Dojenje in hranjenje po steklenički; intervju z dvema mamicama – 1. del

Na vprašanja odgovarjava Danaja in Katarina. Danaja ima dvomesečno dojenčico in štiriletno punčko, Katarina pa štirimesečna dvojčka. Danaja doji, Katarina hrani dvojčka po steklenički z adaptiranim mlekom.

Z odgovori na enaka vprašanja želiva predstaviti dve različni izkušnji, ki se v marsičem razlikujeta, hkrati pa sta si v marsičem tudi zelo podobni. Obe sva morali premagati različne ovire, obe sva naleteli na pomanjkanje podpore in obe od začetka delava vse v svoji moči za svoje dojenčke.

Spodbuditi želiva tudi boljše razumevanje doječih in nedoječih mamic ter več medsebojne podpore in sočutja. Čeprav se naše zgodbe razlikujejo, nam je vsem skupno to, da želimo najboljše za svojega dojenčka. <3

Spodaj je objavljen 1. del intervjuja. Drugi del lahko preberete na TEJ POVEZAVI.

1. Kakšna je tvoja izkušnja s podporo pri dojenju v porodnišnici?

Katarina: Zaradi moje specifične situacije (dvojčka, nedonošenčka, mleko sem dobila šele 4 – 5 dni po porodu) v porodnišnici nisem imela veliko možnosti za dojenje. Ko sem nekaj dni po porodu dobila mleko, so me zaposleni sicer spodbujali k pristavljanju, vendar so mi svetovali tudi naj ne pretiravam in da je pomembnejše, da dvojčka preko hranjenja po steklenički pridobita na teži in moči. Dojenje so mi sicer predstavili kot cilj, ko pa sem prosila za pomoč pri pristavljanju, mi (tisti, ki sem jih prosila) niso znali zares pomagati. Imela sem občutek, da so bili za to tudi prezaposleni. Želim si, da bi bili v porodnišnicah stalno zaposleni svetovalci za dojenje, ki bi si lahko vzeli čas za pomoč mamicam.

Danaja: Pri prvi hčerki sem imela v ljubljanski porodnišnici kar veliko srečo, saj nas je že prvi dan po porodu obiskala gospa, ki je bila specializirana tudi za dojenje – kako je sodelovala s porodnišnico oz. na kakšen način so bili povezani žal ne vem, vendar se mi zdi to odlično. Pri meni je sicer rekla zgolj, da je lepo pristavljena, in da zgleda, da je to naravno v meni, kar mi je takrat zelo veliko pomenilo. Tudi sicer so bile medicinske sestre zelo podporne do najinega dojenja, predvidevam da zato, ker je zelo malo izgubljala na teži in tako tudi niso predlagale dodatka, kljub mojemu strahu, če je morda lačna.
Pri drugi hčerki posebnosti z dojenjem v porodnišnici ni bilo.

2. Kaj te je presenetilo v zvezi z dojenjem?

Katarina: Presenetilo me je to, da dojenje ni enostavno in ni nujno nekaj, kar se zgodi naravno in zlahka. Zdi se mi, da se premalo pogovarjamo o tem, da dojenje številnim ženskam ne steče zlahka in da pri tem igra mnogo dejavnikov; način poroda, stanje novorojenčka, počutje in zdravstveno stanje mamice, in še kaj. Če bi vedele, kaj vse nas bo pri dojenju sprva morda oviralo, bi se znale na dojenje tudi bolje pripraviti.

