(S sestro se igrava v najini sobi, ko zadiši. Točno po tistih piškotih! Mami jih speče vsako leto, samo enkrat, na božični večer. Oči naju pokliče, postavili bomo jelko. Isti okraski, kot vsako leto. Lesene figurice s katerimi se med okraševanjem še malo poigrava. Oči je iz Šmarne gore prinesel mah, kamne in nekaj vejic, da bomo postavili jaslice. Nismo verni, ampak postavljanje jaslic je za naju s sestro eno izmed najljubših prazničnih opravil. Mami v kuhinji, mi v dnevni sobi, vsi prispevamo svoj delček, da bo večer popoln. Midve ne opaziva, da bi bila starša nervozna, nihče naju ne postavlja v to in ono pozo za dokumentiranje vsakega trenutka in ko po praznični večerji zacingljajo kraguljčki, ki napovedujejo prihod božička, se skrijeva v sobo in komaj čakava, da se zapodiva pod jelko in odpreva darila. Vse, kar se je začelo na začetku decembra, s pospravljanjem najine sobe, s pisanjem pisem Miklavžu in Božičku, vsi božični filmi in risanke, vsa pričakovanja in vsa čarobnost, doživijo svoj vrhunec, ko odpreva darila. Pa sploh ne gre za darila, ne spomnim se jih dosti. V spominu pa so mi ostale praznične pesmi, okraševanje, večerje, občutki. Predvsem občutki. Topli, čarobni, veseli, dišeči.)

”Joj, letos se pa res ne počutim prav nič praznično.” je stavek, ki si ga s prijatelji in prijateljicami že nekaj let izmenjujemo od začetka decembra naprej. Ok, je mraz, mogoče celo sneg, ok, se dobimo na kuhanem vinu, ok, vse je okrašeno že od novembra in praznično fotkanje smo opravili zadnji vikend v oktobru, ampak občutek, ta pa ni tisti pravi.

Zakaj? Pa saj imamo čudovite fotografije celotne družine kako se nasmiha pred jelko. Je bilo vroče v tistih puloverjih, ampak jih imamo! Da bi obujali stare navade smo se odločili za papirnate voščilnice. Bleščice so še sedaj povsod, ampak tako posebnih ne bo imel nihče drug (če ni ideje pobral iz istega Pinstagrama). Božična večerja bo spektakularna, nekaj posebnega! S 5 hodi ne bo samo noro fotogenična, zagotovo bo tudi precej okusna. Eksotična, sodobna. Darila so skrbno premišljena. So točno tista, ki si jih želijo. Hvala bogu, kdo pa ima ob tej zasičenosti sploh še čas ali voljo razmišljati kaj bi komu podaril.

Božični večer mora biti navzven popoln.

Mogoče sta se takrat, pred 20 leti moja starša počutila enako, pa tega nisem opazila. Mogoče tudi Nina ne opazi, da sva z Urošem nervozna, da ne marava gneče, da se ne počutiva prav nič praznično. Mogoče tega ne opazi iz istih razlogov, kot tega nisva opazili s sestro.

Ko se v vsej tej naglici in želji po tem, da bi otroku pričaral najčarobnejše praznike na svetu, v nekih zelo kratkih trenutkih ustaviš in zazreš svojemu otroku v oči, iz njih sijeta neskončna sreča in ljubezen. Tega ne vidiš na fotografiji, niti ne, ko odpre darilo. To vidiš nad rdečim noskom, ko mu pomagaš sleči bundo, ob umazanem kuhinjskem pultu, ko pečeta piškote, nad bogato obloženo mizo, ko se vsi skupaj zasmejete, pod toplo kapico, ko odhajata iz vrtca ali šole in te močno stisne za roko.

To so trenutki, ko tudi mi odreagiramo toplo, ljubeče. Podzavestno, z vsem svojim bitom, brez razmišljanja. In to so trenutki, ki pretehtajo. Zasenčijo starševsko željo po popolnosti in pričarajo točno tisto otroško preprostost, ki šteje največ.

Nemogoče je, da bi se spet vrnili nazaj. Imamo obveznosti in dolžnosti, ki jih kot otroci nismo imeli. Ne moremo se pretvarjati, da je vseeno, če za večerjo jemo McDonalds in smrečice sploh ne postavimo. Mogoče pa lahko poskusimo zaznati te prave trenutke. Se v njih zadržati kakšno sekundo ali dve več, se večkrat smejati in spustiti vajeti. Pričakovati od sebe toliko, kot od nas pričakujejo naši otroci in ne toliko, kot od sebe pričakujemo mi.

