Strah je votel, okrog ga pa nič ni. To je fraza, ki smo jo pogosto slišali kot otroci, ko nas je bilo česa strah. Pa vendar strah poznamo in občutimo vsi, tudi odrasli. Tudi če za strah nimamo tehtnih in racionalnih razlogov, ga ne občutimo nič manj. Enako je tudi pri otrocih, ki strah doživljajo na različne načine in se bojijo različnih stvari in pomembno je, kako se z otrokovimi strahovi spopadajo in soočijo starši.

Občutek strahu se pojavlja že pri dojenčkih; čeprav novorojenčki še ne poznajo oz. se ne zavedajo morebitnih nevarnosti svojega okolja, imajo prirojena dva strahova: strah pred padcem/padanjem in strah pred nenadnimi, glasnimi zvoki.  Tako se npr. dojenček močno oprime mamice, če ima občutek, da bo padel, in se refleksno ustraši glasnega zvoka. Sčasoma se razvije tudi strah pred tujci, ki postane močnejši nekje po 6. mesecu starosti, s tem povezan pa je tudi strah pred ločitvijo od staršev. Tako se otrok, ki se je včasih brez težav lahko pestoval pri znancih in sorodnikih, nenadoma boji ločitve od mamice in se je močno oprijema in joka, ko ga ona za trenutek želi predati nekomu drugemu. Čeprav je ta strah za starše, ki si ne morejo privoščiti biti z otrokom ves čas, lahko zelo naporen, se je treba z njim spoprijemati zelo potrpežljivo in počasi. Pomembno je, da otrok nove ljudi spozna v domačem in varnem okolju in da ga ob spoznavanju nove osebe (sorodnika ali varšuke) najprej držite vi in ga k novi osebi bližate postopoma in počasi. Počakajte nekaj časa, preden nova oseba otroka dvigne ali ga vzame k sebi in na začetku spoznavanja zmeraj bodite zraven in ne puščajte otroka samega dokler ne se ne bo z novo osebo počutil varno. Pomembno je tudi, kako se starši obnašajo, ko v prostor vstopi nova oseba – s telesno govorico, nasmehom, očesnim stikom in veselim glasom pokažite otroku, da tej osebi zaupate. Nikoli ne postavljajte čustev te nove osebe pred čustva svojega otroka, češ da bo sorodnik/prijatelj užaljen, če se bo otrok pri njem jokal in želel nazaj k mamici in ne silite stika med to osebo in vašim otrokom, če otrok nanj še ni pripravljen.

Pri malčkih je strah pred ločitvijo lahko še zmeraj zelo prisoten in močan. Tudi pri njih je zelo pomembno, da nove osebe spoznavajo postopoma, v varnem in domačem okolju in da ločitev uvajate postopoma – najprej za nekaj minut, potem za pol urice in šele nato za več ur. Od otroka se, preden greste, poslovite, mu poveste, da ga imate radi in boste kmalu nazaj, saj sicer lahko otrok razvije nezaupanje do takih situacij in še globlji strah, če iz prostora odidete naskrivaj (čeprav se včasih zdi to najboljša in najhitrejša rešitev lahko otroku s tem dolgoročno naredite več škode). Pomebno je, da se z otrokom pogovarjate in mu razložite vsako novo situacijo.

Pri malčkih se začenjo pojavljati tudi bolj kompleksni in nenavadni strahovi, saj otrok še ne razume stvari v svojem okolju. Tako je otroka lahko strah sesalnika, ker se boji, da bo aparat poleg prahu posesal še njega, ali pa se ne mara kopati, ker ga skrbi, da bo odtok vase poleg vode posrkal še njega, ali pa strah razvijejo na podlagi ene same slabe izkušnje (npr. izkušnja s pokom balona lahko povzroči strah pred baloni, ali slaba prva izkušnja s psom ali drugo živaljo lahko povzroči strah pred živalmi). Pri takih strahovih je pomembno, da razumemo, zakaj so se sploh pojavili in česa točno je otroka strah. Če otrok ne zna sam povedati, česa točno se boji (oz. zakaj se nečesa boji), moramo otroka opazovati in poiskati vir strahu in šele tako bomo lahko pomagali. Ko ugotovimo razlog za strah, ne bodo stavki kot so ”Ah, pa saj to ni nič hudega!˝ in ˝Joj, zakaj se pa tega bojiš, saj ti nič ne more.˝ pri majhnih otrocih preveč učinkoviti. Otroku ponudimo bolj temeljne in specifične razloge, zakaj je npr. strah pred pošastmi ali strah pred odtoki odveč ali pa se domislimo kar konkretnih rešitev, ki bodo otroku pomagale pri spopadanju s strahom. Tako lahko npr. v kadi čez odtok položimo košček blaga ali mrežico, ki bo poskrbela, da bo otrok ostal varen, na vrata otroške sobice nalepimo znak ‘Prepovedane pošasti’ ali na navaden osvežilec za zrak ali na prazno pršilko, ki smo jo napolnili z vodo, nalepimo napis ‘Strup za pošasti’ in skupaj z otrokom s tem popršimo po sobici. Če je otroka strah določene živali (psa, pajka, žuželk,…), stika med živaljo in otrokom ne silimo, ampak otroku najprej pokažimo to žival v drugačni, lepši luči, npr. z branjem pravljic, v katerih ima ta žival lepo vlogo.

Kakršenkoli že, je strah pomebno in normalno čustvo, ki ga ne smemo ignorirati ali zatirati. Pazimo, da nikoli ne povzročimo, da se bo otrok svojih strahov sramoval s stavki, kot so ˝Ne bodi taka boječka!˝ ali s posmehovanjem ˝A tega se bojiš, pa saj ti si že velika!˝ saj bomo s tem dosegli le to, da bo otrok svoje strahove naslednjič zadržal zase in jih ne bo zares odpravil. Naloga staršev je svoje otroke naučiti načinov in poti, kako se s strahovi soočati in jih odpravljati in jim nuditi oporo in pomoč v stresnih in neznanih situacijah. Nekaterih strahov se morda ne bo dalo odpraviti, vendar je najpomebnejše to, da otroka ne bo strah se zaupati svojim staršem, izraziti svojih čustev in negotovosti in zavedanje, da zmeraj obstaja način, kako se s težko situacijo soočiti in jo rešiti.

Anjina sestra. 🙂



Poglej tudi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja