POKUKEC

POKUKEC: Življenje in šolanje v Kuvajtu

Spomnim se, kako sva z očijem nekega dne hodila od šole proti vrtcu, da bi v vrtcu pobrala sestrico, ko je začel razlagati, kako se bomo skupaj preselili v Kuvajt. Še danes se spomnim, kako sem planila v jok. Takrat sem bila v 1. razredu, spoznala nove prijatelje. Kaj pa babi in dedi ter vsi ostali? Saj tam nikogar ne poznam. Mi živimo tukaj. Ne moremo iti tja. Ne.

A vseeno smo šli. Leta 2001 smo avgusta poleteli z Letališča Brnik. Mami, oči, sestrica, bratec in jaz. Ob slovesu na letališču so tekle solze, mi pa novim dogodivščinam naproti. Oči je bil pred tem že pol leta sam tam, tako da smo videli video posnetke in vsaj približno vedeli, kaj nas čaka. Presedli smo v Frankfurtu. Za otroke, ki so bili samo enkrat na letalu do Dubrovnika, je bilo to »Uau!«.  Otroški meni na letalu, lastne slušalke, deka … vse nekaj novega. Prihoda na kuvajtsko letališče se ne spomnim, se pa spomnim vročine, ki je butnila vate, ko si stopil iz klimatiziranega letališča na parkirišče. Tistih 40 °C ali še več. Vročina, ki jo ob slovenskih zimah močno pogrešam. Nato smo se odpeljali proti novemu domu. Stanovanje je bilo bistveno večje, kot prejšnje, in glej!, blok je imel tudi dva bazena in igrišče. V naslednjih parih tednih je sledil še ogled šole, nakup uniforme in nakup šolskih torb. Potrebovali smo tudi t. i. »lunchbox«, za nas nekaj popolnoma novega. Kmalu je domotožje nekoliko usahnilo.

Prvi šolski dan. New English School of Kuwait – mednarodna britanska šola. Sprejem za vse nove učence – topla dobrodošlica, nato pa spremstvo do razredov (brez staršev). Prišla sem v 3. D, ker je njihov sistem kot devetletka, tako da sem »preskočila« 2. razred, medtem ko je moja generacija v Sloveniji »preskočila« šestega. V razredu so se učenci ravno predstavljali novemu učitelju. Na vrsto sem prišla tudi jaz. »What is your name?« »My name is Tjaša.« »Where are you from?« »I am from Slovenija.« In potem vprašanje, ki ga nisem razumela. V 1. razredu na slovenski OŠ sem šla na tečaj angleščine – spoznala sem zgolj nekaj osnov. Nisem bila sposobna komunicirati v angleškem jeziku. Na srečo je v razred kmalu prišel oči in učitelju razložil, da ne govorim angleško. Od takrat naprej sem med urami angleščine hodila ven iz razreda in se z drugo učiteljico individualno učila angleško. Na začetku sem bolj samevala med odmori. Prijatelji so mi kasneje povedali, da so me vabili, da bi se z njimi igrala, pa sem vedno odšla stran. Kako se boš igral, če ne razumeš povabila, kaj šele igre. Spomnim pa se, da sem v 3 mesecih že govorila tekoče angleško. Napredek je bil izjemen. In še danes menim, da se je jezika najlažje naučiti, če si mu neposredno izpostavljen. Jaz sem bila angleščini izpostavljena vsak dan od 8.00 do 14.30. Poleg tega pa je bila obvezna tudi arabščina – torej učenje tujega jezika v tujem jeziku. Na srečo smo bili v skupinah tako, da so nas začetnike dali posebej. In ni bilo težko. Vse je bilo podkrepljeno s slikami, vsako črko smo se naučili pisati posebej – brez tega niti ni šlo, glede na to, da se večina njihovih črk zapiše različno, odvisno od tega, ali so na začetku, v sredini ali na koncu besede. V šoli sem začela uživati. Končno sem razumela, kaj se dogaja, o čem se pogovarjamo ipd. Individualne ure sem imela do začetka 4. razreda – toliko, da sem usvojila še različne glagolske oblike ipd. V višji razred sem vedno napredovala, bila sem odličnjakinja.

