Mamina maza prvič v kinu

Že ko sem bila noseča, sem komaj čakala, da mala Nina pokuka na svet, da bova lahko skupaj hodili naokrog in se zabavali. Sem namreč dokaj aktivna in družabna oseba, ki si vsako jutro, še preden se dodobra zbudi, zada kar nekaj aktivnosti in težko sem pričakovala nekoga, s katerim bi vse to delila. Že ko je bila Nina majhen dojenček, sva veliko časa preživeli zunaj, na raznih aktivnostih, na jogici, v Mali ulici, na plavanju za dojenčke, v živalskem vrtu, na bazenih… v glavnem povsod, kjer se je le dalo. Kako se je to obneslo za čas po porodniški, bom napisala kdaj drugič, med vikendi pa še nekako zmoreva. In nazadnje sva se odpravili v kino. Ja, Nina je stara eno leto in tričetrt :), vem, tudi meni se je najprej zdelo, da močno prehitevam dogodke. 

Na facebooku sem zasledila, da se po nekaj letih zopet odpira kino Bežigrad. Super, podpiram, pa še blizu je. Odprl pa se je v novi preobleki. Poleg kino predstav, bodo gostili tudi gledališke predstave, otroške prireditve, ustvarjalnice in delavnice. Super. Pozorno sem spremljala program in čakala na nekaj zabavnega in primernega za naju dve. In dočakala. Na veliko soboto so organizirali delavnico barvanja pirhov, izdelovanja velikonočnih košaric in lov na čokoladna jajčka. Potem pa bo sledila še sinhronizirana risanka Domov. Odlično. Prisotnost na dogodku je potrdilo še nekaj najinih prijateljev in že sva se veselili. 

V soboto je deževalo, zato sva se kar z avtom odpravili do kina. Parkirišča ni bilo težko najti. Vstopili sva v prenovljene prostore in Nina je že tekla za ustvarjalno mizo. Prijazne animatorke so otrokom pomagala in jih usmerjale, otroci so pridno ustvarjali, starši pa smo spili kavico. To je trajalo kar nekaj časa, izbire za izdelovanje je bilo veliko. 

Sledil je lov na veliko čokoladno jajce. Otroke so spustili v kino dvorano in lov se je začel. Nina ni čisto dobro vedela kaj počnejo, se je pa zelo zabavala :). Večja punčka je bila zmagovalka in je domov odnesla veliko jajce, vsi ostali pa so dobili majhna čokoladna jajčka s presenečenjem. Luštno. 

Potem pa se je bilo potrebno odločiti ali gremo še na kino predstavo ali ne. Malo sem razmišljala, saj se mi je zdelo, da je Nina še malo premajhna. Razmišljala sem malo bolj naglas, pa je prijazni prodajalec kart rekel, da nama dovoli vstop z le eno vstopnico, da lahko poizkusiva. To me je dokončno prepričalo. Mislila sem si, če bova notri 10 minut, pa nič hudega. Nina je seveda vmes ugotovilla, da imajo vsi kokice, pa sva naročili še to. 

Začelo se je. Nina je sedela kar pri meni. Najprej se je malo prestrašila glasnosti in velikosti zaslona. Stisnila se je k meni in gledala naprej. Čez kakpnih 5 minut se je umirila in šla na svoj stolček. jedla je kokice in gledala. Doma zdrži pred televizijo maksimalno 15 minut, samo v primeru, da gleda Pujso Pepo. Čakala sem kdaj jo bo minilo. Kakšne pol ure kasneje je začela nekaj mencati in se zvirati. Vstala je iz stolčka in z navihanimi očmi iskala priložnost za nagajivost. Povedala sem ji, da greva lahko domov, da pa ne smeva motiti drugih med predstavo. Vsedla se je nazaj in gledala risanko do konca. Neverjetno.

Ko so se prižgale luči in je ugotovila, da je konec, je rekla: “Še!”. Jaz pa sem s tem dobila najboljšo možno družbo za v kino <3 

V Kinu Bežigrad so to soboto tudi že otvorili gledališki oder za otroke, a se žal nisva mogli udeležiti. Komaj pa že čakava naslednje dogodke. Preživljanje časa v naravi je super, zelo pa uživava tudi ob kulturnih dogodkih, ki prav tako bogatijo srce in dušo. 

(objava ni sponzorirana in predstavlja osebno mnenje avtorice)