KAKO LAHKO?

Zvečer grem za sprostitev na Facebook. Potopim se v virtualni svet. Razveselijo me fotografije čudovite narave, nasmejanih otrok, lepih krožnikov. Malo zavidanja (in  veliko motivacijo za nadaljnje načrtovanje) pri meni vzbudijo fotografije od tam daleč daleč stran, kjer je vedno sonce in se pije koktejle iz kokosa. Podoben občutek dobim, ko vidim izklesana telesa v najmodernejših kopalkah in sandalih. Lepo. Spremljam različne mami blogerke in dobro se počutim, ko vidim, da nisem sama. Všeč so mi tudi lepe misli in kratki vici. Življenje na spletu je popolno. Potem pa se začne.

Video včerajšnjega napada s kemičnim orožjem, kjer je umrlo 11 otrok in 57 odraslih. Mamic, očkov, tet, stricev. Pa prošnja še ene družine, da ji pomagamo pozdraviti otroka, ki mu v Sloveniji ne znajo ali ne morejo pomagati. Vmes mi vrže post o tem, kako je znana mamica oblekla hčerko. Pa spet fotografije očeta, ki je ostal sam z dvema sinovoma, v totalni revščini in v dolgovih. In izjava mamice, ki pravkar preboleva veliko prezgodnjo smrt hčerke, ki je umrla v prometni nesreči. Vmes dobra misel Dobre Vile Maje o tem, kako je treba življenje ljubiti in fotografija prijateljice, ki uživa na jadrnici. Terorizem v Londonu. Prispevek iz Afrike. Sestradani dojenčki, oboroženi dečki. Onesnažena pitna voda, Monsanto, izkoriščanje delavcev, nasilje v družini, pretepeni homoseksualci, GOD, odvzeta pravica za splav, objokani begunci, vojna območja, naravne katastrofe, ugrabitve, suženjstvo, trgovina z ljudmi… Znana Slovenka ima nov voziček za svojega dojenčka. AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!!!!

Kako lahko? Kako lahko s tako lahkoto preklapljamo med tema dvema skrajnostima? Seveda, lahko odvšečkamo strani, ki nam ponujajo težko vsebino in te druge strani sveta sploh nikoli ne vidimo. Živimo v svojem navidezno varnem mehurčku z bleščicami, visokimi petkami in kozarcem penine. Spremljamo lahko samo Kako urediti dojenčkovo sobico, da bo po sodobnih standardih in Kako usvojiti joga položaj kaktusa. A kaj, ko bomo na vrsti mi. Naš mehurček? Je prav, da bežimo pred strahom in se delamo, da je vse ok?

Kako lahko vzgajamo svoje otroke v dve taki skrajnosti: Pomembno je, da si lep/a in ravno prav bogat/a, a pomembno je tudi, da ko dosežeš ta cilj, kdaj deliš kakšno resno objavo in za kakšen dan prostovoljno pomagaš v azilnem domu. In vsako zimo pregledaš svoje designerske obleke in kakšno vrečo ”neaktualnih” pošlješ na Karitas. Aja, pa Pomoč5 na 1919. S tem spreminjaš svet na bolje, si dobrega srca in čudovita oseba.

Kako lahko živimo tako? Kako nas lahko enako gane to, da je umrlo še 47 otrok, da delavci teličke brcajo v glavo in se zraven smejijo, da so uničili hektarje gozda, da ljudje umirajo zaradi pomanjkanja pitne vode, da objokana mamica nima za elektriko in to, da MI nimamo najnovejšega modela otroške nočne lučke, ki jo imajo že VSI nam podobni: Kim, Beyonce in ostali.

Kako lahko ne odvšečkamo teh groznih pralcev možganov in se nehamo pretvarjati, da je najpomembnejše, da si lep in mlad in bogat. Kako lahko ne vidimo, da danes smo še v varnem mehurčku, že jutri pa se lahko znajdemo izven njega. Kako lahko izpraznimo svoje glave in srce do take mere, da izgubimo vso empatijo do soljudi in stanja v svetu. Kako lahko svoje otroke vzgajamo točno v to smer?

Lahko. Smo se navadili. Kot začarani sledimo temu sistemu in močno upamo, da ne bomo enkrat iz njega odpadli. Potem bomo kot oni drugi. ”Manj srečni” jim rečemo. Številke, brez osebnosti in duše. Kdor ni oblečen po zadnji modi in svojega otroka ne vozi v designerskem vozičku, tako nima sploh smisla, da bi še živel.