Nina je vpisana v šolo! V tisto veliko strašno ustanovo, kjer se od otrok zahteva vse mogoče. “Zdaj bo šlo pa zares! Nič več svobodne igre in heca.” samo še domače naloge, učenje in primerjanje.

Otrok se šole veseli, saj še ne ve, kaj ga tam čaka, v starše pa se počasi naseljuje vznemirjenje, skrb. Z raznimi gibanji za spremembo šole, se ustvarja še bolj negativna atmosfera in strah ratuje vedno večji: “Bo moj otrok zmogel? Kako mu lahko čimbolj pomagam? Ga bodo imeli radi? Kaj se lahko naučiva že vnaprej, da stres ne bo prehud?”

Skozi tedne do prvega septembra, bom raziskovala odgovore na vsa vprašanja: Koliko črk, številk, samostojnosti… se zahteva od prvošolčka in kako ga pripraviti.

Danes pa bi rada govorila samo s tabo. Na 4 oči.

Draga mamica in očka,

šola je pomemben mejnik v otrokovem življenju. Je prva stopnička k začetku odraščanja. Vajin otrok bo bolj kot prej moral upoštevati pravila, se navajati na red, prevzel bo vedno več dolžnosti, operiral z vedno več informacijami, začeli pa se bodo tudi resnejši odnosi z ljudmi.

Vse to bo zanj velik zalogaj. In ne bo vedno lahko. Postavljen bo pred velike ovire – učne in prijateljske. Od vaju pa bo odvisno kako se bo z njimi spopadal, pa tudi, kaj bo od njih odnesel. Morala bosta biti močnejša kot kdajkoli prej.

Velika odgovornost, vem, in starši se v stiski hitro zatečemo k samoobrambi, napadu in želji po spreminjanju sistema ali pa kar sveta. Ker svoje otroke ljubimo najbolj na svetu in ne prenesemo, da jim je težko, da jih boli. Ampak, otrok se brez izzivov ne more ničesar naučiti. Vemo že, da pomanjkanje izzivov/ovir/težav/skrbi vodi v depresijo in občutek nemoči.

Naloga nas staršev je, da zdržimo to bolečino in otroku nudimo močno oporo, ko sam premaguje ovire. Ne iščimo mu izgovorov in ne zvračajmo krivde na soljudi in sistem. S tem prispevamo v kaos.

Osvobodimo se globoko vtisnjenih prepričanj o tem, da mora biti naš otrok najboljši, uspešen in imeti dobre ocene, ker to danes res ne igra več nobene vloge, in poskušajmo otroka (in sebe) naučiti, kaj je zares tisto kar je potrebno od šole odnesti:

Učni uspeh Vs. Delovne navade

Ocene so samo sredstvo s katerim usmerjamo učenca v pravo smer. Ocene ne povejo ničesar o samem otroku, povejo samo to, koliko truda, vaje in pozornosti je namenil eni snovi. Ocene otroka ne smejo definirati, definirajo pa ga njegove delovne navade. Otroka spodbujajmo k učenju, k zvedavosti, k poslušanju, k vajam, k branju, ne k izboljšanju ocen. To sta dva različna pojma.

Avtoriteta Vs. Spoštovanje 

Učiteljev ni treba ubogati, ker tako narekuje sistem, učitelje je treba spoštovati, ker so v sistemu zato, da predajajo svoje znanje. Učitelji so (po veliki večini) ljudje, ki imajo radi otroke, ki si želijo, da bi se otroci od njih nekaj naučili in cele dneve razmišljajo, kako bi snov še bolj približali otrokom, ki so si iz leta v leto, od skupine do skupine različni. Otroku predstavimo ta čudovit poklic in mu pustimo, da se nauči sam komunicirati z učitelji. Od tega, da poišče tehten razlog, ker nima domače naloge, do tega, da učitelja posluša in ga upošteva. S spoštovanjem, si bo tudi otrok pridobil učiteljevo spoštovanje. In to je ena najlepših lekcij.

Preobremenjenost Vs. Organizacija 

Sodobni način življenja je prehiter in prezasičen. To je dejstvo. Tega na tem nivoju ne moremo reševati. Je pa tudi dejstvo, da so otroci, ki imajo več obšolskih dejavnosti v povprečju tudi v šoli uspešnejši. Razlog tiči v organizaciji časa in rutini. Že v začetku leta si sestavite urnik, organizirajte čas za učenje, za domače naloge, za igro, zabavo in sproščanje. K pripravi vključite tudi otroka. Dobra časovna organiziranost mu bo prav prišla v vsem življenju, na vseh področjih. 

