DOMA

Ian se samo še joka. Če ni NA meni. Prav NA meni. Ne OB meni, ZA mano, PRED mano, ampak NA meni. To pomeni, da ne morem delati NIČESAR oz. to počnem ob stalnem joku mojega dojenčka, ki bi najraje videl, da dneve preživiva zlepljena skupaj. Nina je eno sekundo najbolj pridna punčka na svetu, že drugo pa se obnaša kot zamorjena najstnica, ki si misli, da so njeni starši iz drugega planeta. Stanovanje je v razsulu.
Ampak OK. Sem mama. Vem, da je to obdobje zobk, da gre tudi Nina skozi posebno fazo odraščanja, trudim se, učim se, kdaj se tudi zaderem, naslednjo minuto pa tesno objemam, bom prenesla.

NA PORODNIŠKEM DOPUSTU, KO SI S.P.

Ko si s.p., med porodniškim dopustom ne delaš, ampak v resnici ves čas delaš. Ne fizično, ampak vse ostalo pa. Ok, si prepustil delo drugim, a vseeno je tooooliko enih zadev, ki morajo funkcionirati in brez tebe preprosto ne morejo. Ker je to še vedno tvoje samostojno podjetje, tvoj produkt, tvoje delo izpred porodniškega dopusta in to bo tvoje delo, ko se vrneš. In tega je ogromno. Ne fizično, ampak vse ostalo.
Amoak OK. Sem se sama tako odločila. Nisem se odločila, da bom učiteljica na OŠ in bi lahko delo sedaj popolnoma odmislila. V svojem delu neskončno uživam in vesela sem, da mi je uspelo priti do tu, kjer sem. Naj bo še tako težko na trenutke, vse bom prenesla.

BLOG

Nimam veliko časa za pisanje (glej zgoraj). Ko pa ga že imam, se v resnici največ časa ukvarjam s tem, da se stalno pred nekom zagovarjam. Ja, res izpostavljam otroke ja, ja res zaslužim vsake toliko nekaj na ta način, ja res, vodim Mami mafijo in se trudim dokazati, da so naše objave namenjene predvsem temu, da bi mamicam pomagale in ne jih zavajale, uničevale naš čudovit slovenski jezik, brezdelno posedale cele dneve in uživale v podarjenih stvareh.
Ampak OK. Sem v svoje nadvse srčno pisanje 100% prepričana in ga pravzaprav potrebujem. Je moj ventil. To, koliko truda, časa, dela, denarja, čustev in razmišljanja je šlo v tale blog, ve lahko samo peščica tistih, ki so šli po podobni poti. In ker mi vsake toliko nepoznana mamica pove, da mi je hvaležna za pisanje, je vse poplačano. Bom prenesla.

DRUŽBA

Ne samo bližnja, tudi na splošno. Še vedno toliko enega obsojanja v zvezi z VSEM. Materinstvo, službe, izgled, blog, vzgoja, odločitve, skoraj je NI stvari, ki bi jo lahko naredil prav. Na račun drugih si ljudje radi krepijo samozavest, se povzdigujejo, ker drugače ne znajo. Tisti, ki vpijemo o povezovanju, podpori, pomoči, spodbujanju, na koncu izpademo čudni in smo prvi, ki jih družba izloči, na katere se spravi. Kaj pa nismo skrbeli za svojo r*#.
Ampak OK. Vsak ima neko svojo zgodbo, svoje motive, svoje želje in upe. In moji ekstrovertiranost, večen optimizem in ljubezen do vseh ljudi, mi ne dopustijo, da bi se predala in zgubila upanje. Naprej se bom borila in vse bom prenesla.

JAZ

Morala bi k frizerju in po novo garderobo. Pa kakšna poporodna vadba ne bi škodila. Mogoče bi bilo za začetek dovolj, da si umijem lase. Neskončno rada bi brala, poslušala glasbo, plesala in pela. Ali pa samo dan preživela pod odejo, pred televizijo, brez slabe vesti. Bila spet jaz. Ne pa ženska totalno preobremenjena z vsem od služb do vzgoje.
Ampak OK. To si vse po večini delam sama. Ker mi ni vseeno kakšna izpadem, ker si želim, da bi me v družbi vsaj spoštovali, če že ne imeli radi. Rada bi doprinesla v družbo. Čimveč. Spreminjala družbo. In za to potrebuješ cel paket. In si bom težila še naprej. In se bom prenesla.