Danaja: Pri prvi hčerki je bilo presenečenje že to, da mleko ne pride takoj. Naslednje je bilo v povezavi z nastavki, saj sem jih začela po nasvetu sosede v sobi v porodnišnici uporabljati že tam in sem šele doma po pogovoru z dobro prijateljico ugotovila, da jih sploh ne potrebujem in njihovo uporabo tako tudi opustila. Na splošno me je prvič presenetilo zelo veliko stvari, saj si o dojenju nisem skoraj nič prebrala oz. se pozanimala. Pravzaprav je bilo zame največje presenečenje koliko stvari sploh vpliva na uspešnost dojenja – od materinega počutja, prehrane, počitka itd.; kako nekaj, kar velja za eno mamico, sploh ni nujno, da velja tudi za drugo; vse o poskokih v rasti, o dojilskih stavkah, priraščenih ustnicah in jezičkih, koliko se lahko otrok naje med zelo kratkim podojem, da napredek v teži ni kar vsak mesec enak… Zelo veliko stvari.
V drugo me ni presenetilo nič takega, je pa vsak otrok zgodba zase in je Tiana glede dojenja precej drugačna kot je bila Ina, tako da ne morem reči, da me nikoli nič ne zaskrbi, oz. da ne pomislim na enake stvari kot sem prvič, le da se znam hitreje umiriti in zaupati vase in vanjo.

3. Si si o dojenju kaj prebrala oz. se pozanimala?

Katarina: Ker me je skrbelo, kako bo na dojenje vplival carski rez in dejstvo, da imam dvojčka, sem prebrala kar nekaj člankov. Večina člankov, ki sem jih našla, je sicer omenila, da je dojenje tudi po carskem rezu popolnoma izvedljivo, vseeno pa so svetovali korake, ki se meni v moji situaciji niso zdeli izvedljivi; pristavljanje novorojenčka takoj po porodu, stik kože na kožo takoj po porodu, prepoved oz. izogibanje hranjenja po steklenički. Ko veš, da boš imela carski rez in najverjetneje nedonošenčka, ti ukrepi niso realno izvedljivi. Želim si, da se članki o dojenju ne bi osredotočali samo na prve ure in prvih nekaj dni po porodu. Veliko mamic takrat niti nima pravega stika s svojim dojenčkom. To je še posebej pogosto pri mamicah dvojčkov, saj se dvojčki pogosto rodijo prezgodaj. Prebiranje teh člankov je zato pri meni povzročalo občutke tesnobnosti, ker se mi je zdelo, da že v osnovi nimam možnosti za dojenje.

Danaja: Ne, prvič si nisem skoraj nič. Včlanila sem se proti koncu nosečnosti v skupino Dojiva se, kjer pa so me raznorazne zgodbe ob popolni nevednosti prej medle kot mi pomagale. Na mojo srečo pa si je moja dobra prijateljica, ki je bila potem moja opora in moj vir informacij pri dojenju Ine.

4. Bi kaj naredila drugače, če bi lahko zavrtela čas nazaj?

Katarina: Ne vem, če bi kaj lahko naredila drugače. Morda le to, da bi dvojčka že v porodnišnici več pristavljala. Ker pa sta bila fanta večino dneva in noči zaradi zlatenice pod UV lučko, tega niti nisem mogla. Morda bi ob prihodu domov skušala najeti svetovalko, vendar je bilo tudi to zaradi karantene takrat težje oz nemogoče (razen svetovanja preko spleta). Edina stvar, ki bi jo zares lahko in rada spremenila je to, da se ne bi toliko obremenjevala zaradi tega, ker nam dojenje ni šlo. Žal mi je vsakega trenutka, ki sem ga zaradi tega preživela v solzah namesto s svojima čudovitima dojenčkoma, ki jima kljub hranjenju po steklenički ni prav nič manjkalo in sta potrebovala le mirno in srečno mamico.

Danaja: Najraje bi rekla, da nič, saj če ne bi bilo vseh teh izzivov, se zagotovo ne bi tako poglobila v to tema, verjetno me tudi ne bi tako fascinirala in zanimala in danes ne bi nastajal ta blog.
Pa vseeno, prebrala bi si zagotovo več o dojenju, se pozanimala, pogovarjala, potem pa te informacije malce prefiltrirala, predvsem pa zaupala sebi. Definitivno bi poklicala svetovalko za dojenje za obisk na domu, ko so prišli izzivi z dojenjem pri Ini.

