Edina stvar v katero se starši nočejo ”vtikati”, pa bi se zelo morali!
Danes ni pri vzgoji nič prepuščeno naključju. Starši se že pred porodom, ali kmalu po, odločijo katero vejo vzgoje bodo izbrali. Permisivno, sočutno, Montessori… Pretehtajo katera jim bo ustrezala in se držijo njenih pravil. Pri trmi, agresivnih izpadih, popoldanskih tečajih in uravnoteženem jedilniku. Vse je skrbno vnaprej premišljeno. Vsak korak, vsak ”otroški igralni zmenek”, vsaka minuta v tednu je polno zapolnjena.
Starši vemo za sleheren vnos hrane v majhne želodčke naših otrok in se močno razjezimo, če kdo, vse od družinskih članov do bežnih znancev, ne upošteva naše eko bio brezlaktozne diete.
Starši z budnim očesom spremljamo vsako novo zmožnost otroka. Ob uspehu glasno ploskamo. Če kaj ne gre, otroka vpišemo v še kakšen tečaj ali pa se mami (ali očka – odvisno od problema) doma še malo več ukvarja posebej s tem.
Starši odločamo kaj bo otrok oblekel in kaj bo obul. Od glave do pete. Tipi topi. Za v vrtec nekaj, za na igrišče nekaj, za v muzej in gledališče nekaj drugega.
Starši skrbimo za otrokovo varnost. Odločamo se h kateremu zdravniku bo hodil, kateri avtosedež bo imel, kdaj bo vzel zdravila, če bomo raje poskusili z alternativno medicino. Odločimo se celo ali bo naš otrok cepljen ali ne.
Starši stojimo na igrišču ob otroku ali pa vsaj zelo blizu. S kotičkom očesa skrbimo, da ne bi otrok splezal previsoko ali zabredel v blatno lužo na robu igrišča.
Starši v vrtcu zaslišimo vzgojiteljice kolikokrat je naš otrok šel na veliko potrebo, kakšen kakec je to bil, zakaj ima na majici mini rumen madež, ali je imel na ušesih trak, ko so šli na igrišče, ali Mojca iz skupine še smrka, ali se je danes približala našemu otroku ali njegovim igračam in koliko koščkov mesa je otrok pojedel za kosilo.
Starši beremo primerne pravljice in dovolimo samo Pujso Pepo na televiziji. Triletnike že malo učimo pisati in malo že znajo angleško. Za inštrument je še malo prezgodaj. Lego kocke so ok. Duplo, ne tiste manjše.
Starši imamo pod nadzorom vse. Otrok si ničesar ne izbira sam. Logično. Skrbimo za najboljše možno otroštvo svojega otroka, ki ga imamo najraje na celem svetu. ”Vtikamo” se v čisto vse. Razen v nekaj. Nekaj, kar po pomembnosti prekaša vse drugo. Nekaj, kar bo našega otroka res naredilo velikega odraslega. Velikega iz vseh vidikov.
”V to se pa res ne mislim vtikat. Saj so še otroci.”, ”Jaz mojemu kar pustim. Naj se postavi zase. Mene ne bo vedno zraven, da bi ga branila.” in moj najljubši stavek: ”Če noče deliti svojih igračk, mu jih pač ni treba.”.
Odrasli smo tukaj za to, da skrbimo za varnost, zdravje in srečo svojih otrok. Res je. To je najprej. Takoj, res takoj in tik za tem pa za to, da poskrbimo za varnost in zdravje in srečo vseh ostalih otrok. Ker smo ljudje. Ker živimo v skupnostih. Ker nas to osrečuje. Ker nam to daje varnost. Ker smo skupaj močnejši.
