”Mami, bojim se.” ”Česa?” ”Beguncev.”

PREDGOVOR

Odrasli ljudje imamo dovolj osebnih izkušenj in znanja, da se lahko sami lotimo kritičnega razmišljanja o zahtevnih temah. Otroci (in zmedeni odrasli) pa si mnenje ustvarjajo glede na to, kaj slišijo od odraslih oseb, medijev in sosedovega Jurčka, ki je malo glasnejši od ostalih otrok v skupini. Poslušajo več, kot si mislimo in težko kritično ocenijo katere stvari naj ponotranjijo in katere ne, saj nimajo dovolj lastnih izkušenj. Hitro lahko en stavek, ki smo ga izrekli v naglici ali celo sarkastično, vzamejo za svojega, si ga ponavljajo, ga ponavljajo drugim in ga dojemajo kot edino sprejemljivo resnico.

To nikakor ne pomeni, da se o aktualnih temah z njimi ne smemo pogovarjati, ravno nasprotno! Pogovarjati se moramo veliko in ob tem ves čas paziti, da k stvari pristopamo korektno, čimbolj objektivno in jim pustimo, da si mnenje pravzaprav ustvarijo sami. Med pogovorom pustimo otroku, da izrazi svojo zaskrbljenost, vprašanja in mnenje, morda se od njega še mi česa naučimo.

MAMI, BOJIM SE! Česa? BEGUNCEV!

V mestu Damask je živel fantek po imenu Adnan. Bil je ravno tako velik kot ti in živel je v skoraj popolnoma enakem bloku v zelo podobni ulici. Kot ti, je vsak dan hodil v vrtec/šolo in se tam zabaval s svojimi prijatelji, se učil pisati in računati, njegov najljubši predmet je bila športna vzgoja. Njegova mamica je delala v pisarni, oči pa je bil lastnik trgovine s športno opremo. Ko so po šoli in službi prišli domov, so se najprej malo podružili v jedilnici in pojedli pozno kosilo, nato so se ali vsedli na kavč in brali knjigice ali so glasno prepevali in plesali ali so se odpravili na bližnje igrišče. Adnan je oboževal tobogan. Ja, tako kot ti. Zvečer so skupaj povečerjali, nato je Adnan pogledal risanko na tabličnem računalniku, mamica ga je poljubila za lahko noč in sladko je zaspal. Tako so dnevi minevali en za drugim, imeli so se zelo radi in njihovo življenje je bilo čisto normalno.

Potem se je vse spremenilo. Ko je Adnan z mamico nekega dne hodil iz šole domov, sta na poti srečala veliko skupino moških, ki so vpili, da si želijo svobode in demokracije. Adnan ni dobro razumel kaj je narobe. Z mamico sta odhitela proti domu. Naslednji dan je Adnan na ulici opazil več avtomobilov, ki so bili okrašeni s podobo predsednika Assada. Od takrat naprej sta z mamico vedno zelo hitela iz šole in v šolo. Vmes je včasih opazil, kako se moški na ulici glasno prerekajo, videl je tudi čisto prave vojake in policiste, ki so nekatere moške peljali v svoje avtomobile in jih nekam odpeljali. Doma se mamica ni več toliko smejala in zmeraj manj so glasno prepevali. Očka je postal nestrpen in Adnana vedno večkrat kregal za malenkosti. Zelo veliko časa je preživel na telefonu in se pogovarjal s stricem iz Darae ali s teto, ki živi v Nemčiji. Adnan je imel teto zelo rad, večkrat sta se pogovarjala po Skype-u. Teta mu je povedala, da je Nemčija zelo lepa in Adnan je komaj čakal, da jo enkrat obišče.