VZGOJA

Mogoče bi tole moral biti blog sam zase. Ne vem. Moj otrok je poseben. Danes so tako vsi. Moj otrok je hipersenzitiven in se vsake toliko obnaša malo drugače. To vem že od začetka. In ne samo, da imam skoraj pol svojega življenja, če ne kar celo življenje, če štejemo, da so pred pravimi otroki bile moj model igrače, s katerimi sem se igrala vrtec ali šolo, izkušnje z delom z otroki. In ne samo, da sem poslušala svoje srce in se v delu z otroki že od 15. leta tudi stalno izobražujem. In ne samo, da sem že pri Nininem enem letu starosti začela hoditi na razna predavanja strokovnjakov, brala knjige, strokovne prispevke na internetu, tuje blogerje, se redno udeleževala vseh sestankov in ur v vrtcu… In ne samo, da sem se že rodila narejena za otroke. Svoje in vse ostale. Ker z njimi res uživam, ker jih res znam poslušati, ker jih res obožujem in čisto vsem želim samo vse najlepše in vem, da lahko to iz njih izvabim prav jaz. Ker se res že celo življenje posvečam njim. Tudi Mamina maza je posredno namenjena prav njim. Mamicam, da bodo lahko srečne mamice, za svoje otroke. Tudi moji plesni tečaji so namenjeni njim. V glavnem, tukaj bi lahko še tooooliko napisala, ampak bistvo je, da me kljub vsemu temu lovijo na VSAKEM KORAKU! In v meni zbujajo dvom!
Ampak OK. Verjetno je ni mame na svetu, ki ne bi čutila, da dela vse najlepše za svoje otroke, pa jo kljub temu mnogi obsojajo. To je pač prekletstvo materinstva. Bom prenesla.

KAPLJA ČEZ ROB

Vse lahko prenesem. Vse te misli in besede in občutke, ki v meni vrejo 24 ur na dan. A včasih se vse to nabere. Pride dan, ko lonec doseže pokrov. Ko začne počasi kapljati čez. Ko se te kapljice spremenijo v solze. In jaz se čudim od kje prihajajo. Saj ni nič tako zelo žalostnega. Ali lepega. V resnici ni nobenega razloga za solze. A solze tečejo naprej, vrejo pravzaprav. In kar naenkrat se prelevijo v željo po kričanju. Dovooooolj! Vse lahko prenesem, ampak vsake toliko se nabere. Lahko je to, ko se Nina zjutraj noče obuti, lahko je, ko mi bližnji izreče kakšno zame bolečo besedo, lahko je, ko te zaposleni ne spoštuje, lahko je samo to, da se ti nekdo vrine v vrsti v trgovini, lahko je vsak minimalen premik. A v polnem loncu je to dovolj.

Zadnje dni mi že kaplja. Počasi, a vztrajno. Nabira se. Spet. In hvala ti, ker si me poslušal/a in pomagal/a nekaj kapljicam, da ostanejo tam, kamor spadajo. Lahko te poslušam tudi jaz. Napiši mi, lahko tudi objavim, če ti bo to še bolj pomagalo. Poslušajmo se, pišimo si, podpirajmo se. Ne spravljajmo se do vretja. Ne obtožujmo se. Vsak je svoj lonec in v vsakem se kuha nekaj drugega.

