BLOG: O mamicah

Ta teden je bil zame zelo naporen. Ne samo zato, ker se nam je pokvaril pralni stroj, in še sušilni takoj zatem, ne zato, ker je Nina spet v vrtcu in se nam je ritem spet malo spremenil, ne zato, ker sem cel vikend delala na otroškem bazarju in seveda zaostajam z delom v službi, ne zaradi bližajočega se napornega delovnega vikenda in ne zaradi plesnih tečajev, ki so se začeli ta teden. Zdelal me je pritisk. Slaba vest, ker nimam vsega pod totalnim nadzorom.

Zaradi pomanjkanja časa, je stanovanje še bolj razmetano kot ponavadi, jedli smo sicer doma pripravljene, a nič kaj preveč kvalitetne večerje, v službo sem odšla malo manj pripravljena, da o času s partnerjem sploh ne začnem, saj sem se vrgla pred TV v trnutko, ko sem zvečer stopila skozi vrata in niti slučajno nisem bila pripravljena na dolge pogovore, kaj šele kaj drugega. (Kar me spomni na pogovor, ki sem ga imela s prijateljico ta vikend. Je bila že malo po roku, pa ji pravim: ”In, kdaj bo?” In ona: ”Pa daj no, te roki… Saj točno vem kdaj sem tisti mesec seksala in tako točno vem, da so mi rok napovedali prekmalu!” :)))

V glavnem, teden je bil tak, mamičin. Ko v sebi zadržujemo stisko, vse nekako za las poteka in se izide: Otroci so umiti, siti in hodijo v vrtec dokaj pravočasno, hladilnik je poln, neumite lase imamo spete v čop, da smo kao urejeni in ko koga srečamo, povemo, da smo super in mu namenimo širok nasmeh. Ko gledam v plane prihajajočih dni, se zavem, da bo tale teden še malo podaljšan. V mamičin mesec.
Vsaj.

Zaradi tega verjetno že cel teden na Mamini mazi objavljam članke, ki mamicam krepijo samozavest, zato tolažim druge mamice, da v bistvu tolažim sebe. Iz tega črpam moč in energijo in pozitivo. Saj ni tako zelo hudo. Saj bom zmogla, seveda! Še vedno sem. Morda se bom v kombinaciji s pms-jem enkrat vmes malo zjokala ali se na sproščanju na pilatesu namesto sproščanja v glavi jezila, kako moram nekaj spremeniti. Potem pa bo vse po starem.

Pa ne, da je to slabo. Take smo mamice. Taka je bila moja mami in taka je bila njena mami in taka bo Nina, ko bo mami. Držimo in tajimo v sebi, še same pred sabo, dokler ne pride to točke, ko res ne zmoremo več. In ta točka je pomembna. Ne smemo je izpustiti! Pomaga, če se zjokamo. Pomaga, če gremo na pilates. Pomaga, če gremo na pivo. Pomaga, če gremo na sprehod. Pomaga, če se ”resetiramo”. Res pomaga. Naučti bi se samo morale to storiti vsaj enkrat na teden. Zase. Za svoje zdravje, za svoje duševno zdravje. Potem pa pride vse ostalo od vzgoje do partnerskega odnosa, do tega, da nam je vseeno, če nas kdo obsoja.

Mamice smo res ena čudovita bitja in naši otroci to v bistvu dobro vejo. Mogoče bi se kdaj pogledale z njihovimi očmi in bi opazile, kako vsega kar v sebi nosimo, otroci morda res ne razumejo, ampak čutijo in nas zaradi tega tako močno ljubijo.

Dovolimo si en ”reset” ta vikend in zazrimo se v ljubeznive oči naših otrok. Potem pa spet naprej <3

Anja