Danes ni pri vzgoji nič prepuščeno naključju. Starši se že pred porodom, ali kmalu po, odločijo katero vejo vzgoje bodo izbrali. Permisivno, sočutno, Montessori… Pretehtajo katera jim bo ustrezala in se držijo njenih pravil. Pri trmi, agresivnih izpadih, popoldanskih tečajih in uravnoteženem jedilniku. Vse je skrbno vnaprej premišljeno. Vsak korak, vsak ”otroški igralni zmenek”, vsaka minuta v tednu je polno zapolnjena.

Starši vemo za sleheren vnos hrane v majhne želodčke naših otrok in se močno razjezimo, če kdo, vse od družinskih članov do bežnih znancev, ne upošteva naše eko bio brezlaktozne diete.

Starši z budnim očesom spremljamo vsako novo zmožnost otroka. Ob uspehu glasno ploskamo. Če kaj ne gre, otroka vpišemo v še kakšen tečaj ali pa se mami (ali očka – odvisno od problema) doma še malo več ukvarja posebej s tem.

Starši odločamo kaj bo otrok oblekel in kaj bo obul. Od glave do pete. Tipi topi. Za v vrtec nekaj, za na igrišče nekaj, za v muzej in gledališče nekaj drugega.

Starši skrbimo za otrokovo varnost. Odločamo se h kateremu zdravniku bo hodil, kateri avtosedež bo imel, kdaj bo vzel zdravila, če bomo raje poskusili z alternativno medicino. Odločimo se celo ali bo naš otrok cepljen ali ne.

Starši stojimo na igrišču ob otroku ali pa vsaj zelo blizu. S kotičkom očesa skrbimo, da ne bi otrok splezal previsoko ali zabredel v blatno lužo na robu igrišča.

Starši v vrtcu zaslišimo vzgojiteljice kolikokrat je naš otrok šel na veliko potrebo, kakšen kakec je to bil, zakaj ima na majici mini rumen madež, ali je imel na ušesih trak, ko so šli na igrišče, ali Mojca iz skupine še smrka, ali se je danes približala našemu otroku ali njegovim igračam in koliko koščkov mesa je otrok pojedel za kosilo.

Starši beremo primerne pravljice in dovolimo samo Pujso Pepo na televiziji. Triletnike že malo učimo pisati in malo že znajo angleško. Za inštrument je še malo prezgodaj. Lego kocke so ok. Duplo, ne tiste manjše.

Starši imamo pod nadzorom vse. Otrok si ničesar ne izbira sam. Logično. Skrbimo za najboljše možno otroštvo svojega otroka, ki ga imamo najraje na celem svetu. ”Vtikamo” se v čisto vse. Razen v nekaj. Nekaj, kar po pomembnosti prekaša vse drugo. Nekaj, kar bo našega otroka res naredilo velikega odraslega. Velikega iz vseh vidikov.

”V to se pa res ne mislim vtikat. Saj so še otroci.”, ”Jaz mojemu kar pustim. Naj se postavi zase. Mene ne bo vedno zraven, da bi ga branila.” in moj najljubši stavek: ”Če noče deliti svojih igračk, mu jih pač ni treba.”.

Odrasli smo tukaj za to, da skrbimo za varnost, zdravje in srečo svojih otrok. Res je. To je najprej. Takoj, res takoj in tik za tem pa za to, da poskrbimo za varnost in zdravje in srečo vseh ostalih otrok. Ker smo ljudje. Ker živimo v skupnostih. Ker nas to osrečuje. Ker nam to daje varnost. Ker smo skupaj močnejši.

In seveda, dragi starši, se MORATE vtakniti v situacije, ko vaš otrok ne kaže niti trohice empatije. MORATE ukrepati, če je vaš otrok zloben do drugih otrok (pa ne, ker bi bil slab po srcu, ampak, ker je pač otrok. In ravno zato!). MORATE nekaj narediti, ko vidite, da se komu godi krivica, kaj šele izločitev. MORATE odreagirati, če vaš otrok noče deliti svojih igrač ali bonbonov. MORATE kaj reči, ko opazite diskriminacijo. MORATE naučiti svojega otroka, kako mora biti prijazen, sočuten. Kako MORA dati priložnost vsakemu otroku in kako mora pomagati nekomu, ki je v stiski. In kako se mu MORA smiliti nekdo, ki je sam. To je edina stvar, poleg varnosti in zdravja, v katero se MORATE vtakniti!

Da bo vaš otrok, poleg tega, da bo popoln na vseh drugih področjih, tudi izjemen človek. Da bo lahko našel pravo ljubezen, da bo lahko imel prave prijatelje in da bo srečen. Res srečen.

 

 

 

Mamica 6 letne navihane Nine in malčka Iana, blogerka, učiteljica in inštruktorica Plesnega pilatesa. Želim si, da bi na Mamini mazi vsaka mamica našla oporo, podporo in ljubezen, ki si jo lahko med sabo nudimo le mamice.



