BLOG

Vsake toliko se izgubim

Vsake toliko se izgubim

Ne vem kateri dan je, koliko je ura, kam grem in od kje prihajam.
Izgubim se v vsakdanu, ki me z najsunkovitejšo hitrostjo sili naprej in obenem nazaj.
Kaj vse moram narediti za službo, kaj vse pospraviti, za koga vse poskrbeti.

Da bo delo narejeno, da bo stanovanje vsaj nekoliko v redu, da bo otrok nasmejan, da bo partner zadovoljen,
da bomo siti, da bo vse točno tako kot mora v eni taki današnji družini biti.

In se izgubim. Ne najdem se več. Sem mami, sem karieristka, sem partnerka, sem prijateljica, sem hčerka, sem sodelavka, sem blogerka, sem tisoč in ena stvar. A sebe sem nekje izgubila.

Vsake toliko se izgubim. Pravzaprav kar redno. Vsak dan. Vsako uro. Skačem iz vloge v vlogo in se sploh ne zavedam, da mene več ni. Vsa jeza, vsa žalost, še sreča in ljubezen… Vsa čustva izginejo tja nekam nazaj. Zanje ni časa in ne prostora. Je treba naprej, je treba bolj resno, zagriženo, močno, naprej in naprej. Ni ne minute, niti sekunde, da bi se ustavila in našla spet sebe. Kar čutim, kar mislim, kar sem.

Izgubim se celo za več dni naenkrat, kdaj tednov. In včasih niti ne opazim, da se pogrešam. Saj se skoraj pozabim. Da sem sploh še nekje, tam daleč, globoko.

Časovno, prostorsko, organizacijsko in finančno ne znese. Ne morem biti vedno jaz jaz. Hitim in urejam, organiziram in služim, skrbim še za srečo in bio kosilo.

Potem pa te vidim. Ne gledam, prav vidim. Tvoj zbegan pogled, nemirno telo. ”Objemi me, mami!” ”Ne morem, ni časa, obuj se, mudi se, zamujava, pejt!” Povesiš oči, povesiš telo. Tako majhna si. Takrat me udari močneje od vsega. Kdo sem? Kaj delam? Kam spet hitim? V vrtec, v službo, na obiske, tečaje ali nekam, kamor se sploh ne mudi. Pa hitim. Ne zato, ker bi mi delo ušlo, ne zato, ker bo vrtec zaprt, ne zato, ker bo v trgovini vsega zmanjkalo. Ne bo! Nič od tega! Ampak zato, ker upam nekako, da če vse naredim hitreje, močneje, bo časa še zame. Prav zame, za pravo mene, za to, kar sem jaz. In s tem za naju.

Pa se ne izide. Vedno je nekaj, če vedno hitim. Bolj kot hitim, več se nabere. In mene ni več. Ne zame, ne zate.

Vsake toliko se ustavim. Za nekaj trenutkov, ko se ustavi ves svet. Ko ti se nasmeješ nekako drugače, ko rečeš nekaj, kar sicer ne. Takrat se spet najdem. Prav sebe. Globoko. Ko sem samo jaz. In si ti samo ti. Trenutek, neskončen, mogočen, čaroben. Brez obveznosti in brez pravil.

To je trenutek, ko si vsakič obljubim: ”Naj svet gre v tri krasne, podre se vse. Me sploh ne gane! Če nimam sebe, potem nimam nič.” Polna moči, ljubezni in sreče te stisnem k sebi in s tem objamem sebe. Midve proti svetu, proti sistemu, proti vsemu, kar naju ovira.

Stopiva ven, tako zmagovalno in cerkev zazvoni. Zamujava v vrtec, v službo, povsod. Sistem se podira, ne bo nama uspelo. Primem te malo in pospešim korak.

Vsake toliko se izgubim.

 

Share on Facebook221Tweet about this on TwitterPrint this pageEmail this to someone

Poglej tudi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja