BLOG

Tudi jaz sem velikokrat žalostna

Tole v meni vre že kar nekaj časa. Sem tudi že večkrat začela pisati, ampak sem vedno raje obrnila na pozitivno, saj je ena od stvari, ki me žalostijo tudi ta, da je povsod toliko ene negative. Ampak negativa se bere! Zelo bere! Bolj je žalostno, bolj je strašno, bolj je jezno, bolj je brano! Seveda ni naključje, da se je cel medijski svet temu prilagodil in je tega vedno več in več, saj to zares pali! In to me dela žalostno.

Mlada mamica, čudovita mlada mamica s prekrasnim sinkom, starim 5 mesecev mi pove, da jo že vsi strašijo, kako težko ji bo, ko bo večji, ker ga SEDAJ uspava z dojenjem! In kako se je zasekirala in ga poskusila uspavati tako, kot ji je svetovala PATRONAŽNA!, ki pravi, da ga razvaja: položila ga je v posteljo in odšla. In jokala, ker je jokal on. In se vrnila, ker ni zdržala in ga spet vzela v svoje toplo naročje. Pa, a se je vsem zmešalo? Mlada, neizkušena, nežna, krhka, zlata mamica! Dobro me poslušaj: NE boš ga razvadila pri petih mesecih! Potrebuje te! In veš kaj? TI potrebuješ njega! Da so ljudje tako zlobni, tako zavistni in tako privoščljivi, to me dela žalostno.

Odprla sem svoje podjetje. Kot da sem imela kakšno drugo možnost danes v Sloveniji. Delam od jutra do večera. Res! Od 9.00 do 22.00, pa včasih še dlje, od ponedeljka do petka in vsaj dva vikenda na mesec. Delam dobro in delam z vsem srcem. Nina je dopoldan v vrtcu, popoldan jo čuva oči. Nikoli se ne pritožujem in z veseljem pomagam še pri tisti in oni stvari, če me kdo prosi. Pa nimam plačanih vseh računov. Ravno danes so spet prišli. Da delam od jutra do večera brez prestanka in komaj zrinem skozi mesec. To me zelo žalosti!

Pri pisanju bloga se trudim ponujati koristne vsebine, globje teme. Izogibam se tračem, površinskosti… Ko sem začela, sem poznala še en mami blog. Takoj sva se povezali in pazili, da ne bi bili isti, da bi si bili v pomoč. Da sem prišla do toliko sledilcev, sem se morala precej truditi in premagati veliko strahov, prepričati veliko tistih, ki so imeli pomisleke. In ja, ni bilo najlajžje, a sem vsako minutko uživala! Ne igram na fore, ki lovijo klike in ponosno lahko rečem, da mi je uspelo obdržati ta nivo. Vsak všeček mi je polepšal dan (in še vedno mi ga), če je zraven še kakšen komentar, pa sploh! Prav nasmejim se, ko vidim, da je nekdo komentiral! V zadnjem letu se je mami blogerstvo razcvetelo. Seveda, čutila sem strah pred konkurenco, a sem se prepričala, da bom lahko ostala en korak pred njimi. Kljub prepričevanju, sem velikokrat žalostna, ko vidim, da sem iz popolnoma drugega planeta.

Nova mami blogerka, začela pred desetimi dnevi. Spet veliko nevoščljivosti in nesramnih opazk, namigovanj itd. Po drugi strani ogromno podpore, s strani bralcev, prijateljev, tudi moje, celo prve ponudbe za oglaševanje. Sem si mislila, o super, tale bo pa uspešna! Pa po enem tednu  napiše, da je utrujena od vsega in da se ne gre več. Po enem tednu? In to zelooo uspešnem? Jaz sem toliko dosegla v enem letu! Temu je seveda sledilo ogromno spodbude in verjetno bo z vsem skupaj nadaljevala. Kar me tukaj tako zelo zelo žalosti je to, da ljudje cenimo napačne stvari. Ne cenimo pomoči in podpore, osredotočimo se na en ali dva slaba komentarja. Ne cenimo ljudi, ki vztrajajo, so močni in se ne zlomijo, čeprav v sebi mnogokrat se! Ne cenimo človeka, ki se trudi in ga ne podpremo, ko to potrebuje. Šele, ko je na tleh, takrat smo pa vsi zraven. To me žalosti.

Vzemi si čas zase! Uredi si prehrano! Pojdi spat pred polnočjo! Pij veliko vode! Kar si boš zamislila, tako bo! Samo prepričati se moraš in tvoj um bo vse uredil. Ja ok, se strinjam. Ampak pred tem mora biti izpolnjenih kar nekaj pogojev: zdravje, mir, plačani vsi računi, streha nad glavo, hrana na mizi in sreča v družini. Potem se lahko gremo razne take fore. Zadnjič sem bila na eni super delavnici, kjer sta dve predavateljici združili zahodno kulturo in tradicionalno kitajsko medicino. Nista filozofirali o umu in nas prepričevali kaj moramo razmišljati. Zelo konkretno sta nam pokazali zakaj smo ženske vedno manj v stiku s svojo spolno slo in zakaj imamo mrzle maternice. Pokazali sta na mišicah, na kosteh, na vezeh. In nista se pretvarjali, da nam bosta spremenili življenje. Povedali sta kaj moramo narediti ob takemu življenju, kot ga živimo. Po dolgem času sem čutila neskončno moč ženske energije in vso srčnost in pozitivnost, ki jo premoremo. To smo skoraj že čisto izgubile. In to me žalosti.

O tehnologiji, vojnah, beguncih, krivicah sem že pisala. Žalosti me, da lahko tako hitro preklapljamo iz enega v drug svet. Blišč, bogastvo, materializem. Žalosti me, da ne morem danes reči: tega imam dovolj! Ker je to nemogoče. Nisem več odgovorna samo zase. Žalosti me veliko stvari, vsak dan, a se trudim ne pošiljati žalosti v svet, trudim se poiskati vse tisto, kar je v svetu lepo, kar je lepega v ljudeh. Vsi, ki me poznate ali z mano sodelujete, veste, da mi zlepa ne zmanjka energije in pozitivnega pogleda na svet. Ne vem iz kje jemljem vso to energijo. Iz Nininega nasmeha, iz mojih pilates ur, iz sijočih učkov mojih plesalčkov, iz hvaležnih pogledov mladih mamic in nosečk, iz tega, da vidim, kako dobrega partnerja sem si izbrala? Iz svojega srca, polnega upanja? Upanja, da lahko širim pozitivno energijo in vztrajam pri tem, dokler ne bodo tega, da je svet lahko tudi lep, videli čisto vsi na svetu.

 

Share on Facebook143Tweet about this on TwitterPrint this pageEmail this to someone

Poglej tudi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja