MAMINA MAZA PREIZKUŠA… Plavanje za dojenčke v plavalni šoli Vodnega mesta Atlantis
Že od trenutka, ko je patronažna sestra prvič prišla skopat najino mesec dni staro Nino, sva vedela, da bo voda igrala pomembno vlogo v njenem življenju. Voda jo je od začetka zelo pomirjala, kasneje pa pomenila zabavo, ki ji ni para. Komaj sva čakala, da bo dopolnila 6 mesecev in bomo lahko začeli obiskovati plavalni tečaj za dojenčke.
Z izbiro tečajev sem začela že pri njenih štirih mesecih, saj se za vsako stvar najprej rada dobro pozanimam in prepričam. Po brskanju po spletnih straneh, branju raznih forumov in nasvetih prijateljev, sta v ožji izbor prišli dve plavalni šoli. Tista na DIFu in tista v Atlantisu. Na DIF-u je voda čistejša, a plavajo v Fredovih obročih, ki jih nekateri dojenčki ne sprejmejo najbolje. V Atlantisu dojenčki plavajo v javnem bazenu, a brez vseh pripomočkov, pa še parkirišče je vedno na voljo. Še vedno nisem bila odločena. Potem pa mi je prijateljica, ki je preizkusila obe šoli povedala, da sta oba programa kakovostna, da je voda tudi v Atlantisu čista in redno pregledana, da pa je ena velika razlika: Na DIF-u moraš po končani uri takoj ven iz bazena, v Atlantisu pa ti za vsak obisk pripadata dve uri – torej, 45 minut tečaja in še uro in pol prostega časa. Če manjkaš, se ti obisk prenese. Ker tudi sama rada uživam v vodi in sem bila kot novopečena mamica prepotrebna sprostitve, je to pretehtalo mojo odločitev v prid Atlantisu. Izbrali smo popoldanski termin, da bo lahko zraven hodil še očka, ki je že itak vštet v ceno (pa če imaš že kakšnega večjega otročka, tudi ta lahko pride zraven, brezplačno)!
Že na uvodnem sestanku sem vedela, da sem se pravilno odločila. Klemen, nosilec programov plavalne šole, nam je povedal kako bodo urice potekale, nam razkazal garderobo in podelil nekaj nasvetov, kako ravnati z dojenčki po uricah plavanja. In že smo šli v vodo. Nina je v trenutku vzljubila topel bazen Termalnega templja. Klemen nam je naročil, da malo počofotamo po vodi, da se otroci navadijo. Potem smo naredili nekaj vaj po katerih nas je učitelj vodil strokovno in zelo suvereno. Včasih v kakšno vajo nisem bila preveč prepričana, saj me je zaskrbelo, da se bo Nina prestrašila, a me je njegova suverenost prepričala. In Nina je uživala 100 na uro. Po plavalni urici je zaspala. Položila sva jo na ležalnik in imela eno uro časa samo zase. Kako je pasalo!
Vsako uro smo počeli kaj novega. En kup vodnih igračk je še dodatno motiviral dojenčke, da so pridno brcali in iztegovali rokice. Sprehodili smo se pod vodnim slapom, skakali v vodo, se držali za rob bazena, Nini pa je bil najbolj všeč velik splav na katerem so se dojenčki na koncu vsake ure igrali. Ni in ni hotela dol. Klemen je vsako uro naredil tudi nekaj fotografij za spomin – nad vodo in pod vodo; po nekaj tednih je namreč na vrsto prišla ura ”potapljanja”. Tudi to so dojenčki brez težav sprejeli. Nina je bila malo šokirana, a naslednjič je zopet poizkusila. Nina je uživala čisto vsakič, midva pa tudi. Vedno smo ostali dve uri, do zadnje minute. Po končani 10. vaji nas je čakala manjša pogostitev in prejeli smo male delfinčkove diplome in CD s fotografijami, ki bodo res služile kot prekrasen spomin.
S tečajem smo bili vsi trije tako zadovoljni, da smo se vpisali še v nadaljevalni tečaj. Malce težje vaje, prilagojene novim sposobnostim otrok, so nas spet navdušile. Nina je pri 10ih mesecih že sama plavala z rokavčki (najprej sicer bolj lebdela, a z vsako uro malo bolj brcala). Na morju pa je bila že prava profesionalka. Plavalno šolo Vodnega mesta Atlantis toplo priporočam!
Opomba: objava ni sponzorirana in izraža subjektivno mnenje avtorice
Komentiraj