Poglej tudi

Naroči se
Obvesti me o
15 Comments
Novejši
Starejši Z največ glasovi
Inline Feedbacks
Prikaži vse komentarje
Ira
2 mesecev nazaj

Potem tudi jaz moram posoditi svoje osebne stvari vsakomur, ki me za njih prosi, čeprav ne želim? Moram sprejeti vsakogar v svoj krog/družbo/okolje, pa če mi to ustreza ali ne? Moram dati vsakomur priložnost? In najboljša, mora se mi smiliti nekdo, ki je sam? Na srečo mi ničesar od tega ni treba in na kraj pameti mi ne pade, da bi take neumnosti učila svojega otroka.

Tine
Admin
Odgovori  Ira
2 mesecev nazaj

Ni vam treba, je pa življenje lepše, če boste. 🙂

Urska
1 leto nazaj

Malce sem zasla na to stran. V sestavku in komentarjih vidim spet samo to, kar razlicni starsi mislijo, da je njihova vloga. Z marsicem se strinjam, z nekaterimi stvarmi ne. Tako kot vsi. Glede tega kar je dobro za otrokov razvoj pac ne moremo poslusati mamic blogerk (s tem ne mislim zaliti, res). Nekatere stvari so naravne in jih vemo same pri sebi. Nekatere stvari se pa lahko naucimo iz kredibilnih clankov in knjig strokovnjakov. Od pediatrov, psihologov, psihiatrov itd.. Tudi tu se seveda sami odlocimo, koga bomo poslusali, so pa njihove izjave vsaj podprte z nekimi konkretnimi dokazi. Tako… Preberi več >

KarinM
1 leto nazaj

Kar nekaj, vsi vemo vse o vseh.
Vse vemo, kako bi moral kdo otroka vzgajat..itd…mogoce pa stars pazi, da otrok ne spleza previsoko, ker ga je lsninpustil splezst previsoko in je bil rezultat 3x zlomljem komolec- kompliciran nato op..
Obozujum blogerje, ki se na vse spoznate…
Pa ta, da mora otrok delitu vse?? A res???
A mi boste vi posodli mobitel ali prenosnik ce pridem do vas in zacnem cepetati da je to moje???
Tako kot imamo mi pravico, do zasebnosti jo imajo tudi otroci pa tudi, ce gre za smokije…

Renata dolenc
2 leti nazaj

Mojedva hodita ebkrat tedensko na gibalne urice. Dovolj je. In mislim da z otrok se ni potrebno cel cas igrat, ampak treba pa se je vseeno. I res ne predstavlam da bi jima rekla pri npr clovek ne jezi se sama se dajta ali pa pri enki, ce pa je bolj zabavno da nas jr vec. Seveda se mora znati sam za motiti ampak ne pa vedno. Od kje pa potem otroku ljubezen… Od bozanja tri minute zvecer, od pravljice, ja sej jo dobi ma ne dovolj.. Enostavno so stvari ki jih moramo skupaj pocet. Zadnji stavek ki ga baje… Preberi več >

Damjana K
Odgovori  Renata dolenc
1 leto nazaj

Ste pa res sveta, Renata 🙂 Pa kaj se tolko ukvarjate z drugimi, delajte svoje, skrbite za svojo družino, za druge pa vam res ni treba. resnično mislite, da lahko na podlagi dveh ali petih minut, ko vidite družino, sodite o tem, da so zaposlene mame ali očetje že “siti svojih otrok”? Absurd! In ta, da otrok dobi ljubezen izključno od skupne igre s starši, je tudi bosa 🙂 Eno je igra z malčkom, ki se načeloma niti ne igra, potrebuje nekoga, ki ga “zabava”, drugo pa je igra otrok, ki pa si ne predstavljam, da bi morala vključevati starša.… Preberi več >

Anja L
Odgovori  Renata dolenc
1 leto nazaj

Samo eno imam reči … Nikoli ne veš, s kakšnimi bitkami se bojujejo ljudje okoli tebe, zato ne sodi, obsojaj in zavijaj z očmi. Mamica, ki da otroku za 5 minut telefon, je morda žrtev mobinga v službi, ati, ki je na igrišču odsoten, mogoče skrbi za umirajočo babico, priganjajoča mamica ima morda pomemben razgovor za službo, od katerega je odvisno njeno preživetje in preživetje otrok. Dajmo vsi lepo pred svojim pragom pomesti, šele potem svinjajmo drugje. Pa da ne bo pomote: tudi jaz imam svoj s. p., sem na polno zaposlena, imam dva otroka. Tudi jaz poskušam čim več… Preberi več >

katja tušek
2 leti nazaj

Ce starsi res izberejo in zivojo montessori nacin, potem o tem ni debate! Spostuj vse okrog sebe, vkljucno s seboj… in ni potrebe po 1000 pravilih.