ALI VEM, KDO JE OTROK, S KATERIM DELAM?

Četrta šolska ura, 3. razred. Moj prvi nastop to študijsko leto. Uh, pa ravno pri športu – tukaj so učenci najbolj živahni. Ampak – saj je mentorica rekla, da bo dva učenca dala v drug razred, da ne bosta podivjala. In še dobro sem pripravljena. Saj bo šlo,  Tjaša!

Minuto kasneje do mene pristopi učiteljica in pove,  da bosta učenca z odločbo vseeno pri uri. Da se je z njima pogovorila in da če bo kakršna koli težava, ju bo odstranila. Jaz pa samo razmišljam, ali bo dovolj kolebnic za vse.

Ura se začne. Učence zanima, kaj bomo počeli, in teh 45 minut izjemno hitro mine. Dva učenca mi na koncu samoiniciativno pomagata pri pospravljanju kolebnic, nato vsi zapustijo telovadnico.

Sledi analiza ure s kolegicami in profesorico. Še profesorica izpostavi, kakšen šok je bil, ko je učiteljica vseeno vključila učenca z odločbo. Ampak … jaz na koncu ure nisem vedela, katera dva učenca sta to bila. Nisem ju prepoznala. Nista izstopala. Kasneje sem izvedela, da sta bila to ravno učenca, ki sta mi pomagala pospravljati. Aha, zdaj vidim pomen njunega vprašanja: “A sva bila pridna?”

Ne vem, ali sem imela srečo ali se je dejansko zgodilo to, kar nam velikokrat govorijo – učenci so zrcalo učitelja. Sama se nisem osredotočala na to, da imam v razredu dva učenca z odločbo. Pa saj niti ne vem, kakšne posebne potrebe imata. Razred sem videla kot skupino otrok, ki potrebujejo zanimivo in dinamično uro športa.

Odločila sem se, da želim vsakega otroka sama spoznati. Ne zanimajo me opisi otroka s strani drugih ljudi. Čim otroka označimo z etiketo, ga gledamo drugače. To velja glede posebnih potreb kot tudi glede popolnoma vsakdanjih lastnosti (rad klepeta – je klepetav, stvari počne bolj počasi – ta je pa res počasen, rad pokaže, kar zna – oh, bahač). Čim ga tako opredelimo, ga ukalupljamo v določeno vlogo. Čeprav se tega ne bomo zavedali, bomo z njim komunicirali tako, da bomo izpostavljali to lastnost (“Spet klepetaš!”, “Joj, spet samo tebe čakamo.”). Ker otrok to nenehno posluša, to ponotranji. Potem so naše prošnje, da nekaj počne drugače, odveč. Naša pričakovanja do otroka se nenadoma spremenijo. Od njega ne pričakujemo kaj dosti, ker niti ne mislimo, da je tega zmožen. Otrok to spozna in začuti ter pade v svojo vlogo. “Zakaj bi bil hitrejši, če sem jaz pač počasen?” Neha se truditi, ker ne vidi smisla, s tem pa še bolj utrjuje naše razmišljanje. V psihologiji bi to opredelili kot učinek samouresničujoče se prerokbe, ki sta ga s svojo raziskavo potrdila Rosenthal in Jacobson že v prejšnjem stoletju. Naša pričakovanja do otroka (tako pozitivna kot negativna) imajo močan vpliv na to, kako se bo otrok obnašal oziroma kaj bo dosegal. Če mu bomo dali vedeti, da verjamemo, da zmore, se bo trudil. Če ga označimo z nalepko, izpostavimo samo eno njegovo lastnost (po navadi negativno), vse druge pa zatremo. Zato bodimo pozorni na otroka, spremljajmo ga. Izkoristimo priložnosti, da otroka pokažemo v drugačni (pozitivni) luči – da njemu dokažemo, da zna biti drugačen in da vidi, da ga ne vidimo zgolj iz ene perspektive.

Kot je rekla ena od naših profesoric: “Zapiši si vsaj pet otrokovih močnih področij. Če ti to ne uspe oziroma če imaš bistveno daljši seznam šibkih področij, potem otroka ne poznaš dovolj dobro.” Zavedati se moramo, da ima vsak otrok območje bližnjega razvoja (teorija L. Vygotskyja), do katerega pa lahko pride le s pomočjo odraslega oziroma sposobnejše osebe. Zato spoznajmo otroka, poiščimo tisto dobro v njem in razvijajmo njegove potenciale!

Menim, da ta izkušnja nosi pomembno sporočilo, ki me bo spremljalo vsa leta na moji poklicni in zasebni življenjski poti.

Tjaša Kordež