15 MINUT

Kosilo smo pojedli, posodo pomili.
Otroke sem poslala ven, na sneg, da pokurijo vsaj nekaj energije.
Sebi sem nalila čaj in si privoščila malo časa zase. Pletla sem. Redkokdaj imam priložnost.

Po dobrih desetih minutah so se odprla vrata:
”Mami, a se prideš še ti malo igrat?”
Sedela sem, v tišini. V sebi sem premlevala, kaj naj odgovorim.
Uživala sem v ”času zase”. Moj sebičen čas. Moj čaj in moja volna in jaz.

En majhen delček mene si je želel iti z njo. Zaradi nje.
Zaradi mene.
Kako lepo! Še vedno bi se rada igrala z mamico v snegu.
Ta del mene se je nemudoma odločil, da gre z njo.
Takoj.
Dokler je še majhna, hitro bo minilo.

Potem pa je bil tu še drugi del mene.
Tisti sebičen del, ki mu je bilo všeč točno tam kjer je.
Notri, na toplem. Na samem.

Ta del je bil močnejši.
Sram me je, ampak je bil.
Bil je kot grda resnica, kot nekaj groznega, ker hočem poskrbeti zase, namesto da bi poskrbela zanjo.
Prekletstvo materinstva.

Borila sem se z obema željama, z dvema deloma same sebe.
S svojo ljubečo, materinsko stranjo in s svojo temno, sebično, ”najprej jaz” stranjo.
(Med tisto, ki jim skuha najljubše kosilo in tisto, ki skrije in poje vse piškote).

”Ah, kar nekaj!” sem se odločila. Nobena od strani ni slaba. Obe sta iskreni.
Obe sta pomembni!

Torej, najprej bom naprej pletla. Še nekaj vrstic.
Saj me lahko počaka.
In potem ji bom namenila 15 minut.
Četudi se mi ne da ven, se bom teh 15 minut pa že igrala.

Spila bom čaj in potem odšla ven.
Samo za 15 minut.
Potem bom prišla nazaj in spet pletla.
Če bom hotela. Verjetno bom.

15 minut. Lahka obveza.
To mi bo pa ja uspelo.

Uživala sem v čaju. Ko sem ga spila, sem napletla še nekaj vrstic, malo sem zavlačevala.
Vrata so se odprla.
”Mami, a prideš? A si spila čaj?”
Njene oči so se svetile. Čakala me je.

Ok, samo 15 minut. To bom zdržala.
Ja.
Grem.
Ven, na sneg, na svež zrak. Na druženje.

Kuhali sva storže s čokolado v njeni namišljeni kuhinji,
poganjala sem jo na gugalnici. Vse do neba…
Lovili sva se, tekli in se sprehodili do močvirja in potočka.
Smejali sva se. Držali za roke. Igrali sva se v snegu.
Povezani.

Ko sem prišla ven, sem najprej razmišljala o svojem prijetnem pletilnem kotičku in o vsem delu, ki me čaka po hiši. Nato sem izgubila občutek za čas in občutek za sebe. Izgubila sem se v tem roza nebu in v teh modrih očeh.

Ker sem se tako zabavala v skupni igri, se nisem več spraševala, če je 15 minut že poteklo in grem lahko nazaj notri.
Niti enkrat.

Zatopljena v trenutek, sem popolnoma pozabila na pletenje, na čaj in na čas.
Kako dolgo sva se igrali? Eno uro? Mogoče dve? Še sedaj ne vem.
Opazovali sva naravo in sončni zahod.
Opazovala sem njo.
Kako raste prav pred mojimi očmi.
Vrnili sva se ob mraku.
Čudila sem se kako sem si s težko odločitvijo, da hčerki podarim le 15 minut, v resnici podarila najlepši del današnjega dne.

Ali si lahko privoščiš 15 minut?
Za pravljico, za igrico, za pogovor – za povezovanje s tistimi, ki jih imaš najraje?

Kaj bi našla v teh minutah?
Prisotnost.
Smeh.
Povezanost.
Mir.
Spomine.
Čas.

Ta otrok.
Ta dan.

Samo če se odločiš, da boš prisotna. Popolnoma prisotna. Samo 15 minut.

Boš videla, kam te odnese.
Prepričana sem, da ti ne bo žal.

In s tem se poslavljam. Čakajo me skodelica čaja in moje pletilke.
Ker, ja. Skrb zase? Tudi to je zelo pomembno.

Prevedla in priredila: Anja Oman
Originally posted in 2015: http://lusaorganics.typepad.com/clean/2016/01/just-fifteen-minutes.html