5. Se ti zdi, da te ljudje kdaj obsojajo, da dojiš / ne dojiš? 

Katarina: Zdi se mi, da veliko ljudi ne pozna vseh možnih razlogov, zakaj kdo ne doji. Tako morda prehitro sklepajo, da mamica iz sebičnih razlogov tega ni hotela, ali da se ni dovolj potrudila. To še poslabšajo fraze kot so vsaka lahko doji in ne obupaj, ali vztrajaj, pa bo šlo. Tako ljudje lahko prehitro sodijo, mamico označijo za leno, ali da se ni dovolj potrudila. Zdi se mi, da na spletu obstaja ogromno vsebine, ki je sicer dobronamerna in želi spodbujati dojenje, vendar njena retorika močno škodi razumevanju mamic, ki ne dojijo.
V navadi je tudi, da se mlade mamice sprašuje, če dojijo. Ljudje pogosto mislijo, da se to tiče vseh. V resnici pa se tiče samo mamice in njenega otroka.
Po drugi strani pa sem imela v svojem ožjem krogu, pri družini in partnerju, veliko podpore. Za kar sem zelo hvaležna.

Danaja: Ne bi ravno rekla, da me obsojajo, večinoma so zelo podporni, sem pa se prvič, ravno ko so se začele težave s težo pri Ini srečevala tudi z ljudmi, ki so s svojimi komentarji (nehote) še poglabljali mojo stisko, zbudili moje še večje nezaupanje vase. Na primer, neznanka ko sem dojila Ino na klopci je na podlagi tega, ker je Ina med oz. po podoju jokala, ker jo je (najverjetneje) matral trebušček, sklepala, da je Ina še lačna in z nami podelila zgodbo, kako je ona 60 let nazaj dodajala kravje mleko sinu, ker ni imela dovolj svojega mleka. Menim, da je tega še vedno veliko, saj mi je tudi marsikatera doječa mamica zaupala, da so znanci ali neznanci komentirali, koliko mleka ima oz. kako lačen je dojenček, na podlagi dojenčkovega joka, mehkih dojk (ko se uravna ponudba in povpraševanje) itd.

6. Kaj ti je všeč pri tvojem načinu hranjenja dojenčka? 

Katarina: Najbolj mi je všeč to, da svoja dvojčka že od začetka lahko hraniva oba z možem. Tako sva preživela ogromno lepih, intimnih trenutkov, ki so naju še bolj povezali. Poleg tega ima od samega začetka tudi on močno vez z dojenčkoma. Všeč mi je tudi, da ju lahko nahranijo tudi babica, deda, teta, stric, sestrična, … in se tudi oni na tak način zbližajo z njima.
Pa to, da ju lahko nahranim kjerkoli. Vem, da bi mi bilo zelo neprijetno dojiti v javnosti oz. tega ne bi niti želela. Kljub temu, da sicer absolutno in zavzeto podpiram dojenje v javnosti (!!), sem sama glede tega precej zadržana in bi mi to predstavljalo veliko stisko.

Danaja: Všeč mi je, da jo lahko nahranim takoj, brez posebnih predpriprav. Všeč mi je, da je materino mleko prilagojeno posebej zanjo. Všeč mi je, da mi ni potrebno iskati mleka, ki bi ji ustrezal. Še posebej všeč mi je, da jo lahko nahranim leže oz. velikokrat tudi med spanjem. Všeč mi je, da se med dojenjem tudi cartava, gledava in ljubkujeva.

Drugi del intervjuja lahko preberete na TEJ POVEZAVI.

Danajo lahko spremljaš na profilu @mamiinatinasolati

Katarino lahko spremljaš na profilu @kati_in_dvojcka

Preberi tudi: ˝Vsaka lahko doji!˝ – Moja zgodba o dojenju dvojčkov