In seveda, dragi starši, se MORATE vtakniti v situacije, ko vaš otrok ne kaže niti trohice empatije. MORATE ukrepati, če je vaš otrok zloben do drugih otrok (pa ne, ker bi bil slab po srcu, ampak, ker je pač otrok. In ravno zato!). MORATE nekaj narediti, ko vidite, da se komu godi krivica, kaj šele izločitev. MORATE odreagirati, če vaš otrok noče deliti svojih igrač ali bonbonov. MORATE kaj reči, ko opazite diskriminacijo. MORATE naučiti svojega otroka, kako mora biti prijazen, sočuten. Kako MORA dati priložnost vsakemu otroku in kako mora pomagati nekomu, ki je v stiski. In kako se mu MORA smiliti nekdo, ki je sam. To je edina stvar, poleg varnosti in zdravja, v katero se MORATE vtakniti!
Da bo vaš otrok, poleg tega, da bo popoln na vseh drugih področjih, tudi izjemen človek. Da bo lahko našel pravo ljubezen, da bo lahko imel prave prijatelje in da bo srečen. Res srečen.
SABINA
ČUSTVENA INTELIGENCA JE ZA OTROKOVO PRIHODNOST BISTVENO VEČJEGA POMENA KOT UČNA INTELIGENCA. OTROKU SE ČUSTVENA INTELIGENCA LAHKO ZELO DOBRORAZVIJA IN IZBOLJŠA, ČE GA STARŠI ŽE OD MALIH NOG UČIMO EMPATIJE – SOČUTJA DO DRUGIH.
Ira
Potem tudi jaz moram posoditi svoje osebne stvari vsakomur, ki me za njih prosi, čeprav ne želim? Moram sprejeti vsakogar v svoj krog/družbo/okolje, pa če mi to ustreza ali ne? Moram dati vsakomur priložnost? In najboljša, mora se mi smiliti nekdo, ki je sam? Na srečo mi ničesar od tega ni treba in na kraj pameti mi ne pade, da bi take neumnosti učila svojega otroka.
Tine
Ni vam treba, je pa življenje lepše, če boste. 🙂
Petra
Učiš, da se otrok nauči deliti v življenju. Ravno zaradi takšnih kot ste vi je potem toliko egoističnih ljudi na svetu. Katastrofa od razmišljanja…
Urska
Malce sem zasla na to stran. V sestavku in komentarjih vidim spet samo to, kar razlicni starsi mislijo, da je njihova vloga. Z marsicem se strinjam, z nekaterimi stvarmi ne. Tako kot vsi. Glede tega kar je dobro za otrokov razvoj pac ne moremo poslusati mamic blogerk (s tem ne mislim zaliti, res). Nekatere stvari so naravne in jih vemo same pri sebi. Nekatere stvari se pa lahko naucimo iz kredibilnih clankov in knjig strokovnjakov. Od pediatrov, psihologov, psihiatrov itd.. Tudi tu se seveda sami odlocimo, koga bomo poslusali, so pa njihove izjave vsaj podprte z nekimi konkretnimi dokazi. Tako sem na primer jaz dobila nasvet glede tega, kaj pustiti otroku in kje mu postavljati meje, kdaj ga scititi. Ce slucajno goga zanima, moj nacin vzgoje se se kar ujema z The Danish way of parenting knjigo in gre za to, da se treba uciti socutja in dati vedeti kaj je prav in kaj ne, ampak tudi pustiti, da se otrok sam postavi zase (brez nasilja, seveda), saj je to kljucnega pomena, da se razvije v odlocno in neodvisno osebnost., ki je ne bo mamica resevala iz zagat.
Malce se mi res zdi sporno, da blogerji tako samozavestno upajo trditi, kaj je prav in kaj ne. Kot si upajo mamice biti pametnejse od znanstvenikov, ko gre za vprasanje cepljenja.
