Nekoč, pred davnimi časi, smo brali pravljice, ki so se dogajale za devetimi gorami in devetimi vodami. Princeska, lepa in čista kakor solza, se je znašla v nesreči in princ, močan in na belem konju, jo je rešil. Zloba je bila kaznovana z: “In nikoli več je/ga/jih niso videli.”, dobrota nagrajena z “Živela sta srečno do konca svojih dni.” Dobrota, delavnost in skromnost so kot velike zmagovalke premagale čisto vsako nevoščljivost, jezo in zlobo.

Danes, v zahodnem svetu, se berejo drugačne pravljice. Utvara, da je za uspeh v življenju dovolj pridnost, je izbledela. Danes se princesa sama bori z zmaji. Če jim kdo pomaga ali če uberejo dobro poznano pot skromnosti, jim ne bo uspelo oz. si uspeha zagotovo ne bodo zaslužile. Princi pa ne potrebujejo več konja ali kraljestva, ali mišic. Je še vedno več kot priporočljivo, kot je za princeske še vedno več kot priporočljivo, da so lepe in urejene, ampak to vse je šele začetek.

Prvič sem na tako drugačno pravljico naletela v knjigi slovenske avtorice Amande Mlakar, ki je napisala Tri miške. Dve miški sta bili delavni in pridni in odgovorni. Tretja miška pa je med nabiranjem hrane ponavadi nekam zalutala in nič pomagala. Medtem ko sta onidve delali, je ona sanjarila in se prosto potepala. Seveda sem na koncu pričakovala, da bo ta tretja miška končno le prišla k pameti, a tukaj je sledil zaplet! Ko je prišla zima in so miške v dolgčasu glodale ozimnico, je ta miška začela pripovedovatio o stvareh in dogodivščinah iz njenih sprehodov. In drugi dve sta jo z zanimanjem celo zimo navdušeno poslušali. Ko je spet prišla pomlad, sta jo kar nagnali po svoje, da jima bo spet lahko krajšala zime s svojimi zgodbami. ??? Kako? Ni treba, da si priden? Vau! Pravljico sem nemudoma kupila in jo redno prebirala Nini. Ker ona je nekaj posebnega.

Drugič sem na takšno drugačno pravljico naletela v knjigi Mrožek, mrožek, ki jo je napisal Peter Svetina. Mrožek ni ubogal mamice in vseh tisoč generacij mrožaste modrosti, da si je nohte potrebno striči. A precej nepričakovano, ga to ni poneslo v pekel in nesrečo. Nasprotno! Zaradi svojih nohtov je postal glasbenik brez primere. Pravljico sem nemudoma kupila in jo redno prebirala Nini. Ker ona je nekaj posebnega.

In potem sem se znašla v dvomih. So te knjige vzgojne? Pošiljajo otrokom pravo sporočilo? V teoriji se mi zadeva zdi vrhunska in potrebno je bilo kar nekaj kukanja iz škatlice, da sem se navdušila nad neklasičnimi razpleti navidez tako poznanih zgodb. In še vedno nisem popolnoma prepričana. Izgleda je pridnost vseeno pregloboko zasidrana v meni.

Pred kratkim so na police prišle nove pravljice za lahko noč. Ene za punce, druge za fante. Za uporniške punce in za Fante, ki si drznejo drugače. Te knjige so polne zgodb punc v eni in fantov v drugi knjigi, ki so si upali, poslušali svoje sanje, jih dosegli, in živeli srečno. Resnične zgodbe. Delavnost je ostala, ker brez dela še vedno ni jela, ampak ostale vrednote so se spremenile. Oz. morda bolje rečeno: niso za vse iste. Vsak nosi svojo zgodbo. Zdaj jih prebiramo. Jaz pa razmišljam: Je to ok? Želim Nini in Ianu povedati, da sta lahko karkoli želita biti? Da se jima ni potrebno prilagoditi? Seveda, saj se tudi jaz konec koncev nisem. Pa vseeno, me nekaj globoko kljuje… A ne bi bila Nina ena super lepa pridna princeska, ki bi vedela, da imam jaz vedno prav? In Ian tak super princ, z velikim kraljestvom in mamico za glavno svetovalko? 🙂

Kakšno je pa vaše mnenje o sodobnih pravljicah in naukih? Poznate omenjene knjige?

mde

Poglej tudi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

PRILJUBLJENE OBJAVE