Meseci so minevali, Adnan je čutil in videl, da je nekaj zelo narobe. Skype ni več delal. Očka je rekel, da ni več interneta. Tudi strica že dolgo niso slišali. Skozi okno so vsak dan slišali vpitje, pa tudi glasno pokanje. Adnan ni smel več na igrišče, zelo je pogrešal svoje prijatelje. Mamica je velikokrat jokala, očka se je vsak dan bolj jezil. Dnevi so minevali počasi in vsak dan je bilo pred blokom glasneje in bolj strašno. Očka ni bilo veliko doma. Nekega večera se je domov vrnil zelo žalosten. Objel je mamico in Adnana in jima povedal, da je stric umrl med protesti. Adnan je prvič videl svojega velika očka kako joka. Močno ga je objel. V očku se je takrat nekaj premaknilo in v hipu se je odločil. Gremo k teti v Nemčijo! Z mamico sta se pogovarjala dolgo v noč. Adnan ni mogel zaspati. Tako je bil vesel, da gre končno k teti. Očka je naslednji dan odšel od doma še malo bolj zgodaj. Mamica je napolnila kovčke in oblekla Adnana. Očka se je vrnil pozno ponoči, a Adnan je bil pripravljen. Odpeljali so se. Adnan je pomahal svojemu bloku in igrišču v slovo.

Tako se je začela njihova dolga pot. Najprej so se peljali v kombiju. Zraven so se peljali tudi drugi ljudje. Bilo je vroče in bili so zelo žejni, a Adnan ni smel nič reči, mu je ukazal oči. Celo pot so bili čisto tiho. Prišli so v Turčijo, kjer so se vkrcali na ladjo. Adnan se prej še nikoli ni peljal z ladjo. Da so lahko na ladjo sprejeli več ljudi, so mornarji vse kovčke pometali v morje. Tudi Adnanovega. Zelo je bil žalosten, ker so vrgli stran njegov najljubši avtomobilček, a se ni jokal. Valovi so bili veliki, bilo je zelo mraz in bil je lačen, a komaj je čakal, da prispejo k teti v Nemčijo. Na ladji je videl skupino moških, ki jih ni razumel. ”Kdo so?” je tiho vprašal mamico. Mamica ga je samo objela in ni rekla niti besedice. Ladja je pristala in mamica mu je povedala, da so v Grčiji. Ali ni očka govoril, da bodo ljudje prijazni in da naj se ne boji? Očka je rekel, da bodo morali izpolniti neke papirje in da je vrsta dolga. Zato bodo noč preživeli kar tam, zunaj. Adnan je zaspal pri mamici v naročju. Malo ga je zeblo, a bil je tako zelo utrujen, da je v hipu zaspal. Zjutraj so prišli na vrsto in nadaljevali pot proti Nemčiji.

V Srbiji so se vkrcali na vlak. Adnan je misli, da se na vlakih sedi, ampak tukaj so večinoma kar stali. Vagon je bil poln. Adnan je nekatere ljudi razumel, ko so se pogovarjali, nekateri pa so govorili čisto drug jezik. Očka je bil videti živčen. Adnanu je povedal, da so na vlaku tudi hudobni ljudje in, da naj se tesno drži mamice in očija, da se ne bi izgubili. Kako ga je bilo strah, da bi se to zgodilo! Bil je zelo lačen, a mislil je le na to, da se mora močno držati očka. Vlak se je ustavil in izkrcali so se. Gneča je bila kar malo strašna in očka je Adnana dvignil k sebi, mamico pa močno prijel za roko. Odpravili so se proti meji. ”Še malo sine, pa bomo na cilju.”

Meja med Hrvaško in Slovenijo Adnanu ni izgledala preveč strašna. Policisti so strogo, a prijazno, povedali, da so za prestop meje potrebni dokumenti in popis in da bo postopek vzel nekaj časa. Do takrat ne morejo čez mejo. Adnan in njegova družina so se priključili mnogim drugim družinam, ki so čakale. Ob cesti so bili postavljeni različni šotori. V enem so delili hrano, v drugem vodo, v tretjem obleke in čevlje in v četrtem odeje. Vsi so se gnetli in želeli dobiti svoj del, saj so bili že zelo prestradani. Kmalu je vsega zmanjkalo, a Adnan je dobil vrečko piškotov, jabolko in sok. Pa novo bundico. Bilo je zelo mraz. Komaj so z očkom in mamico našli prostor ob šotoru kjer bodo počakali. Čisto blizu so že!