Tjasa_2002

Britanski sistem oziroma sistem šole mi je bil ušeč. Na nižji stopnji (do 7. razreda) načeloma nismo pisali testov, učitelji so celo leto spremljali naš napredek. Na višji stopnji (od 7. razreda naprej) pa si imel izpite dvakrat na leto (demebra in konec maja), kar mi je ugajalo, ker so bili izpiti smiselno razporejeni v dveh tednih. Na splošno mi je bila predvsem nižja stopnja zelo všeč. Posebej se spomnim zgodovine, ki sem jo takrat imela še zelo rada. Bistvo pouka ni bilo spoznavanje dejstev in nizanje imen vladarjev, ampak to, da smo v enem šolskem letu obravnavali eno civilizacijo in to natančno spoznali – kje in kako so živeli, kaj so počeli … Poleg tega tudi glasba – do 7. razreda nobene teorije. Petje pesmi in igranje inštrumentov, večino v igri, ne pa rondo in solmizacija. Vsak teden pa se je bilo treba naučiti tudi novo pesem, ki smo jo nato vsi učenci od 3. do 6. razreda zapeli na tedenskem »assembly-ju«. Vsak teden je en razred pripravil mini nastop – predstavo, ki je bila lahko samo igra, lahko pa je vključevala razne pesmi. S tem smo se kot razred bolj povezali, poleg tega pa smo se navadili tudi nastopati. To je potekalo zadnje jutro v tednu, prišli pa so lahko tudi starši. Po predstavi je sledila še podelitev priznanj »Star of the week« – tega je prejel en učenec v vsakem razredu. Razlog za prejetje je navedel učitelj sam, kar je omogočilo, da je pred vsemi pohvalil tudi učence, ki so bili učno šibkejši, vendar so se vseeno trudili. Vsako leto je šola pripravila tudi tri predstave – na vsaki stopnji eno. Tako sem zadnje leto sodelovala pri predstavi Cats, ki jo je učitelj sam napisal, ter muziklu Oklahoma, sestrica pa je sodelovala pri predstavi Mary Poppins in bila glavna zvezda v muziklu Joseph and the Amazing Technicolor Dreamcoat.

Na življenje v drugi državi se je bilo treba prilagoditi na več načinov. Med drugim tudi na to, da je bil vikend v četrtek in petek (do leta 2007, ko so ga prestavili na petek in soboto). Poleg tega še stvari, ki se jih moraš navaditi, ko živiš v muslimanskem svetu – molitve, Ramadan, primerna oblačila ipd. V šoli smo se vsako jutro postavili v kolone (vsak razred v svojo) preden so nas učitelji odpeljali v razrede. Vsako jutro nas je pozdravila ravnateljica, prvi dan v tednu pa smo zjutraj v kolonah poslušali himno in izsek iz Korana. Poleg tega je bil za vse muslimanske učence obvezen predmet »Islamic studies« (predvidevam, da je to podobno verouku), drugi pa smo imeli v tem času druge predmete, med drugim dodatna ura gledališča (Drama), zadnje leto pa smo hodili k španščini. Ja, v 9. razredu sem se torej poleg angleščine in arabščine učila še francosko in špansko – in uživala sem v tem. Vsako leto pa so v Kuvajtu praznovali tudi mesec Ramadan. Glede na to, da smo v šolo nosili svoje malice v svojih »lunchbox-ih«, s tem ni bilo večjih težav. V tem času smo tisti, ki nismo imeli posta, malico pojedli v razredih, nato pa se šli na igrišče igrat. Ko smo bili starejši oziroma ko nismo imeli več matične učilnice (od 7. razreda naprej) pa smo se zbirali v enem kotičku igriščca, tako da nismo bili ravno vsem na očeh. In še ena pomembna stvar v islamskem svetu: primerna oblačila. V šoli so za to poskrbeli s tem, da so bili kroji uniform taki, da so bila krila čez kolena (vsaj pri starejših), srajce pa brez dekolteja. Tudi uniforme so se nekoliko spreminjale, vedno pa je bila kombinacija bordo rdeče in bele (ter nekaj sive). Poleti so najmaljši imeli črtaste belo-sive srajčke in rdeče hlače, dekleta pa črtaste obleke. Pozimi so imeli fantje podobno (le z dolgimi rokavi in hlačnicami), dekleta pa smo oblekle rdeča krila in črtaste srajce ter bordo rdeče puloverje. Aja, pa da ne pozabim – obvezni črni usnjeni čevlji in bele nogavice. Prvih par let je bila pozimi obvezna tudi kravata (tako da sem se jo naučila zavezati že pri 8 letih), nato so jo ukinili, obvezna je bila samo na posebnih prireditvah, podelitvah in koncertih. Imeli pa smo tudi uniforme za telovadbo – bele majice in rdeče hlače, pozimi pa sive komplete. Uniforme niti niso bile tako slabe, vseeno pa si želim, da mi ne bi bilo treba 7 let nositi krila v šolo vsak dan. Smo pa imeli tudi posebne priložnosti, ob katerih smo lahko oblekli svoja oblačila. Za to si »plačal« približno 1,5 evra, končni znesek pa je šola dala v dobrodelne namene. Eden posebnih takih dni pa je bil tudi »National day«, ko smo imeli možnost se obleči v narodne noše oziroma tipična oblačila. Za učence arabskega rodu to niti ni bilo tako težko, saj so njihova oblačila v večini del vsakdana (vsaj za moške), žal pa slovenske narodne noše nikoli videli v živo, ker je nismo imeli v lasti. Tako sem v šolo prišla v šolskem krilu in majčki z napisom »sLOVEnija«. In pa še vprašanje, ki sem ga velikokrat slišala, ko sem prišla nazaj v Slovenijo: Ali si morala biti pokrita? Ne, tujkam v Kuvajtu ni treba pokrivati las, kot pa sem omenila prej, smo se oblačili primerno njihovim običajem.

