Starši se pri vzgoji srečujemo z različnimi preprekami in vprašanji. Zakaj me otrok ne uboga? Kaj naj naredim, da bo bolj priden? Ali je to sočutno ali ne? Vseeno mi je, ne zmorem več! 
Ko smo izčrpali vso svojo moč in voljo, se obrnemo k stari dobri tradicionalni metodi: KAZNOVANJU. Kako dobro deluje! Seveda je kaznovanje vedno vzgojno. Saj imamo vendar tudi v družbi pravila: Voziš 7km/h prehitro in plačaš 120€. Tega se mora otrok tudi že zgodaj naučiti, mu bo koristilo v življenju! Pa je temu res tako? Ali res vozimo počasneje, ker vemo, da lahko dobimo kazen? Je to sploh pravi vzrok za varno vožnjo? Strah pred kaznijo? Ali res deluje?

Včeraj sem v eni od FB skupin ravno prebrala, da ima neka mamica težave, ker njena hčerka noče zvečer zaspati v nekem normalnem času in kako naj jo kaznuje, da bo dosegla svoj cilj in jo spravila spat do osmih. Seveda nam je vsem najprej na pamet padlo en kup odličnih kazni: Brez risank, brez pravljice, brez tega in onega, brez mamine družbe… Pa smo se raje malo zamislili. Zanimivo, da mi je ravno včeraj pred spanjem moja mala Nina rekla: ”Mami, a ne, ko spimo rastemo? In če spimo, smo zelo zdravi?” Točno tako! In z veseljem je šla spat! Torej lahko dosežemo boljši in manj agresiven učinek tudi z drugačnimi pristopi? Da smo si na jasnem: PRAVILA MORAJO BITI. Da jih dosežemo, pa se nam ni treba zatekati k ustrahovanju in kaznim. Lahko smo močnejši od tega in svojo avtoriteto izkazujemo drugače. Po bolj strokovno pomoč sem se zatekla kar k naši Katji Knez Steinbuch, družinski terapevtki, ki vsak četrtek odgovarja na različna vprašanja. Takoj se je odzvala in mi nemudoma poslala mnenje o kaznovanju in sporočilo za vse starše: 

Draga mamica in dragi očka, ki verjameta v postavljanje kazni kot odlično vzgojno metodo. Jaz raje verjamem v vaju!

Mika me, da bi pisala o empiričnih raziskavah, kjer je jasno razvidno, kako močne učinke ima kazen. A preden se spustim v navajanje statistik, ki marsikoga prej odbijejo kot pa pritegnejo, bi se rada srečala z vama. Zelo kruto se mi namreč zdi, da ste starši na nek način obupali nad sabo. Možno je delati drugače.

Če uporabljate kaznovanje kot pogosto metodo, ste kaj takega zelo verjetno doživeli tudi sami. Morda se vam je zdela ta metoda celo upravičena – in je še zdaj, ko pomislite na situacijo. Vseeno pa želim, da se osredotočite na vse tiste dogodke in postanete pozorni na svoje telo. Kaj ste ob kaznovanju začutili, kaj se je zgodilo z vašim telesom? Če je prvi odgovor krivda, vas spodbujam, da iščete dlje. Krivda se namreč precej pogosto pojavlja kot pokrivalo za globlja, bolj ranljiva občutja.

Kazen pogosto pusti v otroku strah. Zato je izjemno efektivna! Bolj kot je zlorabljajoča, bolj deluje. Torej več agresije in terorja damo otroku v telo, bolj ga bo strah. In vam bo seveda ustregel. V vsem! Pogosteje kot boste to ponavljali, bolj bo otrok ustrežljiv in se bo odzival v skladu z vašimi željami. Otrok pa vam bo ustregel zgolj zaradi omenjenega strahu. Nikakor pa ne iz lastnega občutka, da bi nekaj moral narediti. Torej s kaznovanjem pravzaprav otroku ne damo možnosti, da bi razumel, zakaj je nekaj zanj pomembno ali dobro. Če poenostavimo, s kaznovanjem otroku povemo, da ne sme razmišljati z lastno glavo, pač pa le z našo.

V telesu kaznovanega otroka bodo za vedno ostali sram, morda celo gnus, teror in žalost ter jeza. Zelo verjetno so tudi vam ta občutja poznana, morda se vam zdijo povsem normalna in del vsakdana. Toda ta občutja se ne da kar izbrisati. Lahko imajo resne posledice, ki se kažejo v vseh nadaljnjih odnosih. To je lahko eden izmed izvorov, zakaj se v zakonu prepirate, ali pa zakaj ste se z mamo vaših otrok ravnokar ločili. Pa morda vsega tega sploh niste nikoli povezali med sabo.

