Neznanka na avtobusni postaji

Zgodilo se je včeraj. Čakala sem na avtobusni postaji, ko je k meni prisedla starejša gospa. Precej starejša. S palico, gubami, belimi lasmi in vrečko iz trgovine. Prijazno sem se malce umaknila, da se je lahko usedla in ona je že začela: ”Joj, spet bom dolgo čakala na avtobus. Vedno čakam in čakam in moj avtobus pride zadnji. Same dvojke. Za Zeleno jamo. Pa a ni to ena ulica! Zelena jama. Hmm, zares ne vem, kako je ta avtobus tako pogost. Jaz pa sem iz Šiške, a veste koliko nas je v Šiški, pa nobenega avtobusa.” Prijazno sem se nasmehnila.

”Pa tole vreme. Zjutraj je deževalo, sem kar jakno oblekla in s seboj nosim dežnik. Veter je nevaren, veste, nikoli ne veš. Sem šla na sprehod v botanični vrt, tam pa sooonceee. Kako mi je bilo vroče na klopici.” Odvrnila sem, da je res zmešano vreme, da človek res sploh ne ve več, kako bi se zjutraj oblekel. Povedala sem ji še, da sem zjutraj hčerko obula v škornje in ji oblekla palerino, sedaj ji je pa verjetno neudobno in vroče. Pogledala me je, malce obnemela: ”Vi imate že otroka? Tako mladi?” Sem ji pojasnila, da tako zelo mlada pa spet nisem, pa me je še malo pohvalila, da zgledam veliko mlajša (ni res, pa vseeno :)). Izraz na njenem obrazu se je spremenil. Njene oči so zasijale in obraz ji je preplavila popolna ženska milina.

”Ja, se spomnim. Najlepša leta mojega življenja. Rodila sem fantka. Bil je zdrav in močan. Ko bi ravno morala nazaj v službo, pa je zbolel. Pljučnica. Moža ni bilo, je bil vedno odsoten. Takrat sem se odločila: ”Pa tudi, če jem samo polento in mleko! Za otroka bom že poskrbela.” in nisem šla nazaj v službo. Ostala sem doma do sinovega tretjega leta! In nikoli mi ni bilo žal. To so še danes najlepši spomini, ki jih imam na življenje. Kje vse sva se sprehajala in kaj vse sva se pogovarjala. Vedel je toliko stvari in bil je tako pameten. Se pozna, veste, če se ukvarjaš z otrokom. Pa kako sva se smejala in zganjala razne norčije. Najlepši časi. Ja, res sva se imela lepo.”

Njena energije se je, ko je tako obujala spomine, razširila čez celo postajo. Vsako besedo sem vsrkala vase in ta se je zasidrala nekje globoko v meni. Gospa, v osemdesetih, ki ima za sabo toliko enih spominov, dogodkov, izkušenj, se najbolj z veseljem spominja časa v katerem sem trenutno jaz sama. Jaz zdajle ta čas jemljem za samoumeven, morda celo malce naporen, gospa pa o njem govori kot o najlepšem obdobju, ki ga lahko doživiš v svojem življenju. Vau.

Ko sem prišla domov, je Nina že spala. Čutila sem močno željo po tem, da bi jo zbudila, objela in z njo pela in plesala dolgo v noč. Seveda se z Nino veliko ukvarjam, velikokrat si vzamem čas zanjo in veliko stvari počneva skupaj, ampak nikoli se nisem še zares zavedla, da bo ta čas minil. Velikokrat delam tudi popoldan, dopoldan je Nina itak v vrtcu, jaz v službi, čez vikend pa je vedno kaj posebnega; obiski, rojstni dnevi… in čas kar teče in teče. Sploh ne vem, kdaj je moja mala punčkica pred mojimi očmi zrasla v skoraj triletno damo. Vsak dan si mislim, ok, samo še tole, potem pa se posvetim samo njej, pa vedno pride še to, pa tisto, pa tretje…

Verjamem, da se tudi vam, drage mamice, dogaja isto, saj živimo v malce drugačnih časih, kot je živela gospa in se od nas pričakuje kup stvari. Ampak ali je to sploh res? Kdo to pričakuje od nas? Drugi ali me same? Moramo res biti predvsem lepe in uspešne? Se v času, ko je bila gospa mlada, res ni vsega tega pričakovalo od žensk? Živimo v najlepšem obdobju svojih življenj! Ko bomo stare, se bomo spominjale tega, kako lepo obleko smo kupile in kako velik projekt smo izpeljale in kako smo imele vedno čisto kuhinjo? Mogoče. Mogoče pa bodo takrat štela rdeča lička, sijoči očki in širok nasmeh. Dolg pogovor ob sprehodu in glasno petje, ko je že čas za spanje. Ali pa samo stiskanje na kavču ob kakšni dobri pravljici.

Njen avtobus je prišel in ona je odšla. Kratek pogovor, a takšna moč njenih besed. Tako na hitro mi je povedala, kateri spomini res štejejo in vplivala na mojo sedanjost. S težavo je vstala in se izgubila v množici. Upam, da mi ne zameri, ker sem njeno zgodbo delila s še več ljudmi. Morda sploh ne ve, kakšno močno sporočilo mi je predala. Hvala! Poskrbimo, da bomo imele pomembnih spominov res veliko. Da bodo iskreni in da nam bodo na stara leta priklicali tak izraz na obraz, kot sem ga videla pri moji simpatični sogovorki. Pa če jemo samo polento in mleko 😉