Foto: Mateja Tamše

Poglej tudi

KOMENTARJI

  1. Nina. Zelo rada te berem. Cudila sem se in ti zavidala prve mesece z Ianom. Malo sem za tabo, pa ne veliko. Imam 4-letnika in 5-mesecnico. Sem se kar malo bala, kako bo z novim dojenckom. Prvi je bil dobesedno prilepljen name, od rojstva, zadihala sem po letu dni. Zdaj je skoraj prevec samosvoj. 😀 Z deklico je precej lazje (trkam), vseeno spi le na meni. Jaz pa bi toliko rada postorila. Jok me popolnoma iztiri, ne morem je pustiti. Pa se ni prvega zobka:) s.p. Je na cakanju, vendar me preganja. Pred porodnisko nisem niti dobro zastartala. Vedno bolje bo. Saj je le prehodno obdobje, a ne?;) Ti pa le pisi, ko zmores, in hvala.

  2. Meni so na začetku vse mamice govorile: “Ko otrok spi, moraš spati tudi ti, da si spočiješ. Res se drži tega – čeprav meni ni uspelo.” No, od vseh se mi je ena pohvalila, da ji je to tudi kdaj uspelo.

    Anja, ko otrok spi, moraš spati tudi ti, da si spočiješ! Če ne, ne boš zdržala in se boš večkrat sesula in jokala brez razloga. Res se drži tega – meni ni uspelo ;-).

    Ampak sem se naučila. Najprej nisem tega nasveta resno jemala, ko sem se pa parkrat sesula, sem se precej reorganizirala in je postalo veliko bolje. Ko dojenček rabi bližino, jo res rabi. Več ko jo lahko daš, lažje se bo odlepil. Ko je imela naša tamala to fazo, sem morala nekaj spremeniti, saj je veliko manj spala (šele potem, ko shodi, začne spet več spat), hotela je biti na meni in v času spanja nisem mogla postoriti NIČ. In sem jo naložila v nosilko in počela stvari skupaj z njo, kar sem pač lahko. Z nosilko imaš vsaj roke približno proste. Kar okrepiš hrbet ;-). Tista prijateljica, ki trdi da ji je uspelo, je celo sesala stanovanje s tamalo v nahrbtniku za v hribe. Odbito, ampak zakaj ne – otrok vsaj vidi, kaj vse delaš, to je menda dobro? Najbolj smo nespametne, ko hočemo vse po stanovanju postoriti takrat, ko otrok spi. Takrat moramo spati in počivati tudi me, ne pa delat ko zmešane. Bo že počakalo.

    Jaz sem prišla do ugotovitve, da me je izčrpala že sama bližina dojenčka. Narava je mamin hardware skozi evolucijo oblikovala tako, da mladiču omogoči čim večjo možnost preživetja. To pomeni stalno, 24/7 pozornost na potrebe otroka. Tudi, če se s partnerjem dogovoriš, da se malo igra z njim, pa si v istem prostoru oziroma na slišni razdalji (seveda takrat pospravljaš posodo ali perilo ali delaš za s.p., no pa tudi če slučajno kdaj res poskušaš počivat), je tvoje telo ves čas napeto in pozorno na dražljaje, ki bi morda lahko pomenili, da z mladičkom karkoli ni v redu. Plazilski možgani so še vedno tu in stalno na delu. Konstanten stres. Utrujajoče. Jasno, da se občasno sesuješ. Odleže pa po tem joku, ne? Meni je.

    In tako sem se že nekaj časa nazaj sprijaznila s tem, da sem mama po svojih najboljših močeh, ne pa mama po vzoru in idealu, ki je v moji glavi. Da si moram vzeti čas, ko sem fizično stran od otrok, vsaj eno uro na teden. Tam ne razmišljam o ničemer drugem kot o tem, kar tam počnem. Da moram otrokoma pokazati tudi to, da nisem vedno sposobna prenesti vseh njunih kapric. Da jima pojasnim, da je v meni “vedro potrpljenja”, ki se polni ob njuni počasnosti, neubogljivosti, nepospravljanju, kričanju, izsiljevanju … ter da se to isto vedro prazni ob učinkovitosti, prijaznosti, pomoči, nasmehu. In da ko je vedro polno, pa se še kar polni, se voda prelije čez rob in takrat naredim kaj, česar ne želim, in rečem kaj, česar ne mislim. Odkar sem to razložila starejši, v težkih trenutkih opozorim na to, da je vedro polno in ne morem več. Deluje!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

PRILJUBLJENE OBJAVE