Danes sem VSE naredila NAROBE

Začelo se je že včeraj zvečer. No, v resnici se je začelo že pred enim mesecem, ko smo prestavili uro. Od takrat naprej se Nina zjutraj namesto ob 7h zbuja ob 6h. In jaz se s tem nikakor ne morem sprijazniti. Vsak večer si rečem, da danes grem pa res prej spat, a nekako mi uspe ostati pokonci čisto predolgo in zjutraj res težko vstanem. Tudi včeraj je bilo tako. In ”zjutraj” me moja dvoletnica zbudi z znanimi besedami: ”Mamica, dobro jutro. Grem lahko k tebi?” ”NE! Ni še jutro!” ji zelo naglas zabrusim nazaj. Slišim kako začne posmrkavati od žalosti in ustrašim se, da bodo te moje besede zavračanja ključno vplivale na njen osebnostni razvoj. Hitro jo stisnem k sebi in vzamem v najino posteljo. Začne se premetavati in kmalu oznani: ”Lulat me!” Zelo na hitro se dvignem in jo malo bolj grobo kot ponavadi položim na kahlico. Ne smejem se in bolj malo govorim, ko ji pomagam umiti se, obleči in obuti. Greva v vrtec.

”Mami, k meni!” pomeni, da hoče, da jo do vrtca nesem. Ni šans. Danes pa sploh ne. Rečem samo ”Ne!”. Seveda, sledi vik in krik in metanje ob tla. Ne vdam se in začnem z raznimi grožnjami: ”Če ne boš takoj vstala, ne boš šla k babici!, Zbolela boš, ker se mečeš na tla in boš imela vročino., V vrtcu ti bodo pojedli ves zajtrk!, Če takoj ne vstaneš, se pazi!, Kako si pa danes poredna! Res, res sem žalostna!” Nič ne pomaga. Ker se nama mudi, jo v jezi dvignem in jo do vrtca nesem brez besed in z ihto v koraku. V vrtcu ji slečem bundo in čevlje, jo objamem in pospremim skozi vrata. Celo pot do službe premišljujem kako narobe sem vse naredila. Potrebovala je samo mojo prisotnost, jaz pa sem bila z mislimi drugje, v nekem svojem jeznem svetu. Vse moje izrečene besede bodo postale njen notranji glas in odrasla bo v nepopolno žensko.

V službi nalašč ne skuham kave za vse. Čeprav jo vedno. Ko me vprašajo, če je kaj narobe, se samo nasmehnem in rečem: ”Joj ne, joj, oprostite, čisto sem pozabila.” Tako jaz kot oni vemo, da je to pretvarjanje, a vseeno mi to nudi 5 minut zadovoljstva. Ha, kdo pa meni kdaj kavo skuha? Ko mine teh 5 minut mi je neznosno žal. Cel dan sem do vseh še 3x bolj prijazna in se kar sama ponudim za vse možne usluge in vsem naznanim, da se premalo družimo in da bom organizirala nekaj, še ta vikend (vem, da ni izvedljivo in že me je strah, kako se bom iz tega izmuznila).

Zaradi slabe vesti, se v vrtec odpravljam zelo počasi. Na poti v vrtec se odločim, da bom tokrat bolj pazljiva in bom vse naredila prav, ker vem, da so moje besede in dejanja zelo pomembna. Nina pride k meni in prosim jo, da se obleče in obuje. To traja 100 let. Res. Uroš bo doma pred nama in bo zelo lačen, jaz pa nisem še niti začela kuhati, spet bomo jedli ob 17h. Na poti domov pripravljam samoobrambo in se spet ne zmenim za Nino, ki mi razlaga kaj so počeli. Vstopiva. Nasmejan je. Super, verjetno je on imel krasen dan. Nič ne omenja kosila, baje je bil na super malici. ”Aja? Drugič mi lahko take stvari poveš, da se ne sekiram cel dan, da ne bo kosilo pravočasno na mizi. Ali sploh veš kako stresno je to zame?” Nasmeh mu v trenutku izgine iz obraza in odgovori: ”Ja, saj še ni kosila?” ”Sploh ne gre za to, ti sploh ne razumeš kako je to vse težko. Tebi je vseeno, potem pa ti skuhaj.” ”Ni problema, kaj si pa mislila, da bi kuhali?” ”Ja, saj, jaz sem mislila, ti pa nisi.” Pregovarjanje traja že nekaj časa in Nina nama vmes nekaj govori. Ker ne pride do besede, se začne jokati. No, super. Ubogi otrok ne prenese, da se prerekava. Pa saj veva koliko ji družina pomeni, ker je rakec.