Mogoče naši prazniki tako ne bodo insta in FB in družbeno sprejemljivo popolni, pa saj ni niti treba, konkurenca je prevelika. Mogoče bodo samo normalni, takšni kot jih imamo mi. Ampak bodo naši. In zato najbolj posebni in najbolj čarobni in najbolj samo naši.

Lep začetek prazničnega obdobja,

Anja <3

Moje razmišljanje je spodbudil projekt Preprosto normalni prazniki, h kateremu nas je povabil Lidl Slovenija.

Poglej tudi

KOMENTARJI

  1. Pri mamicah blogerkah večkrat zasledim takšne teme, kakšen je tempo življenja in da je treba samo hiteti in ni več časa za pristne stike. Odločila sem se, da preprosto moram komentirati – kaj pa če to ne velja za družbo v splošnem, ampak pač za tvoje življenje? Kaj pa če si sama preveč naložiš? Se opravičujem, če sem preveč direktna in vem, da ni kar tako se izpostaviti – sebe, svoje misli in svojo družino. Preden sem postala mama, sem bila tudi sama na vse konce in kraje, zdaj pa sem preprosto cel kup stvari odpovedala. S prijatelji se žal manj vidim, večkrat je raje kakšen telefonski klic. Prostovoljstvo žal ni več opcija; trudim se za svojo družino in to je trenutno moj prispevek k družbi. Z možem resda delava po 6 ur (to ni najina odločitev, tako je prišlo), ampak ko smo vsi trije najedeni, se popoldne midva zlekneva na kavč vsak s svojo kavico, tamala pa se igra – malo z nama, malo sama. In zame je to čisto dovolj. Tudi za praznike. Morda bomo šli kakšen dan v mesto na lučke, morda pa tudi ne. Mi se bomo imeli radi in vseeno fino. Kar želim reči je, da se mi zdiš strastna ženska, ki bi rada vse počela, vse poskusila, veliko dala, ampak morda je pač treba kakšno stvar prečrtati s seznama. Zaradi tebe. Da boš lažje dihala. Čisto v redu je, če kakšen dan ne počneš NIČ.

    1. Pozdravljena Ana, zagotovo imaš prav! Sem točno takšna, da hočem VSE in o tem tudi pišejo vsi moji zadnji nosečniški dnevniki in kako se s tem ukvarjam tudi.
      Se mi je pa po deljenju zgodbe (sicer ne vem zakaj je komentar ravno pod tem prispevkom, ker tale se mi niti ne zdi sploh na to temo 🙂 bolj na kritiko tega, kaj je pomembno),, javilo ogromnoooo žensk , ki so se tako kot jaz znašle v vrtincu nenehnega vrveža in dela in zahtev in napetosti in ne znajo več iz tega. Tako da to je dejansko problem večje skupine ljudi (saj o tem pišejo tudi strokovnjaki) in se mi zdi super, da se o tem na glas govori. Sploh, ko vidim, da dejansko mniogim pomaga, da e ustavijo oz. ustavimo in se naučimo spet počasi kdaj delati NIČ.
      Zagotovo pa se zavedam, da je veliko mamic in očkov, ki živijo drugačno življenje, pišem o sebi in svoji izkušnjah, o svojih znankah in prijateljicah in pogovorih ter težavah s katerimi se soočamo ob 12 urni službi in majhnih otrocih. Da se mi tako življenje ne zdi ok, pa opozarjam že eno leto. Da je to aktualna tema pri veliko ljudeh pa priča tudi dejstvo, da je prispevek, ki opisuje takšno življenje najbolj bran prispevek leta.
      Moj odgovor je torej: Seveda je problem v meni, ampak, ker nisem edina, je očitno tudi nek problem v družbi. Glede na to, da se s problemom izgorelosti srečuje vsako let več ljudi, to tudi ni namišljeno stanje. In glede na odzive bralcev, je to tema o kateri se ne govori dovolj. Definitivno pa smo si ljudje različni. Nekateri pritiske čutimo in od sebe zahtevamo preveč, vpliva seveda tudi služba, zelo! Vodenje svojega podjetja je zame bolj zahtevno, če primerjam s prejšnjo redno zaposlitvijo. Vpliva tudi zdravje, finančno stanje, stanovanjska varnost itd. V glavnem, tukaj je toliko dejavnikov zakaj je nekdo bolj pod pritiski, kot kdo drug, da o tem pišem že eno leto in še bom 🙂 Verjamem, da se vsak do neke mere lahko odloči kako bo živel svoje življenje, verjamem pa tudi, da ni vedno odvisno samo in čisto od tebe.

      Hvala za komentar <3

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

PRILJUBLJENE OBJAVE