Danes ni pri vzgoji nič prepuščeno naključju. Starši se že pred porodom, ali kmalu po, odločijo katero vejo vzgoje bodo izbrali. Permisivno, sočutno, Montessori… Pretehtajo katera jim bo ustrezala in se držijo njenih pravil. Pri trmi, agresivnih izpadih, popoldanskih tečajih in uravnoteženem jedilniku. Vse je skrbno vnaprej premišljeno. Vsak korak, vsak ”otroški igralni zmenek”, vsaka minuta v tednu je polno zapolnjena.

Starši vemo za sleheren vnos hrane v majhne želodčke naših otrok in se močno razjezimo, če kdo, vse od družinskih članov do bežnih znancev, ne upošteva naše eko bio brezlaktozne diete.

Starši z budnim očesom spremljamo vsako novo zmožnost otroka. Ob uspehu glasno ploskamo. Če kaj ne gre, otroka vpišemo v še kakšen tečaj ali pa se mami (ali očka – odvisno od problema) doma še malo več ukvarja posebej s tem.

Starši odločamo kaj bo otrok oblekel in kaj bo obul. Od glave do pete. Tipi topi. Za v vrtec nekaj, za na igrišče nekaj, za v muzej in gledališče nekaj drugega.

Starši skrbimo za otrokovo varnost. Odločamo se h kateremu zdravniku bo hodil, kateri avtosedež bo imel, kdaj bo vzel zdravila, če bomo raje poskusili z alternativno medicino. Odločimo se celo ali bo naš otrok cepljen ali ne.

Starši stojimo na igrišču ob otroku ali pa vsaj zelo blizu. S kotičkom očesa skrbimo, da ne bi otrok splezal previsoko ali zabredel v blatno lužo na robu igrišča.

Starši v vrtcu zaslišimo vzgojiteljice kolikokrat je naš otrok šel na veliko potrebo, kakšen kakec je to bil, zakaj ima na majici mini rumen madež, ali je imel na ušesih trak, ko so šli na igrišče, ali Mojca iz skupine še smrka, ali se je danes približala našemu otroku ali njegovim igračam in koliko koščkov mesa je otrok pojedel za kosilo.

Starši beremo primerne pravljice in dovolimo samo Pujso Pepo na televiziji. Triletnike že malo učimo pisati in malo že znajo angleško. Za inštrument je še malo prezgodaj. Lego kocke so ok. Duplo, ne tiste manjše.

Starši imamo pod nadzorom vse. Otrok si ničesar ne izbira sam. Logično. Skrbimo za najboljše možno otroštvo svojega otroka, ki ga imamo najraje na celem svetu. ”Vtikamo” se v čisto vse. Razen v nekaj. Nekaj, kar po pomembnosti prekaša vse drugo. Nekaj, kar bo našega otroka res naredilo velikega odraslega. Velikega iz vseh vidikov.

”V to se pa res ne mislim vtikat. Saj so še otroci.”, ”Jaz mojemu kar pustim. Naj se postavi zase. Mene ne bo vedno zraven, da bi ga branila.” in moj najljubši stavek: ”Če noče deliti svojih igračk, mu jih pač ni treba.”.

Odrasli smo tukaj za to, da skrbimo za varnost, zdravje in srečo svojih otrok. Res je. To je najprej. Takoj, res takoj in tik za tem pa za to, da poskrbimo za varnost in zdravje in srečo vseh ostalih otrok. Ker smo ljudje. Ker živimo v skupnostih. Ker nas to osrečuje. Ker nam to daje varnost. Ker smo skupaj močnejši.

In seveda, dragi starši, se MORATE vtakniti v situacije, ko vaš otrok ne kaže niti trohice empatije. MORATE ukrepati, če je vaš otrok zloben do drugih otrok (pa ne, ker bi bil slab po srcu, ampak, ker je pač otrok. In ravno zato!). MORATE nekaj narediti, ko vidite, da se komu godi krivica, kaj šele izločitev. MORATE odreagirati, če vaš otrok noče deliti svojih igrač ali bonbonov. MORATE kaj reči, ko opazite diskriminacijo. MORATE naučiti svojega otroka, kako mora biti prijazen, sočuten. Kako MORA dati priložnost vsakemu otroku in kako mora pomagati nekomu, ki je v stiski. In kako se mu MORA smiliti nekdo, ki je sam. To je edina stvar, poleg varnosti in zdravja, v katero se MORATE vtakniti!

Da bo vaš otrok, poleg tega, da bo popoln na vseh drugih področjih, tudi izjemen človek. Da bo lahko našel pravo ljubezen, da bo lahko imel prave prijatelje in da bo srečen. Res srečen.

