Mamina maza potuje… I

I <3 LONDON

V London sem se zaljubila na prvi pogled (pardon, obisk). Prvič sem ga obiskala službeno in že po približno eni uri sprehajanja po tamkajšnjih ulicah, sem poklicala svojega dragega in mu rekla: »Komaj čakam, da prideva skupaj sem! Boš videl, všeč ti bo!« In sva šla. In mu je bilo. Od takrat sva London obiskala skoraj vsako leto in ko sem postala mamica, sem čakala samo na to, da bo moja dojenčica dovolj velika, da to čudovito mesto spet obiščem.

Odločili smo se za poletni obisk, ko naj bi bilo najmanj možnosti za slabo vreme (čeprav sem enkrat v nekem vodiču prebrala, da za London pravzaprav nikoli ne moreš računati na vreme – lahko ga obiščeš jeseni ali spomladi, pa boš imel čudovit sonček, lahko pa je mraz in dež sredi poletja). Moja deklica je bila stara enajst mesecev, z nami pa sta potovala tudi svakinja in enajstletni nečak, ki sta London obiskala prvič, zato smo oglede prilagodili njima in si ogledali predvsem tiste najbolj ključne zanimivosti.

S podzemno železnico, ki je bila sploh za enajstletnika prav posebno doživetje, smo se od našega hotela zapeljali do Leicester Square-a, od tam pa peš raziskovat. Najprej sprehod do Trafalgar Square-a, kjer je bilo seveda nujno fotografiranje z ogromnimi kipi levov, nato naprej do Temze in občudovanje velikega kolesa London Eye ter poziranje pred parlamentom. Na južnem bregu Temze se kar naprej nekaj dogaja in na tisti čudovit poletni dan ni bilo nič drugače. Pogrnili smo odejico na travo, si privoščili piknik, nato pa lovili velikanske milne mehurčke, uživali ob pogledu na ulične pantomimike in se vozili z vrtiljakom. Zabava za majhne in velike zagotovljena!

Sledil je skok do katerdale St. Paul’s, saj sem želela nečaku pokazati razgled s kupole, a smo bili žal malce pozni in bi nam ostalo le malo časa za ogled velike katedrale od znotraj, tako da smo si raje privoščili malico in kavico v Starbucksu blizu katedrale in občudovali njeno mogočnost od zunaj. Tam smo iz vozička spet »spustili« našo malo nadebudnico, ki se je medtem naspala in si je zaželela malce gibanja. Prav uživala je, ko je po vseh štirih podila golobe po malem trgu, da nasmejanih pogledov mimoidočih, ki so jo opazovali (in nekaj navdušenih japonskih turistov, ki so jo fotografirali), ne omenjam.

Nato pa hop na podzemno in do slavnega mosta Tower Bridge, saj si je moj nečak želel videti, kako dvižni most deluje. Že doma smo tako na internetu pogledali urnik, kdaj most dvignejo – in ker so ga v času našega obiska le enkrat ali dvakrat, smo morali pohiteti, da tega »fenomena« ne zamudimo. Po ogledu smo se še sprehodili mimo Tower of London, nato pa se počasi odpravili proti hotelu in zaključili naš prvi dan.

Drugi dan nas je zjutraj pozdravil dež, zato sva s svakinjo ostale pustili v hotelu, midve pa šli v »šoping«. Malo ženskega druženja je še kako prijalo, mož pa je z veseljem ostal »doma« z otrokoma in se izognil gneči na Oxford Streetu. Popoldan so padavine ponehale in podali  smo se na sprehod po Hyde Parku in ogled trgovine Harrods, sledil pa je obisk kitajske četrti ter slaaaaastna večerja v najini najljubši vietnamski restavraciji. Zvečer sem si sama privoščila še ogled mjuzikla, ostali pa so šli počivat v hotel.

Naš tretji dan je bil namenjen simpatičnemu Covent Gardenu, odštekanemu Camden Townu ter kosilu v restavraciji enega najljubših chefov mojega moža – Ottolenghi. Nato pa še sprehod mimo Buckinghamske palače in hranjene veveric v St. James’s Parku, potem pa počasi v hotel pakirat, saj nas je naslednje jutro letalo že popeljalo nazaj domov.

Ob odhodu sta svakinja in nečak potrdila, da je London mesto, ki očara in dejala, da se bosta tudi sama vsekakor še vrnila tja, jaz pa sem že razmišljala o tem, kako bo, ko bo moja deklica malo večja in bo London bolj doživela ter v mislih delala seznam, kam vse jo bom takrat peljala in kaj vse ji bom pokazala.

O POTOVANJU Z DOJENČKOM:

Naša dojenčica je celotno potovanje prenesla več kot odlično. Ko je bila lačna, smo se ustavili na kaki kavici, kjer smo prosili, če nam lahko njeno kašico pogrejejo in vedno so nam prijazno ustregli. Ko je bilo potrebno previti pleničko, nismo komplicirali in iskali previjalnic. Ker je bilo prijetno toplo, smo preprosto razgrnili odejico in previjalno podlogo v kakem parku na travi ali pa klopici in jo previli. Ker sva se še veliko dojili, sva si tudi premor za crkljanje privoščili kar pogosto – med čakanjem na podzemno ali med vožnjo z enega na drugi konec mesta, med »kofetkanjem« ali po kosilu.

Prilagajali smo se predvsem njej – ko se nam je zazdelo, da ima dovolj vožnje v vozičku, smo naredili premor, spala je v vozičku, ko je močno deževalo, je ostala v hotelu, ko pa je čisto malo rosilo, smo voziček pokrili s prevleko za dež in si je pod njo privoščila dremež ob spremljavi dežnih kapljic. Skratka – ovir za potovanje z otrokom ni, oziroma so samo v glavi staršev, tako da kar pogumno na pot!

(objava ni sponzorirana)