ANJA OMAN
Draga Urška,
očitno imate težave z razumevanjem besede “blog”. Gre za subjektivne zapise nekoga, ki pa ni nujno neizobražena gospodinja, kot ste želeli napisati, če sem prav razumela. Vas lahko presenetim, da sem po izobrazbi pedagoginja in učiteljica in se ukvarjam z vzgojo tako iz zasebnega kot strokovnega vidika. Pa še s fizičnim razvojem otrok, ker sem naredila tudi dve licenci v tej smeri. V tujini pa sem se izobrazila za obdobje nosečnosti in poporodno obdobje za mamice. Pa zagotovo sem še kaj izpustila, predvsem, ker ne, to na tem mestu SPLOH ni pomembno! Ljudje živimo skupaj in drug drugemu se moramo prilagajati, če želimo lepo živeti. In namesto, da se zavijamo vsak v svoj mehurček in upamo, da ga nikoli nihče ne doseže, se moramo naučiti sodelovati. Upam, da vam bo moj blog kdaj prinesel kaj lepega, to je njegov namen, celo brezplačno to počnem, ker verjamem, da si lahko pomagamo (ali kaj vi mislite, da zakaj mami blogerke pišemo bloge?), če ne pa seveda najdete veliko strokovnih člankov tako na spletu kot v knjigah. Lahko vas tudi usmerim. Veselo branje!
KarinM
Kar nekaj, vsi vemo vse o vseh.
Vse vemo, kako bi moral kdo otroka vzgajat..itd…mogoce pa stars pazi, da otrok ne spleza previsoko, ker ga je lsninpustil splezst previsoko in je bil rezultat 3x zlomljem komolec- kompliciran nato op..
Obozujum blogerje, ki se na vse spoznate…
Pa ta, da mora otrok delitu vse?? A res???
A mi boste vi posodli mobitel ali prenosnik ce pridem do vas in zacnem cepetati da je to moje???
Tako kot imamo mi pravico, do zasebnosti jo imajo tudi otroci pa tudi, ce gre za smokije…
ANJA OMAN
Draga Karin,
vas je pa tole zadelo bolj, kot bi bilo nekako v redu. Zakaj ste tako jezni? Ker svojemu otroku dovolite, da ne deli? Ok, prav. Jaz se s tem ne strinjam in se nikoli ne bom, In z veseljem vam posodim telefon in prenosnik, ampak ne, če boste cepetali in kričali, ker tega tudi ne pustim. Če boste lepo prosili, pa vedno in povsod. In to učim tudi svoja otroka, ki s posojanjem nimata nobenih težav. Vsaj upam, da v sebi ne razvijata kakšne hude travme. Ste vi morali posojati igrače in vam je sedaj hudo? Jaz sem jih morala in se spomnim samo, da smo se potem vedno imeli še lepše.
Glede padcev pa: Noben ni rekel, da ne pazite na svoje otroke. Pazite, posodite naprej, počakajte na svojo vrsto, pazite naprej.
Lp,
Anja
Renata dolenc
Mojedva hodita ebkrat tedensko na gibalne urice. Dovolj je. In mislim da z otrok se ni potrebno cel cas igrat, ampak treba pa se je vseeno. I res ne predstavlam da bi jima rekla pri npr clovek ne jezi se sama se dajta ali pa pri enki, ce pa je bolj zabavno da nas jr vec. Seveda se mora znati sam za motiti ampak ne pa vedno. Od kje pa potem otroku ljubezen… Od bozanja tri minute zvecer, od pravljice, ja sej jo dobi ma ne dovolj.. Enostavno so stvari ki jih moramo skupaj pocet. Zadnji stavek ki ga baje niste razumela: vsi na veliko objavljajo kako in kaj je treba z otroci delat in pocet, ko pa pogledam okolo sebr vidim pa en kup mam in ocetov poleg otrok in vsak ima svojo tablico ali pa telefon, tu ni ljubezni. Tu je le zamotit se. Ali se huje starsi na telrfonu otrok pa zapostavljen na polno. Delam z ljudmi in vidim kaj se dogaja 😉 žal. Ps. Oba otroka mam doma, ker nismo dobili vrtca 6in 3 leta stara, mam s.p pa mi na kraj pameti ne pade da se v casu ko sem doma nebi njima posvetila… Ja sem utrujena ampak saj sem se zavratno odlocila da jih bom imela, sedaj morem za njiju skrbeti. In me je sram ko vidim zaposlene mame ali ocete pa so otrok siti se preden pridejo od vrtca do avta pa so bili komaj 5 minut skupaj…. Zal. Ampak tako je. Niso vsi taki, jih je pa ogromno….