Vem, da sem tokrat jaz vse naredila narobe, a tega ne priznam, se pa v sebi borim s slabim občutkom, da bo Nina izgubila občutek za varnost, Urošu grem pa itak vsak dan bolj na živce. Vprašanje, če me ima sploh še rad. Če bom tako nadaljevala, si bo še drugo našel. Skuhava in pojemo.  Po kosilu se mi ne da delati čisto ničesar. Nina bi ustvarjala. Pa naj. Meni se ne da. Daj sama. V parih minutah je vse razmetano, ustvarjanja je bolj malo. Zdaj bi knjigice brala. Ne da se mi. Daj sama. Kmalu so vse knjigice na tleh in Nina že sedi za mano, da bi mi delala čopke. ”AU! Boli me to!” jo odrinem. Joka se, ampak se mi ne smili. Res me je bolelo. ”Boš gledala risanke?” Prižgem TV in skupaj gledava otroški program. Vzamem telefon in brskam po Facebooku. Zasledim članek s 100 idejami za jesenske dni in v meni se vzbudi slaba vest. Danes nisva nič ustvarjali skupaj. Čisto sama se je morala igrati. Verjetno sem z odrivanjem popolnoma zatrla njeno bodočo ustvarjalno žilico.

Večer mine hitro. Nino stuširam, oblečem v pižamo in jo položim v posteljico. Močno me objame, mi na lice pripopa poljubček in mi reče: ”Mami, ti si moja najljubša.” Pogleda me globoko v oči, se prijazno nasmehne in še dvakrat ponovi … Strem se. Komaj zadržim solze, jo še močneje stisnem in ji povem,da je tudi ona moja najljubša, da jo imam zelo rada in da ji želim prekrasne sanje. Danes sem vse naredila narobe. Bila sem res grozna mami. Moja Nina pa mi je s svojo otroško preprostostjo pokazala do koga sem bila danes v resnici najbolj grozna. Do sebe.

Imela sem slab dan. Nabralo se mi je, ker sem hotela vsak dan biti popolna. To se od mene vendar pričakuje. Saj sem vzorna mamica, strastna partnerka, pridna delavka, dobra prijateljica in prijetna znanka obenem.  Ves čas moram biti urejena, odgovorna, trdna, uravnotežena in nasmejana. Včasih ne zmorem več. Ves čas smo tako zelo močne, za druge, da včasih pozabimo nase. In takrat pridejo takšni  grozni dnevi, ki pa niso nič hudega, če le znamo iti čez njih. Z dvignjeno glavo in zavedanjem, da en slab dan še ne pomeni, da smo slabe mamice, da en slab dan ne bo imel ključnega vpliva na otrokov razvoj in ne bo omajal njegove varnosti, da prav ta slab dan pokaže kako zelo močne smo v resnici in najpomembnejše: da nismo popolne. Zavedajmo se na kaj vse moramo mame misliti in pod kakšnim hudim pritiskom smo ves čas. Pa zmoremo. Vsak dan znova. Z nasmehom na ustih.

Vsaka mama, ki se sprašuje, če je dobra mama, je že dobra mama. In svojemu otroku najljubša.  Mojemu jaz, tvojemu ti! Drži se, moja draga!