A bolj kot izpraševati našo vest, nam želim sporočiti, da obstajajo tudi drugačne poti, ki pa niso permisivne. In starši zmoremo tudi to! Zmoremo dati jasne meje in ostati trdni, a tudi razumeti otroka. Poti, kjer ni kaznovanje edina zveličavna metoda. Gre za načine, da se odzovemo na otrokova prebujanja, jih razumemo, ovrednotimo in iščemo kako drugače. V tem procesu je starš tisti, ki otroka umiri, ga razume in mu daje nove načine soočanja s težavami; starš je še vedno vodja in avtoriteta. A ker ne kaznuje, šele zares dobi spoštovanje. Seveda to ne pomeni, da otrokova dejanja nimajo posledic. Pomembno pa je, da starši otrokova dejanja sploh opazimo in dojamemo kot njihovo stisko. Velikokrat je to težko in se kot starši počutimo, da nismo dovolj dobri.

Meje otroci sicer nujno potrebujejo, a te se lahko podajo na več načinov, ne le s kaznijo. Zavedati se morajo posledic svojih dejanj. Takim “posledicam” rečemo dogovori in ne kazen – gre za to, da starš lahko vodi otroka do razmišljanja, kakšne posledice sledijo. In gre za to, da ima starš vedno moč, da z otrokom sklepa nove dogovore. To je normalno in logično za vse odnose. Zelo hitro pa namesto pogovora, ki mu sledi jasen dogovor, starši izberemo kazen. Še bolj problematično je, če ta vsebuje psihološko, fizično ali spolno nasilje. V Sloveniji so namreč statistike omenjenih zlorab precej visoke: vec kot 70% Slovencev se naj bi v otroštvu namreč že srečalo s fizičnim kaznovanjem.

V tem trenutku bi vam rada zapisala še to, da otrok ne potrebuje popolnih staršev. Potrebuje le dovolj dobre starše. In jaz verjamem v vas. Verjamem, da imate moč. Vso moč, da postavite meje drugače. Moč, da vedno slišite otroka. Da ste dovolj dobri starši, ki ne potrebujejo kaznovanja, lahko pa dajo jasno vodenje. Da se. Možno je.

druzinska-terapija-Katja-Kn-1-300x300

Za Mamino mazo napisala Katja Knez Steinbuch

Katja vas vse lepo vabi tudi, da se udeležite izobraževanja iz sočutnega varstva otrok, kjer se učimo novih, efektivnih načinov, ki pomagajo staršem in otrokom. Srečanja potekajo ob torkih, ob 20. uri na Rakovniku. Vse informacije dobite na www.druzinska-terapija.com, prijave pa še vedno sprejemamo na socutno.varstvo@gmail.com. Nazadnje nas je bilo okoli 100, a smo vsakega novega udeleženca, ki se skupaj z nami uči, zelo veseli.

ODZIV TERPAVTKE NA NEKATERE KOMENTARJE NA ČLANEK: 

Vidim, da veliko staršev zanima, kaj je “čudežni recept” novih pristopov. Seveda bi tudi o tem lahko pisali, a to zahteva nov članek. Na kratko bi vam sporočila samo to, da poslušajte sebe in res sledite občutjem, ki vam ji daje vaš otrok. Zaupajte si. Če se razjezi, skupaj ugotovita, iz kje prihaja njegova jeza. Če vas globoko razžalosti, raziščita, zakaj potrebuje vaso pozornost. Otroci nam vedno kazejo nove priloznosti za stik s sabo in njegovimi stiskami. O stiku s sabo pa malo težko pišemo na spletu, ker zahteva predvsem osebni stik. Osebni stik s svojim telesom in občutki. Zato je tudi za proces terapije pomembno, da smo v istem prostoru, v živo. Še bolj je to pomembno v starševstvu, ko nas malčki prebujajo in lahko dvigajo pritisk tako daleč, da nam nobeno napisano pravilo v tistem trenutku ne pomaga. Na naših srečanjih zato odigravamo konkretne primere, kjer tudi telesno začutimo ves pritisk in se tudi telesno zmoremo umiriti. Ta občutek pa je zelo pomemben za vsakega starša, ki se ne zmore umiriti in včasih poseže po kazni. Na izobraževanju smo zelo veseli različnih mnenj in novih izzivov, ki nam jih postavljate preko vaših otrok!

 

Mamica 6 letne navihane Nine in malčka Iana, blogerka, učiteljica in inštruktorica Plesnega pilatesa. Želim si, da bi na Mamini mazi vsaka mamica našla oporo, podporo in ljubezen, ki si jo lahko med sabo nudimo le mamice.



Poglej tudi

Naroči se
Obvesti me o
2 Comments
Novejši
Starejši Z največ glasovi
Inline Feedbacks
Prikaži vse komentarje
Zorica Petrović
6 mesecev nazaj

Pa smo spet pri permisivi. Cel kup floskul o tem kako na otroka kazen vpliva. Brez učinkovitih nasvetov, kako ravnati. Dogovor, ki bo imel posledice ob neupostevanju? Samo bolj v celofan zavita retorika. Mamine maze pa dalje rasejo ko gobe po dežju.

Petra
4 leti nazaj

Se vedno ne razumem kaksen naj bo odziv starsev na nespostovanje zastavljenih mej? Ko preprost ne uboga pa ce na sto lepih nacinov reces in obrazlozis zakaj. Hvala za odgovor 🙂