 

 

 

Mamica 5 letne navihane Nine in dojenčka Iana, blogerka, podjetnica in inštruktorica Plesnega pilatesa. Želim si, da bi na Mamini mazi vsaka mamica našla oporo, podporo in ljubezen, ki jo lahko med sabo nudimo le mamice.

9 thoughts on “Edina stvar v katero se starši nočejo ”vtikati”, pa bi se zelo morali!”

  1. Se strinjam z vsem…razen s tistim, da mora deliti stvari. Ne, LAHKO jih deli In ne MORA. Zakaj bi jih MORAL deliti? Med tema dvema besedama je ogromna razlika. Moja hci jo pozna. Deli, ko to zeli in ne deli, ko tega ne zeli. To ne pomeni, da nikoli ne deli. Pomeni samo, da ima moc odlocitve glede SVOJIH lastnih stvari. Kot jih imam jaz glede SVOJIH. In ima odgovornost odlocitve. Je pa nekaj res – otroci MORAJO deliti stvari, ki so od vseh (igrala na otroskem igriscu, igrace v vrtcu…) Pomembno je, da poznajo razlike med besedo MORATI in MOČI ter razliko med njihovo lastnino in skupno lastnino.

  2. “katero vejo vzgoje bodo izbrali: Permisivno, sočutno, Montessori…- kaj pa vzgoja zdrave pameti? Starši skrbimo za otrokovo varnost: za to smo morali poskrbeti sami, našim staršem se je fučkalo za to – če se ti je kaj zgodilo, si jih dobil okrog uh. “Starši imamo pod nadzorom vse. Otrok si ničesar ne izbira sam” – naši starši so se brigali za preživetje sebe in družine – in posledično, smo se morali otroci temu podrejati, ali pa smo jih dobili, če smo kršili postavljena pravila (ki so bila zelo jasna!). Vendar smo imeli ogromno lastne izbire, dokler ni prišla v konflikt s starševkimi cilji.

  3. Zal ste se večje bistvo izpustili…. Starsi se morajo vtikat v igro z otrokom, morajo se jim posvetit, šele ko bojo sodelovali z otrokom pri opravilih igri itd bodo otroka spoznali in izvedeli cesa se morajo vsi skupaj naucit, vozit otroke na vse mozne krozke je izmikanje otroku in starsevskim obveznostim, zalostno. A jih je res treba zabarikadarat takoj ko shodijo, kje je tu mamona ljubezen ki jo vsi obesate na veliki zvon, cutit je pa ni….

    1. Pozdravljena Renata, jaz pa mislim, da se mora otrok igrati sam. Pri opravilih se ga pa seveda vključi. Glede krožkov imam tudi svoje mnenje in kdor misli, da se s tem izogibaš starševskim obveznostim, ni nikoli vozil otrok na krožke 🙂 Zadnjega stavka pa sploj ne razumem. Če je pa kaj čutiti pri mamicah, je pa to njihova ljubezen do otrok! Lp, Anja

  4. Ce starsi res izberejo in zivojo montessori nacin, potem o tem ni debate! Spostuj vse okrog sebe, vkljucno s seboj… in ni potrebe po 1000 pravilih.

  5. Mojedva hodita ebkrat tedensko na gibalne urice. Dovolj je. In mislim da z otrok se ni potrebno cel cas igrat, ampak treba pa se je vseeno. I res ne predstavlam da bi jima rekla pri npr clovek ne jezi se sama se dajta ali pa pri enki, ce pa je bolj zabavno da nas jr vec. Seveda se mora znati sam za motiti ampak ne pa vedno. Od kje pa potem otroku ljubezen… Od bozanja tri minute zvecer, od pravljice, ja sej jo dobi ma ne dovolj.. Enostavno so stvari ki jih moramo skupaj pocet. Zadnji stavek ki ga baje niste razumela: vsi na veliko objavljajo kako in kaj je treba z otroci delat in pocet, ko pa pogledam okolo sebr vidim pa en kup mam in ocetov poleg otrok in vsak ima svojo tablico ali pa telefon, tu ni ljubezni. Tu je le zamotit se. Ali se huje starsi na telrfonu otrok pa zapostavljen na polno. Delam z ljudmi in vidim kaj se dogaja 😉 žal. Ps. Oba otroka mam doma, ker nismo dobili vrtca 6in 3 leta stara, mam s.p pa mi na kraj pameti ne pade da se v casu ko sem doma nebi njima posvetila… Ja sem utrujena ampak saj sem se zavratno odlocila da jih bom imela, sedaj morem za njiju skrbeti. In me je sram ko vidim zaposlene mame ali ocete pa so otrok siti se preden pridejo od vrtca do avta pa so bili komaj 5 minut skupaj…. Zal. Ampak tako je. Niso vsi taki, jih je pa ogromno….

