MAMINA MAZA PREIZKUŠA… MINI CITY LJUBLJANA

MINICITY ZA MINI RADOVEDNEŽE

Kot mamica navihane štiriletnice, ki me (skoraj) vsak dan, ko jo poberem v vrtcu vpraša: »Mami, a greva danes kam?« sem vedno v iskanju novih idej, kam z najmlajšimi. Poleti smo tako ali tako ogromno zunaj, na igrišču, na svežem zraku, pozimi pa se znajo dnevi kar malo vleči in dobre ideje vedno pridejo prav. Zato sem se prav razveselila, ko me je enkrat sredi decembra pričakalo facebook vabilo prijateljice, naj všečkam stran Minicity Ljubljana. Simpatično ime me je takoj pritegnilo in tudi, kar sem prebrala na njihovi facebook strani, se mi je zdelo zanimivo.

Po prvem brskanju sem prebrala, da so ustanovitelji idejo dobili v Beogradu, kjer tak center za otroke že obstaja in se seznanila s konceptom – v tem malem otroškem mestecu se skriva 19 »hišic«, v katerih otroci lahko iz prve roke spoznajo različne poklice in se v njih tudi preizkusijo.

»Odlično, pa pojdiva!« sem si rekla in na neko megleno dopoldne sva se dekleti usedli v avto in odpeljali proti BTC-ju. Ko sva stopili čez vrata, je bilo navdušenje že na vrhuncu in kar težko je bilo umiriti razburjeno princesko, ki je hotela videti vse naenkrat. »No, greva lepo po vrsti. Nikamor se nama ne mudi in začniva v prvi hišici in nadaljujva tako kot si sledijo,« sem jo komaj prepričala.

In sva začeli …

Kockovnik sva izpustili, je pa velika sestrica takoj pripomnila, da bi tukaj užival njen mlajši bratec, ki sva ga tokrat pustili doma. Sledila je hiša barv, za katero sem bila prepričana, da bo velik hit – le kdo se ne bi veselil »packanja« z barvami, a me je moja deklica presenetila. »Uf, mami, a res moram obleči tale kombinezon?? Poglej, kako je umazan, no!« Pojasnila sem ji, da gre za zaščitno obleko in da je umazana od barve, s katero barvajo otroci in da jo mora obleči ravno zato, da ne bodo umazana njena oblačila. Pustila se je prepričati, a priznam, da sem v nanašanju barv na stene z mačkom in risanju s čopičem bolj uživala jaz kot ona. Je pač bolj »fine sorte«.

Tudi naslednja postaja – pralnica, je ni stoodstotno navdušila, sta bili pa naslednji dve zato toliko bolj zanimivi. Najprej je »spekla« kruh in kolačke v pekarni, nato pa hitro odhitela še v trgovino. Kar nekaj trenutkov je trajalo, da je dojela, da artikli v trgovini niso pravi, nato pa jih je z velikim navdušenjem pospravljala v voziček, zlagala na trak, plačala zanje in spet in spet. In ko je prišla na vrsto, da je postala blagajničarka, se širok nasmeh kar ni umaknil z njenega obraza.

V hiški ponovne uporabe mi je nato »skuhala kavico«, v hiški vode sva s simpatičnim animatorjem Samom delali poskuse (ki sva jih nato doma pokazali še očku), na policijski postaji sva oddali prstne odtise in obiskali še bolnico, kjer sva se poučili o skrivnostih človeškega telesa, o pravilnem umivanju zobkov ter se naučili še marsikaj zanimivega.

Pred »pavzo«, ki jo je bila mamica že pošteno potrebna, sva se sprehodili še mimo televizijskega studia in obiskali gasilsko postajo, ki je bila pravi hit. Če se je moja deklica pred tem upirala nošenju zaščitnega kombinezona pri barvanju, si je zdaj z največjim veseljem nadela gasilski jopič in čelado in se spremenila v gasilko. Še več – ko sem jo kasneje doma vprašala, katera »postaja« v Minicityju ji je bila najbolj všeč, je brez pomisleka navedla prav gasilce.

Sledila je kavica v prijetni kavarni, moja deklica pa si je zaželela sendviča in sladkega prigrizka. Medtem sva si ogledali še ponudbo v prodajalnici in na hitro kupili darilce za prijateljico, ki smo jo nameravali tisto popoldne obiskat. Zares praktično!

Po premoru je sledila še druga polovica malega mesta. Po sprehodu skozi radijski studio, sva v tovarni vozil sestavili velikanski avto, v čebelnjaku poskusili slasten med in izdelali svečo iz čebeljega voska, šli vozit avtobus in nato še letalo. Moja hči je ugotovila, da je veliko bolj zabavno biti stevardesa kot pilotka, saj je z veseljem prevažala naokrog voziček in obiskovalcem ponujala revije in kosilo, mamica pa si je malce spočila na udobnih letalskih sedežih.

Še tri postaje so nama ostale – spet me je presenetila, ko se je skozi živalski vrt le na hitro sprehodila (živali ima sicer zelo rada), nato pa odhitela risat in lepit v kreativni park. Ko je ustvarila nekaj izdelkov in pobarvala nekaj risbic, naju je čakala še zadnja postaja, kjer sva zabijali žeblje, zavijali vijake in posadili vsaka svojo rastlinico – ona grah, jaz pa božično žito. Lončka sva nato odnesli tudi domov in rastlinici pridno zalivali in spremljali, kako sta iz dneva v dan rasli.

Najino mnenje? Sama sem bila prijetno presenečena, moja princeska pa več kot navdušena. Še nekaj dni zatem je doma in v vrtcu navdušeno pripovedovala o vsem, kar je doživela v Minicityju, mene pa seveda skoraj vsak dan vpraša: »Kdaj greva spet tja???!«

Tina

 Opomba: objava ni sponzorirana in izraža subjektivno mnenje avtorice