Damjana K
Ste pa res sveta, Renata 🙂
Pa kaj se tolko ukvarjate z drugimi, delajte svoje, skrbite za svojo družino, za druge pa vam res ni treba. resnično mislite, da lahko na podlagi dveh ali petih minut, ko vidite družino, sodite o tem, da so zaposlene mame ali očetje že “siti svojih otrok”? Absurd!
In ta, da otrok dobi ljubezen izključno od skupne igre s starši, je tudi bosa 🙂 Eno je igra z malčkom, ki se načeloma niti ne igra, potrebuje nekoga, ki ga “zabava”, drugo pa je igra otrok, ki pa si ne predstavljam, da bi morala vključevati starša. kaj bi sploh naj bila vloga starša pri igri npr. 5-letnika? Koordinator? Bi ga popravljali, ker se ne “igra pravilno”? Otroku enak? Tudi to si težko predstavljam, ker imajo otroci čisto drugačno domišljijo, kot odrasli in se igrajo drugače. Moja 8-letna hči je žal edinka, sama se igra odkar pomnim in najraje se vse dni igra! Nikoli me ni prosila, da se z njo igram, pa tudi najbrž se nebi vedela. Družabne igre so čisto nekaj drugega, vendar pa tu ni potrebna domišljija, tu je potrebno zgolj slediti navodilom, ne vidim v tem nobene posebne zabave. Se igramo tudi družabne igre, še raje pa se ona igra razne šole, trgovine, knjižnice, kozmetični salon, plesno šolo,…
Ljubezni ji ne primanjkuje 🙂 je pa najbrž res ne dobi med igro.
Kar se tiče izven šolskih dejavnosti in krožkov…kot je omenila Anja – daleč od izmikanja starševske odgovornosti, prej ogromno organizacije in časa preživetega izven doma. Otroci se sami ne pripeljejo iz A na B v popoldanskem času na točno določene ure, pa če nam to ustreza ali ne! Jaz dovolim eno dejavnost na leto, ker je to naporno za vse.
Navadno ne komentiram na take članke, ampak ta mi je pa res všeč, Anja! In da, strinjam se, vzgojiti empatičnega otroka, ki bo imel srce na pravem mestu je tudi moj cilj in bo moj največji uspeh. ne izključno petice v šoli, ne popolno usklajen outfit, ne krožnik perfektno zbalansiranega obroka, ki je primeren za Instagram fotko (in ga otrok itak ne bo pojedel). In ja, delimo, ker želimo IN moramo. Ker imamo na voljo IN ker je tako prav.
