starši umirili vas? So se znali pomiriti sami v sebi? Ste ta vzorec morda prinesli od doma? Če je napetost vzdušje, v katerem ste dihali celo otroštvo, potem boste za predelavo občutka porabili nekaj dlje časa. Otroci so tisti, ki vas k temu pravzaprav spodbujajo (kar odrasli včasih krivično imenujemo trmarjenje ali pa celo izsiljevanje ali manipuliranje), ko pritiskajo na naše tipke, ki lahko vznemirijo naš živčni sistem. Oni pa to počnejo nezavedno, da bi vi prišli v globlji stik s sabo. Torej je živčnost pravzaprav pokazatelj tega, da imate vso možnost, da delate na sebi in spreminjate svoje vzorce in svoja trenutna organska stanja. Za začetek je dovolj le to, da pomirite sebe.

Samoregulacija telesa je pomembna. Kako se umiriti, ko sem vzemirjen? Ste že našli kakšno tehniko? Poznate pojem čuječnosti? Ko smo v stanju hipervzburjenja, naši možgani ne delujejo povezano, v naše telo pa se sprosti toliko hormonov, da lahko delujemo, kot da smo ravnokar zaužili kakšno drogo. Zato je to stanje nujno prekiniti. Včasih pomaga že to, da zapustite prostor in malo zadihate. Lahko pomaga vse, kar vam omogoča, da bolj začutite sebe in svoje telo: primite stol ali kaj lesenega, da boste začutili svoje roke, npr. poglejte se v ogledalo in si povejte, da gre samo za nemir, ki bo minil in dihajte. Včasih pomagajo tudi boksarske vreče in druge oblike športa, da lahko telesno izrazimo svoje občutja. Najdite svoij način, kako pomiriti svoje telo, ko čutite, da vas začne odnašati. Seveda so vse to le tehnike, kako v trenutku začutiti svoje telo in ga pomiriti. Če se določen občutek ponavlja kronično, pa je dobro ta občutek v telesu zaznati in ga prečutiti v varnih odnosih, tudi s pomočjo strokovnjaka.

Poskrbite zase, za partnerski odnos in za otroke. Kje je vaš partner? Ga lahko bolj vključite v starševstvo? Samo toliko, da se vi bolj spočijete, naspite, ...? Dojenčki so res navajeni mamic, ampak jih očetje, če jim le damo to priložnost, navadno lepo pomirijo. Za otroke pa so dragoceni in pomembni - prav tako kot za mamice. Kakšen pa je vajin odnos v tem času? Ga pogrešate ali on vas, si lahko vzameta čas tudi za vaju? Če odnos škripa, kar se v prvih letih po otroku rado zgodi, ste lahko dodatno vznemirjeni tudi zato. In koliko lahko vključite druge bližnje? Kje so stari starši, ali pa bližnji prijatelji/sorodniki, ki jim zaupate? Mladim mamicam priporočam, da uporabijo vso pomoč, ki jim je ponujena (bodisi v smislu varstva otrok, bodisi v smislu gospodinjskih opravil). Ste razmišljali o redni varuški, ki bi vam občasno pomagala? Ste kdaj že poklicali kakšen čistilni servis?
Koliko imate časa zase? Kdaj ste naredili nazadnje kaj za svojo dušo, ali pa se družili s prijateljicami? Morda vse to že delate, če pa ste na kakšno vprašanje odgovorili nikalno, vas spodbujam, da si vzamete čas zase in malo izprežete iz svoje težke vloge.

Materinstvo je nekaj najlepšega, a če postanemo preobremenjeni, je to nekaj najtežjega. Toda vso to težo je mogoče odložiti: najprej z vključenjem bližnjih in z regulacijo lastnih občutkov. Vam želim, da bo ta pot čim lažja in da boste lahko v sebi začutili, da ste dovolj dobra mami in da zmorete vse, za kar se odločite. Počasi, korak za korakom. Vse dobro na vaši poti vam želim!

Katja Knez Steinbuch, zakonska družinska terapevtka