Od prejšnje izkušnje pred dobrimi štirimi leti, sem veliko pozabila.

Pozabila sem kako zelo intenziven je porod v tistih zadnjih trenutkih, ko te od najnežnejšega objema na tem svetu loči le še neizmerna energija, ki jo lahko ženske prenesemo samo zaradi neskončne materine ljubezni, ki se globoko v nas pretvori v porodno moč. Zapomnila sem si samo prvega stiska rokice in mehkobo ličk ter občutek nepopisljive sreče tiste prve tri ure po porodu v porodni sobi.

Pozabila sem kako bolijo šivi in kako se trebuh počasi počasi vrača na svoje mesto, medtem ko se maternica krči in dodatno onemogoča dobro počutje in počitek. Pozabila sem na neudobne porodnišnične postelje in hrup, ki spremlja vse sobice z mladimi mamicami. Zapomnila sem si le smeh, crkljanje, počitek in prve Uroševe obiske.

Pozabila sem na dolge noči, ko mamica ne more zatisniti očesa, ko ves čas preverja, če njena sreča še diha, na utrujenost, ko je ves čas na voljo za dojenje, ki steče ali ne steče, ki lahko zelo boli, predvsem pa povzroča en kup skrbi, ko se ji v glavi prepleta miljone misli jn še enkrat toliko vprašanj. Zapomnila sem si le dojenčkove hvaležne poglede, ko ga vzameš v naročje in se stisne k tebi. Ko te useka kot strela z jasnega. Toplina, ljubezen, skrb, sreča.

Pozabila sem na jok ob prvih krčkih, na strah pred boleznijo, na vnete ritke, na nemoč, ki jo včasih občutimo, na solze, ko se ti zdi, da je vse skupaj preveč. Zapomnila sem si le kako lepo je, ko sta v tihi noči samo vidva. Ko je vse okoli čisto tiho in temno, ko vsi spijo. Le ti in tvoj dojenček, ki mu pomeniš vse na tem svetu, ki si njegov svet. Samo ti. Strašno obremenjujoče in težko, a obenem tako čarobno in lepo. Mamica. Prvič, drugič ali desetič. Vsakič je svoj čudež.

Tudi tokrat bom vse kar je težkega pozabila, čeprav se zdajle ne zdi tako. In tudi ti boš. Ostalo bo samo lepo, spomini o ljubezni in sreči, ki jih poznamo samo mamice.

Poglej tudi

KOMENTARJI

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

PRILJUBLJENE OBJAVE