Kaj si bodo otroci zapomnnili? (Življenje v izolaciji)

Včeraj sem zasledila zapis francoskega ministra za šolstvo, ki je dejal (prevod Mitja Vidovič):

“Spoštovani starši šolskih otrok!

Morda otrokom nameravate ustvariti natančen urnik dela. Imamo velika pričakovanja glede učenja, otroci imajo obveznosti, veliko spletnih dejavnosti, poskusov in raznih poročil. Tehnologijo jim omejujete, dokler ne storijo vsega dela za šolo! Toda zadeva je sledeča …

Tako kot mi, so zdaj prestrašeni tudi naši otroci. Naši otroci ne samo da slišijo, kaj vse dogaja okoli njih, temveč tudi čutijo našo nenehno napetost in tesnobo. Še nikoli niso doživeli česa takega. Čeprav se ideja, da 4 tedne ne greš v šolo, sliši super, bi si to verjetno predstavljali drugače, kot zabaven čas, kot so poletne počitnice, ne pa kot resničnost, da bi bili ujeti doma in ne bi videli svojih prijateljev.

V naslednjih nekaj tednih se bodo vedenjske težave vaših otrok povečevale. Pričakujemo lahko strah, jezo ali protest, da stvari ne morejo narediti normalno. V naslednjih tednih boste lahko opazovali več napadov, izbruhov jeze in opozicijskega vedenja. To je normalno in se v teh okoliščinah pričakuje.

Kar zdaj potrebujejo otroci, je, da se počutijo dobro in ljubljeno. Potrebujejo občutek, da bo vse v redu. In to bi lahko pomenilo, da boste morali prilagoditi svoj urnik in se posvetiti otrokom še nekoliko več. Morda pečti piškote, ustvarjati, se igrati družabne igre in si skupaj ogledati filme. Lahko naredite kak eksperiment ali poiščite virtualne izlete v živalski vrt. Skupaj z vso družino preberite knjigo in se o njej pogovorite. Pokukajte pod tople odeje in ne storite ničesar.

Naj vas ne skrbi, kaj bo, ko bodo šli nazaj v šolo. Vsak otrok je v tej barki in vse bo v redu. Ko se vrnemo v razred, bomo prilagodili pouk in nadaljevali tam, kjer pač so. Učitelji so pripravljeni na to! Ne prepirajte se s svojimi otroki, ker nočejo računati. Ne vpiti na svoje otroke, ki ne sledijo programu. Ne porabljajte nepotrebnega časa…

Kar vam želimo položiti na dušo, je naslednje: Na koncu bo duševno zdravje naših otrok pomembnejše od njihovih akademskih sposobnosti. In tisto, kar so čutili v tem času, bo še dolgo ostalo v spominu. To, kar so počeli v teh štirih tednih. Zapomnite si to vsak dan.”

Pomislila sem, da je od takrat, ko je Sloveniji grozila vojna ob osamosvojitvi, preteklo že ogromno časa. Stara sem bila 4 leta, pa se še vedno spomnim občutkov, ki so me preplavili ob sireni, ob strahu mojih staršev, ob tem, ko smo se skupaj odpravili v klet in čakali in oblutkov ob pogovoru s sosedo, ko je bilo vsega skupaj konec.

Situacijo, v kateri smo se znašli, jemljemo malo tako tako, malo posmehljivo se obnašamo, ampak situacija je stresna in mi smo zmedeni. Ne vemo točno, kaj se dogaja, nimamo nadzora. Naši otroci to čutijo. Čutijo še bolj kot čutimo mi sami.

Vrtca ni, šole ni, igrišč ni, prijateljev ni. Nil ni tako kot so naši otroci vajeni in zares gre za izredno situacijo.

Zato se ne obremenjujmo s tem, da bo narejeno vse za šolo, ne obremenjujmo se, da bo vse čisto in da moramo speči svoj prvi kruh, ne obremenjujmo se s službo bolj kot bi se morali, ne obremenjujmo se z novicami!

Ne moremo biti povsod hkrati! Preprosto ne gre!

Ustavimo se, zadihajmo in poskrbimo, da se bodo naši otroci počutili dobro. Trenutne občutke si bodo zapomnili za vedno