Vsekakor od danes naprej sledim tvojemu blogu 😉
Anja L
Samo eno imam reči … Nikoli ne veš, s kakšnimi bitkami se bojujejo ljudje okoli tebe, zato ne sodi, obsojaj in zavijaj z očmi. Mamica, ki da otroku za 5 minut telefon, je morda žrtev mobinga v službi, ati, ki je na igrišču odsoten, mogoče skrbi za umirajočo babico, priganjajoča mamica ima morda pomemben razgovor za službo, od katerega je odvisno njeno preživetje in preživetje otrok. Dajmo vsi lepo pred svojim pragom pomesti, šele potem svinjajmo drugje. Pa da ne bo pomote: tudi jaz imam svoj s. p., sem na polno zaposlena, imam dva otroka. Tudi jaz poskušam čim več časa preživeti z njima, mi pa na kraj pameti ne pade, da bi samo sebe kaznovala, ker sem ju včeraj “zapostavila” in sta se, groza grozna, sama dve uri igrala v peskovniku, ker sem jima dan pred tem namesto 15 minut risanke dovolila celo debelo uro, in ker sem v nedeljo 5 minut branja privoščila sebi in ne njima. Me to naredi egoistično mamo, ki zapostavlja svoja otroka, jima ne pokaže dovolj ljubezni in je hladna kot špricer? Niti slučajno ne dovolim, da bi me zaradi tega kdo označil tako. Sem samo mama, ki z otrokoma živi realno življenje, v katerem ni vedno in povsod brezpogojnega časa zanju, v katerem je pomembna tudi mama kot ženska in ne samo kot mama, v katerem je včasih treba delat tudi popoldan in v katerem mame ni vedno zraven, ko se pojavi problem v peskovniku. Pa da ne bo še ene pomote: z otrokoma preživim večino popoldnevov, in to v celoti, prisotno.
katja tušek
Ce starsi res izberejo in zivojo montessori nacin, potem o tem ni debate! Spostuj vse okrog sebe, vkljucno s seboj… in ni potrebe po 1000 pravilih.
Renata dolenc
Zal ste se večje bistvo izpustili…. Starsi se morajo vtikat v igro z otrokom, morajo se jim posvetit, šele ko bojo sodelovali z otrokom pri opravilih igri itd bodo otroka spoznali in izvedeli cesa se morajo vsi skupaj naucit, vozit otroke na vse mozne krozke je izmikanje otroku in starsevskim obveznostim, zalostno. A jih je res treba zabarikadarat takoj ko shodijo, kje je tu mamona ljubezen ki jo vsi obesate na veliki zvon, cutit je pa ni….
ANJA OMAN
Pozdravljena Renata, jaz pa mislim, da se mora otrok igrati sam. Pri opravilih se ga pa seveda vključi. Glede krožkov imam tudi svoje mnenje in kdor misli, da se s tem izogibaš starševskim obveznostim, ni nikoli vozil otrok na krožke 🙂 Zadnjega stavka pa sploj ne razumem. Če je pa kaj čutiti pri mamicah, je pa to njihova ljubezen do otrok! Lp, Anja
Pia Jakobic
“katero vejo vzgoje bodo izbrali: Permisivno, sočutno, Montessori…- kaj pa vzgoja zdrave pameti? Starši skrbimo za otrokovo varnost: za to smo morali poskrbeti sami, našim staršem se je fučkalo za to – če se ti je kaj zgodilo, si jih dobil okrog uh. “Starši imamo pod nadzorom vse. Otrok si ničesar ne izbira sam” – naši starši so se brigali za preživetje sebe in družine – in posledično, smo se morali otroci temu podrejati, ali pa smo jih dobili, če smo kršili postavljena pravila (ki so bila zelo jasna!). Vendar smo imeli ogromno lastne izbire, dokler ni prišla v konflikt s starševkimi cilji.
Nika K.
Se strinjam z vsem…razen s tistim, da mora deliti stvari. Ne, LAHKO jih deli In ne MORA. Zakaj bi jih MORAL deliti? Med tema dvema besedama je ogromna razlika. Moja hci jo pozna. Deli, ko to zeli in ne deli, ko tega ne zeli. To ne pomeni, da nikoli ne deli. Pomeni samo, da ima moc odlocitve glede SVOJIH lastnih stvari. Kot jih imam jaz glede SVOJIH. In ima odgovornost odlocitve. Je pa nekaj res – otroci MORAJO deliti stvari, ki so od vseh (igrala na otroskem igriscu, igrace v vrtcu…) Pomembno je, da poznajo razlike med besedo MORATI in MOČI ter razliko med njihovo lastnino in skupno lastnino.
Barbara Ščavničar
Ja popolnoma se strinjam.