Skupina moških, ki so govorili drug jezik. je postajala zelo glasna in okoli njih so se zbrale kamere. Noreli so, kričali in metali hrano. Očka je bil tako zelo jezen, a se ni upal vmešati, da se ne bi preveč oddaljil od Adnana. Vsi ostali se za to očitno niso veliko menili. Čakali so in čakali, ko se je iz neba vlil dež. V nekaj minutah so bili vsi mokri. Zapihal je veter. Adnana je tako zelo zeblo. Prijazna teta mu je prinesla odejo in avtomobilček! Čisto pravi avtomobilček! Z mamico in očkom so se stisnili pod odejo in čakali naprej. Adnan je avtomobilček stiskal tesno k sebi. In zaspal. Zgodaj zjutraj so prišli avtobusi. Očka je Adnana tako na hitro zbudil, da ta ni imel časa poiskati avtomobilčka, ki mu je ponoči zdrsnil iz močnega prijema. Preveč se jim je mudilo, da bi dobili mesto na avtobusu. Ko je Adnan gledal skozi okno avtobusa, je videl ljudi, ki nekaj vpijejo in grdo gledajo. Zelo se je ustrašil, ko je eden izmed njih začel udarjati po avtobusu. Kam nas peljejo? Zakaj nas ne marajo? Očka in mamica ne odgovarjata več na njegova vprašanja. Žalostna sta in utrujena.

Danes do jih nastanili v begunski center v Sloveniji. Adnan je vesel, ker se igra z nekaterimi drugimi otroki. Ven ne hodijo. Rekli so jim, da ni varno. Njihova pot proti Nemčiji se nadaljuje. Adnan komaj čaka, da vidi teto. Adnan je begunec.

EPILOG

Vidiš ljubica, begunci niso strašni ljudje. So ljudje, kot jaz in ti. ”Ampak, zraven so tudi tisti hudobni moški, ki pretepajo otroke in mamice.” Res je, tudi v sosednji ulici je nekaj takih. To so slabi ljudje, ki pa se jih ne smemo bati ampak jih moramo pri njihovih dejanjih ustaviti. Če slišimo kaj groznega, lahko to povemo policiji in poskrbeli bodo, da se nikomur ne zgodi nič hudega.

”Ampak Adnan je samo fantek, kaj pa tisti, ki nosijo bombe?” Med begunci je veliko otrok z mamicami, očki, babicami in dedki. Veliko je tudi študentov, kot so to tudi naši prijatelji. Se pa v tako veliki množici vedno lahko najde kdo, ki ni prijazen in želi drugim slabo. Lahko, da je bil tako vzgojen ali pa je obupan. Ampak, ne skrbi, dobri ljudje bodo pozorno gledali in javili vsako takšno nevarnost.

”Miha je rekel, da bom morala nositi na glavi ruto in da me bodo pretepli, če ne bom.” Tega se nikar ne boj. Se spomniš očkovega prijatelja Emina? Tudi on je musliman. Pa njegova Irma tudi. Sta te kdaj pretepla, ker ne nosiš rute? ”Ne :)”. No, vidiš. Muslimani verjamejo, da mora ženska imeti na sebi ruto tako kot stara teta Francka verjame, da če nisi krščen, da boš šel naravnost v pekel. Nekateri ljudje v nekatere stvari močno verjamejo in želijo, da bi jim verjeli vsi. A nam ni treba.

(Opomba: Vse napisano je fikcija, moje osebno razmišljanje, skupek izkušenj iz različnih izobraževanj, trenutnih raziskav in lastnih doživetij. To ni strokoven članek!, pišem izključno kot mamica, ki si želi, da bi otroci lažje razumeli stvari, ki se dogajajo okoli njih. Po mojem mnenju primerno za otroke od 3,5-99 let. Zgodba je fiktivna in kljub temu, da se poizkušam v njej čimbolj držati dejstev, sem se odločila za skrajšano verzijo, ki na ta račun izgubi dejansko trajanje dogodkov. Izogibam se tudi pretiranemu zbujanju empatije, čeprav se dobro zavedam, da je zgodba v resnici še veliko bolj kompleksna.)