Razumem, da vsak starš za svojega otroka želi samo najboljše! Tudi jaz želim tako! Razumem, da nam je dovolj lepo, da se lahko v vzgojo poglabljamo bolj kot kdajkoli in razumem, da je v teh novih vejah veliko dobrega. Razumem, da si želimo svoje otroke zaščititi pred današnjim svetom, saj se zavedamo vseh nevarnosti in preprek, ki mu bodo stale na poti k sreči. To vse razumem. Tudi jaz želim to!

Ne razumem pa tega, da starši mislijo, da je otroke potrebno zaščitit pred drugimi otroki. Pred sovrstniki v vrtcu, na popoldanskih aktivnostih, na igrišču, v šoli… Pred temi majhnimi bitjeci, ki nikomur nič ničejo. Vsi se učijo, vsi rastejo, vsi se spopadajo z istim svetom. Vsi so samo otroci!

In ne razumem, da starši mislijo, da je otroke potrebno zaščititi pred vzgojitelji, učitelji, zdravniki, celo sorodniki in ostalimi starši.

Od kje je prišel ta občutek nevarnosti? Ker je prisoten! Na lastne oči ga doživljam že odkar delam z otroki, še bolj sedaj, ko sem tudi sama starš in zdi se mi, ne, prepričana sem, da se zadeva stopnjuje.

Primer: na Ianovih telovadnih uricah je deklica, stara 2 leti, ki je bolj živahne narave. Na uricah skače, se veseli in teka. Kot vsak normalen dve leti star otrok. Ker v svoji igri včasih oplazi kakšnega od naših otrok, nastaja v skupini staršev že prava panika. Med samo urico so na preži in nazadnje je ena mamica deklico celo zelo močno odrinila, ko se je ta približala njeni hčerki. Ker njena hčerka je občutljiva, veste. Nekateri starši vsakič po urici opravljajo mamico živahne deklice in se posvetujejo kako rešiti ta strašen problem in rešiti svoje otroke. Resno?!? To je največji problem, ki mislite, da ga bodo otroci doživeli?

Otrok ne moremo zaščititi pred vsem, kar jih čaka! Niti jih ne bi smeli! Otroci se skozi medsebojne odnose učijo in odraščajo. Skozi reševanje problemov se jim razvijajo možgani. Kako jih lahko prikrajšamo za nekaj takega? Pravtako enako velja za odnos in spoštovanje do avtoritete. Ja, avtoritete. Ta obstaja. Hočemo ali nočemo. Če otroka “zaščitimo” celo pred njo, kako se bo znašel v odraslem življenju? Ja, saj vem, odgovor je na dlani: Znašel se bo. Sam svoj šef bo. Imeli bomo en kup šefov. Kot jih v bistvu že imamo.

Drugi primer: Vsakič, ko objavim prispevek o deljenju, se najde skupina mamic, ki so trdno prepričane v to, da njihovim otrokom ni treba deliti (in vem, da se bodo spet burno odzvale). Razumem od kje prihaja to razmišljanje. V resnici sem se tudi sama poglobila v to in nekaj časa celo verjela, da je v ozadju neko bistvo. Ampak ga ni. Preprosto zaradi naslednjih dejstev: 1. Ne poznam NIKOGAR (niti strokovnjaki iz različnih področij razvoja otroka niso navedli nobenega), ki bi imel travme, ker je moral karkoli deliti. 2. V resnici si otrok ničesar ne bi smel lastiti, saj v resnici ni nič otrokovo. Še naše je komaj, ampak ok, če že govorimo o materializmu, bi otrok moral varnost čutiti drugje kot v materialnih dobrinah. 4. Ja, z veseljem vam posodim telefon in avto in celo denar. Ne bo prvič.

Ljudje si vendar delimo vse! Čas, prostor, kulturo, načela, celo zrak, ki ga dihamo! Prosim, pomislite, kam pelje nedeljenje? Kam pelje prepričanje, da je nekaj lahko samo tvoje? In spomnite se najlepših trenutkov svojega življenja, me poglejte v oči in mi recite, da ne vključujejo deljenja. Kako bodo ti otroci našli partnerja in si ustvarili družino, kjer je potrebno vse deliti? Se bodo naučili kasneje? Morda res. Razumem, da mora otrok skozi različna obdobja, a skrbi me, da se obdobja vlečejo globoko v najstniška leta. Kaj bomo takrat naredili? Kdo razmišlja do takrat? Ko bodo ti naši totalno zaščiteni in priviligirani otroci na poti k osamosvojitvi? Popolnoma brez izkušenj in nepripravljeni na odnose s kom drugim kot s svojo najožjo družino?

Tretji (in najhujši) primer: Na plavanju za dojenčke so se dojenčki igrali na plavajočem splavu. Starši smo stali okoli njega in pazili (po mojem zmotnem mnenju na vse dojenčke). Ker je voda precej globoka, splav pa precej velik, je staršu težko hitro priti iz enega konca splava na drugega. To vemo vsi, ker stojimo v isto vodi. Delimo si jo. Eden od dojenčkov na naši strani se nenadoma odkobaca na drugo stran naravnost proti vodi. Pa mislite, da so ga starši na drugi strani ujeli? Niso!!!! Vem, da mislite, da si zmišljujem, želela bi si, da bi se! In upam, da se vam zdi to tako neverjetno, kot se je meni in Urošu, ki se je v skoku vrgel na splav in dojenčka ujel za nogico in ga potegnil nazaj, medtem ko so vsi ostali še naprej opazovali samo svojega. Kot da ni bilo nič. Noro, ne?

Na Maminimazi se že od začetka trudim biti razumevajoča do vseh mamic in očkov. Nikoli nisem obsojala nikogar, ker verjamem, da vsak izhaja iz svoje najglobje ljubezni in dela kot najbolje zna. Še vedno nekje globoko verjamem v to, ampak vedno težje razumem, zakaj smo postali takšni.

Zakaj imamo občutek, da je naš otrok ves čas ogrožen? Zakaj mislimo, da ga moramo stalno ščititi? Zakaj vidimo nevarnost v ljudeh, ki nam nič nočejo, zakaj vidimo rivale v že tako majhnih otrocih? Kako lahko mislimo, da bi večina ljudi našemu otroku želela škodovati in zakaj mislimo, da bomo svojega otroka lahko obdržali v tem varnem neprebojnem mehurčku? Ne bomo mogli! Pripravimo se na to! Stisnimo zobe in se potrudimo odpreti soljudem in sootrokom. Vsi skupaj živimo na tem planetu, delimo si popolnoma vse in samo skupaj bomo lahko napredovali in poskrbeli za lepši svet. Prosim, odprimo oči. Skoraj je že prepozno. Če ni že.

Naslovna slika: Unsplash.com

Mamica 5 letne navihane Nine in dojenčka Iana, blogerka, podjetnica in inštruktorica Plesnega pilatesa. Želim si, da bi na Mamini mazi vsaka mamica našla oporo, podporo in ljubezen, ki jo lahko med sabo nudimo le mamice.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja