“Danes sem izgubila živce. Že takoj zjutraj. Ko smo se pripravljali na odhod v vrtec, je dojenček kričal na ves glas, ker sem ga odložila, da se še jaz uredim, hčerka pa je namesto, da bi se končno obula, norela okoli in se glasno smejala. Nekajkrat sem prosila. Najprej lepo, potem glasno. In potem se mi je utrgalo. Zakričala sem in hčerko grobo prijela za rokico in ji na silo obula čevlje in oblekla bundo. Celo pot do vrtca je jokala, dojenček pa tudi. Jaz pa tudi. Navznoter. Od jeze nase, razočaranja, ker sem izgubila nadzor, ker sem grozna mama. Saj so še otroci. In še vedno jokam.”

To je samo eden od neštetih scenarijev, kjer se mamica utaplja v lastni krivdi. Razlogov je lahko milijon. In začnejo se že zelo zgodaj:

Najprej pride nosečnost. Kar nekaj stvari je, ki naj jih v nosečnosti ne bi jedel in pil in delal. Včasih se nosečnica pregreši. Krivda, ki jo kljuva, je neznosna: “Kaj če bo zaradi tega moj dojenček…” Da o pridobivanju ravno pravega števila kilogramov niti ne začnemo.

Nato pride porod, ki mora biti naraven in eteričen in sanjski, in potem takoj zatem: kako izgleda mami po porodu. Resno. zadnjič sem se sprehajala skozi center Ljubljane in najprej na tromostovju slišala: ”Je rodila, ampak izgleda odlično. Res, nič se ji ne pozna.” Par metrov za tem: ”Ja, ja, rodila je. Malo se je zredila, ampak ji prav paše. Luštna mamica, res.” Ker je to res najbolj pomembno od vsega. Zdravje je brez veze. Počutje tudi. Samo, da je lepa.

To je seveda šele začetek. Potem pride uvajanje goste hrane. V eni od FB skupin so se zadnjič mamice kregale katero bio mandljevo mleko je najboljše. Seveda zaničevalno do tistih, ki uporabljajo drugo znamko. In ena mamica je izrazila svojo žalost, ker je za večerjo otrokom ponudila zelenjavo iz Mercatorja, ki seveda ni bila bio in domača, ampak ni imela časa oditi na tržnico. Prav zares je bila žalostna in razočarana nad sabo! Resnično in iskreno se je počutila, kot da je zamočila in svoje otroke pustila na cedilu!

Sledijo oblačila, oprema, hrana… Vsakič, ko sem v trgovini, me je strah, da ne bom srečala kakšne mamice, ki bo pogledala v moj voziček in ne bo razumela, da je Nutella nekaj, kar kupimo enkrat na leto, ko imamo palačinke.

Ampak vsa ta obsojanja nimajo za burek proti temu, kako zelo se mamica krivi sama! Vsak dan za sto tisoč stvari. Ker… vzgoja! Sočutna vzgoja, kjer moramo ves čas upoštevati samo otrokova čustva in pozabljamo, da so najpomembnejša v resnici naša! Juul, Juhant in vsi ostali strokovnjaki sicer na to nenehno opozarjajo! Iskrenost do sebe. Ampak mi preberemo samo del, ki opisuje kako se počuti otrok. Da se lahko spet krivimo.

Draga mamica,

Obstaja okoli 5 milijonov načinov, kako lahko svoje otroke pustiš na cedilu, in to, da jim postrežeš nutello za večerjo, ni eden izmed njih!

Kako smo lahko prišli tako daleč, da smatramo karkoli kar ni organsko, domače, bio, brez glutena, sočutno in čuječe in posuto s solzami samorogov, za zanemarjanje otroka?

Draga mamica, dovolj je! Če bereš tole, ti je mar! Če se nenehno kriviš, izhajaš iz najglobje ljubezni! Če si kdaj privoščiš napako, ne bo NIČ narobe! Iskrenost do sebe je največ kar lahko daš svojemu otroku! Želi te resnično! Ne popolno! Rad ima TEBE in ne ideala! Vsak otrok živi za to, da osreči svojo mamico. Pusti mu! Bodi srečna! In bodi kdaj jezna in žalostna in zoprna, da boš potem lahko spet srečna. Ta razlika je ključna! Otroci to potrebujejo! Nehaj se kriviti za vsako sleherno stvar! 

In, ko se rešiš te krivde, prenehaj z obtoževanjem drugih mamic. Pazi, ko se pogovarjaš ali komentiraš na spletu. Vsakič, ko izraziš grozen občutek krivde, ker zelenjava ni bila toliko bio, kot bi bilo treba, izražaš svoje mnenje o mamicah, ki kupujejo tako zelenjavo. Je to res sporočilo, ki si ga želiš posredovati drugim mamicam? Utrujenim mamicam, ki se na vse pretege trudijo, da bi svojim otrokom omogočile le najboljše? Jim res želiš vzbuditi še več občutka krivde? Ko sama veš, kako boli? Moramo res biti ves čas “najboljše”?

In kaj s tem v resnici sporočamo svojim otrokom? Da je samo najboljše ok?

Mogoče bi sploh besedo ”najboljše” zamenjali z ”dovolj dobre”.  Če sebi in ostalim dovolimo, da smo dovolj dobri, bomo vsi skupaj veliko lažje zadihali. Svojo energijo bomo potem lahko uporabili za stvari, ki so res pomembne: svojim otrokom bomo lahko pokazali ljubezen in toplino, ki se pretaka med vsemi ljudmi, če ji to le pustimo. In če pustimo sebi.

Draga mamica, tudi jaz danes nisem najboljša! <3

Poglej tudi

KOMENTARJI

  1. Najlepši trenutki – ko sva s hčero skupaj skakali po lužah, v dežju – brez dežnika in bili mokri od glave do peta, zraven pa se hihitali in smejali. Ko sva s prstom segali v tisti 1x letno kupljeni kozarec nutele in bili obe popackani, ko sva si privoščili vsaka po 3 kepice sladoleda, ko sva šli na morju ven z frizuro v 10-ih čopkih…………smeh, iskrice v očeh….to je tisto kar šteje….ko ti 8-letnica reče: “mami, ti si zakon!” 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

PRILJUBLJENE OBJAVE