Moram Vs. Želim se (na)učiti

Znanje je vrednota. Kot takega ga obravnavajte tudi doma. Več znaš, več veš, bolj si lahko kreativen. Kreativnost pa je vir volje do življenja. In še tole: Znanje je nekaj, kar ti nikoli nihče ne more vzeti.

Realnost Vs. Pričakovanja

Vsi si želimo, da bi bil naš otrok najboljši ali pa vsaj dober na vseh področjih. A to preprosto ne gre. In tudi v resnici niti slučajno ni potrebno! Vsak otrok je nekaj posebnega, vsak otrok je dober v nečem in slabši v nečem drugem. Nič hudega! V Sloveniji imamo edinstveno srečo, da lahko naši otroci brezplačno hodijo v srednje šole, gimnazije in na faks po svoji želji. Tudi če zmanjkajo točke, so finančno dostopni oz. je danes že toliko kombinacij, da slaba ocena pri matematiki ne more nikakor otroku onemogočiti študija angleščine, če bi si to zares želel.

Očitanje Vs. Pogovor 

Ko se znajdemo na točki, ko se otrok res upre ali pa znajde na točki, ko ne ve, kako naprej, se starši radi zatečemo k starim vzorcem moraliziranja in očitanja. Kot sami vemo, to ne pomaga prav dosti. Pogovarjajmo se! Zares! Delimo svoje izkušnje, zagotovo jih imamo kar nekaj: “Tudi meni je bilo težko! Veš kaj sem naredil/a?” ali pa “V šoli sem imel/a prijateljico, ki se je znašla na istem mestu. Ona je…” Iskren pogovor bo otroku dal vedeti, da ni čuden, drugačen, da je vse to normalen del odraščanja in bo v tebi našeč zaveznika, prijatelja, oporo. In to bo še zelooo pomembno čez nekaj let.

Prijatelji Vs. Sošolci

O tej temi bom še veliko pisala, saj o njej ne piše veliko, pa je tako pomemben del šolanja. Priljubljenost, zasmehovanje, resno nadlegovanje in podobno so vedno bili del osnovne šole, če se še tako zelo pretvarjamo in potiskamo vse skupaj v podzavest. Ti odnosi so na našo osebnost vplivali enako ali pa še bolj kot učenje nepravilnih glagolov. Ti odnosi so soizoblikovali osebnosti v katere smo odrasli. Razlikovanje med prijatelji in ljudmi s katerimi moraš sodelovati. Da ni nujno, da vsem ugajaš, da se vedno postaviš za šibkejše. Integriteta, empatija, čuječnost.

Kaj od osnovne šole zares odnesemo? 

“Ej, jst se nč več ne spomnem iz osnovne šole. Kr ene amebe, no. Kaj smo se vse to mogl učit. Zakaj? A si kdaj u lajfu rabu odvode?” Tole nas vrne na vseh 7 dosedanjih točk. Dobro poznavanje amebe (zanimivo vedno pridejo na dan ravno te enoceličarji :)) je prineslo lepo oceno, a to sploh ni bilo bistvo. Bistveno je bilo vse naokoli: poslušanje, zvedavost, učenje, organizacija časa, smeh s prijatelji, iznajdljivost, kreativnost. In tudi naš otrok mora skozi vse to. Sam. Kot smo šli mi.

Zdaj vam bom priznala nekaj: Tudi jaz sem razmišljala o alternativni šoli! In prebirala, raziskovala, se navduševala. V pogovorih s prijatelji pedagogi, učitelji in starši, mi nihče ni podal dobrega argumenta, zakaj pa ne. Vse dokler nisem nekega dne pred Urošem vsa navdušena prebirala iz spletne strani ene od alternativnih šol: “Naša šola je šola za življenje.” Vau! To! To potrebujemo! Pa pravi Uroš: “A veš katera je edina prava šola za pravo življenje? Navadna osnovna šola!”

Samo, če ji bomo pustili.

Avtor: Anja Oman

P.S. Ja, tudi mene je malo strah, tudi zame je to pomemben mejnik. Učim se nekaj novega, delam na sebi, da lahko nudim Nini oporo, Razmišljam, kako hvaležna sem svojima staršema, noro, kakša opora sta bila onedva! Kakšna moč! Upam, da vam moji zapisi pomagajo. Razmišljajte z mano, delite svoje znanje, izkušnje, mnenja. <3

Mamica 5 letne navihane Nine in dojenčka Iana, blogerka, podjetnica in inštruktorica Plesnega pilatesa. Želim si, da bi na Mamini mazi vsaka mamica našla oporo, podporo in ljubezen, ki jo lahko med sabo nudimo le mamice.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

PRILJUBLJENE OBJAVE