    1. Ste pa res sveta, Renata 🙂
      Pa kaj se tolko ukvarjate z drugimi, delajte svoje, skrbite za svojo družino, za druge pa vam res ni treba. resnično mislite, da lahko na podlagi dveh ali petih minut, ko vidite družino, sodite o tem, da so zaposlene mame ali očetje že “siti svojih otrok”? Absurd!
      In ta, da otrok dobi ljubezen izključno od skupne igre s starši, je tudi bosa 🙂 Eno je igra z malčkom, ki se načeloma niti ne igra, potrebuje nekoga, ki ga “zabava”, drugo pa je igra otrok, ki pa si ne predstavljam, da bi morala vključevati starša. kaj bi sploh naj bila vloga starša pri igri npr. 5-letnika? Koordinator? Bi ga popravljali, ker se ne “igra pravilno”? Otroku enak? Tudi to si težko predstavljam, ker imajo otroci čisto drugačno domišljijo, kot odrasli in se igrajo drugače. Moja 8-letna hči je žal edinka, sama se igra odkar pomnim in najraje se vse dni igra! Nikoli me ni prosila, da se z njo igram, pa tudi najbrž se nebi vedela. Družabne igre so čisto nekaj drugega, vendar pa tu ni potrebna domišljija, tu je potrebno zgolj slediti navodilom, ne vidim v tem nobene posebne zabave. Se igramo tudi družabne igre, še raje pa se ona igra razne šole, trgovine, knjižnice, kozmetični salon, plesno šolo,…
      Ljubezni ji ne primanjkuje 🙂 je pa najbrž res ne dobi med igro.
      Kar se tiče izven šolskih dejavnosti in krožkov…kot je omenila Anja – daleč od izmikanja starševske odgovornosti, prej ogromno organizacije in časa preživetega izven doma. Otroci se sami ne pripeljejo iz A na B v popoldanskem času na točno določene ure, pa če nam to ustreza ali ne! Jaz dovolim eno dejavnost na leto, ker je to naporno za vse.
      Navadno ne komentiram na take članke, ampak ta mi je pa res všeč, Anja! In da, strinjam se, vzgojiti empatičnega otroka, ki bo imel srce na pravem mestu je tudi moj cilj in bo moj največji uspeh. ne izključno petice v šoli, ne popolno usklajen outfit, ne krožnik perfektno zbalansiranega obroka, ki je primeren za Instagram fotko (in ga otrok itak ne bo pojedel). In ja, delimo, ker želimo IN moramo. Ker imamo na voljo IN ker je tako prav.
      Vsekakor od danes naprej sledim tvojemu blogu 😉

    2. Samo eno imam reči … Nikoli ne veš, s kakšnimi bitkami se bojujejo ljudje okoli tebe, zato ne sodi, obsojaj in zavijaj z očmi. Mamica, ki da otroku za 5 minut telefon, je morda žrtev mobinga v službi, ati, ki je na igrišču odsoten, mogoče skrbi za umirajočo babico, priganjajoča mamica ima morda pomemben razgovor za službo, od katerega je odvisno njeno preživetje in preživetje otrok. Dajmo vsi lepo pred svojim pragom pomesti, šele potem svinjajmo drugje. Pa da ne bo pomote: tudi jaz imam svoj s. p., sem na polno zaposlena, imam dva otroka. Tudi jaz poskušam čim več časa preživeti z njima, mi pa na kraj pameti ne pade, da bi samo sebe kaznovala, ker sem ju včeraj “zapostavila” in sta se, groza grozna, sama dve uri igrala v peskovniku, ker sem jima dan pred tem namesto 15 minut risanke dovolila celo debelo uro, in ker sem v nedeljo 5 minut branja privoščila sebi in ne njima. Me to naredi egoistično mamo, ki zapostavlja svoja otroka, jima ne pokaže dovolj ljubezni in je hladna kot špricer? Niti slučajno ne dovolim, da bi me zaradi tega kdo označil tako. Sem samo mama, ki z otrokoma živi realno življenje, v katerem ni vedno in povsod brezpogojnega časa zanju, v katerem je pomembna tudi mama kot ženska in ne samo kot mama, v katerem je včasih treba delat tudi popoldan in v katerem mame ni vedno zraven, ko se pojavi problem v peskovniku. Pa da ne bo še ene pomote: z otrokoma preživim večino popoldnevov, in to v celoti, prisotno.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

PRILJUBLJENE OBJAVE