ČUJEČNOST V VZGOJI: KAKO POSLUŠATI in ZARES SLIŠATI SVOJEGA OTROKA

Vzgoja otrok je eden od najtežjih izzivov s katerimi se v življenju srečujem. Svojim otrokom želim biti vedno v oporo, želim si, da bi bili veseli, zdravi in zadovoljni, skrbi me, da ne bodo razvajeni in stremim k temu, da bodo na čim več področjih uspešni. Cilj mi je torej ves čas jasen, a pot do tja se zdi precej strma in vijugasta.

Kot mnogo mamic, se ves čas sprašujem, ali delam prav. Čutim nekaj, okolica me opozarja na nekaj drugega (mnogokrat tudi partner) in nikoli nisem popolnoma prepričana vase. In na tem mestu ne bom zapisala: poslušajte se, zaupajte si, vedno imate prav! Vzgoja je tako zelo kompleksna, obenem pa živimo še v kompleksni družbi, da me tak odgovor žal ne zadovolji. Tudi mama se lahko kdaj zmoti oz. je normalno, da se.

ČUJEČNOST 

Gre za pojem, ki ga ljudje poznamo že tisočletja, a se v zadnjem desetletju spet intenzvino uporablja in celo integrira v medicinske znanosti. Čuječnost je zavedanje samega sebe v določenem trenutku in popolna odprtost do dogajanja v okolici in sprejemanje le-tega. Nekateri ljudje so že po naravi bolj čuječi in bolj odprti do sprejemanja dogajanja v okolici, drugi pa se tega lahko naučijo.

ČUJEČNOST IN SOČUTJE

Veliko ljudi meša ta dva pojma, a pravzaprav lahko z boljšim pozanavanjem enega, razložimo drugega. Sočutje poznamo vsi. ”Kako bi se ti počutil v NJEGOVI koži.” Čuječnost pa je to, da najprej vem kako se počutim v SVOJI koži in zakaj. S tem se poveča tudi moja zmožnost sprejmanja okolice in s tem sočutje. Čuječnost je torej samozavedanje, sprejemanje sebe, sočutje do drugih in sprejemanje okolice obenem.

ČUJEČNOST V VZGOJI

Moja vzgoja temelji na Sočutnem starševstvu, a vedno sem imela težavo najti točno mejo med sočutjem do sebe in sočutjem do drugih. Kje je meja med postavljanjem čustev otroka pred moja čustva. Težavo imam tudi s tem, da drugim govori JA, dokler sebi ne govoriš NE. Ali na konkretnem primeru: Moram pred otrokom igrati, da nisem jezna/žalostna/prestrašena, da v njem ne povzročim stiske?” Čuječnost to mejo lepše opredeljuje, saj je predispozicija za sočutje do otroka, sprejemanje sebe in svojih čustev, ki jih moraš upoštevati, da lahko začneš upoštevati otrokova. Iskrenost. Otroci jo čutijo bolj kot karkoli drugega.

NAŠ VPLIV NA RAZVOJ OTROKOVIH MOŽGANOV

Čuječnost ni noben mambo-jumbo. Ima namreč jasne dokaze v fizičnem svetu. Odrasli pomagamo otroku razviti možgane. Otrokovi možgani so polni nevronskih celic, ki se z našo pomočjo povezujejo. Kako se do otroka obnašamo torej v pliva na to, kako se te celice med seboj povezujejo in posledično na to kako otrok sprejema sebe in svet. Vpliva na njegovo samozavest, samozavedanje, sočutje do drugih, odnose, psihični in celo fizični razvoj.

Otrok se rodi z razvito desno hemisfero (čustvena, kaotična, kreativna stran), starši pa mu moramo pomagati razviti povezave z levo (logično) stranjo. V resnici krepimo organ, ki se imenuje corpus callosum, ki povezuje levo in desno možgansko hemisfero. krepimo pa ga s ponavljanjem in s tem, da otroku ”posojamo svoje miselne možgane”, da ubesedimo njegov čustveni svet in mu s tem pomagamo pri razumevanju. Z zadostnim ponavljanjem, se corpus callosum krepi in nevronske celice se povežejo.te povezave izoblikujejo osebnost.

KAKO POSLUŠATI IN ZARES SLIŠATI SVOJEGA OTROKA

S svojimi odzivi torej oblikujemo otrokovo osebnost. Če otroka pustimo, da se sam uspava z jokom, ali mu pomagamo uspavati se, bo razvil drugačne povezave. Če ga ne slišimo, ko nas potrebuje, bo izgubil zaupanje vase. Če ga ignoriramo, povezave ne bodo stekle in ta manjko bo udaril ven, ko bo otrok odrasel. Če se bojimo, da se mu ne bi kaj zgodilo, se bo bal tudi sam. Celo življenje.

Da bi otroka lahko zares slišali, moramo najprej slišati sebe. In se sprejeti. Take, kot se bomo sprejeli mi, nas bo sprejel tudi naš otrok in glede na to, bodo pri njem stekle povezave. Žal ni enotnega recepta za uspeh, je pa ključ zagotovo iskrenost in pripravljenost k sprejemanju otroka. To je čuječnost. Dovzetnost za občutje otroka in pripravljenost pogledati izven nekih družbenih okvirjev, ki nas prepričujejo kako vse bomo otroka razvadili. Čustveno ga ne moremo!

Da otroka lahko zares slišiš, opazuj njegovo telesno govorico in oči. Tudi fizični stik je pri majhenmu otroku zelo zelo pomemben. Objem, že samo pogled, poljubček, stisk roke, majhni znaki, ki mu dajejo vedeti: ”Tu sem!” Tudi kadar ne znaš tega povedati z besedami.

In ko enkrat svojega otroka slišiš, zares slišiš, mu ne bo potrebno več kričati. In tudi tebi ne.

”Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.”

Antoine Jean-Baptiste Marie Roger de Saint-Exupéry

Objava je nastala po predavanju Polone Greif: Recept za čuječe mamice in očke, ki ga je organiziral Unicef Slovenija, v okviru kampanje #eatplaylove <3 Hvala!