Ko me kdaj vprašajo, kaj najbolj pogrešam, vedno rečem, da vročino. V Kuvajtu so zime super, čez dan je prijetnih 15—20 °C, kar ti lahko pokvari samo hladen veter, ki je značilen za tisti letni čas. Prav zaradi vetra smo tudi mi včasih potrebovali bunde. Poleg vročine pa pogrešam tudi preprostost življenja. Ne vem, ali je to povezano s tem, da sem bila mlajša, ampak ko smo se vrnili v Slovenijo, se mi je zdelo vse tako komplicirano. Živeli smo v Kropi, v šolo pa sem hodila v Ljubljano. To je pribižno 100 km vožnje na dan. Na srečo z avtomobilom, ker je tudi oči delal v Ljubljani. Vseeno pa se je to tam zdelo enostavneje. Imeli smo šolski avtobus, ki nas je pobral pred blokom vsako jutro ob isti uri. To pomeni, da je vožnja trajala približno eno uro, vendar si bil v družbi svojih prijateljev, tako da je hitro minilo (še posebej, če si moral dokončati še domačo nalogo).  Na splošno pa se pozna tudi ta razlika med Slovenijo in Kuvajtom – čeprav sta približno enako velika, je v Kuvajtu celo življenje strnjeno v en del države, medtem ko so mesta v Sloveniji razporejena po celi državi. Tako si bil tam precej hitro na cilju, tukaj pa moramo včasih kar načrtovati, kam in kdaj se bomo odpravili. Seveda pa je treba izpostaviti tudi to, da je Kuvajt država z nafto, tako da je bilo življenje enostavnejše tudi s finančnega vidika.

Tjasa_muzej

Vsako leto smo za poletne počitnice prišli v Slovenijo in spomnim se, da sem vsako leto trmarila, da ne bom šla nazaj v Kuvajt. Počitnice v Sloveniji so bile super, vendar sem vedela, da bom morala nazaj v Kuvajt. Ko sta se starša leta 2007 odločila, da 2008 zapustimo Kuvajt, se sprva nisem zavedala, kaj to pomeni. Vendar je v začetku 2008 postalo precej jasno. Posloviti se bom morala od vseh prijateljev – tistih, ki so bili z mano od samega začetka, in tistih, ki sem jih to leto šele spoznala. Bilo je izjemno težko, veliko solz smo pretočili, vendar smo vsi vedeli (ali pa vsaj upali), da se nekega dne spet vidimo. Oči je v Kuvajtu ostal še do januarja 2009, tako da sem Kuvajt obiskala še za jesenske počitnice leta 2008. Bilo je odlično, ker je samo ena prijateljica vedela, da pridem, tako da je bilo res super presenečenje. Vseeno pa je bila pot nazaj v Slovenijo po tem še težja. Vedela sem, da je to to. Minilo bo še nekaj let, preden se bomo spet videli. In res, od leta 2008 se še nismo videli. Večinoma je krivo to, da so vsi zapustili Kuvajt po srednji šoli in so zdaj razpršeni po svetu – ZDA, Kanada, Velika Britanija, Egipt itd. Sem pa vesela, da živimo v 21. stoletju in da je Facebook del našega vsakdana, tako da ostajamo v stiku ne samo z besedami, ampak tudi s fotografijami. Vseeno pa me najbolj razveseli pošta v nabiralniku – paketek spominov, kartica ali pismo. Staršema sem zelo hvaležna, da sta se odločila za selitev. Bila je nepozabna izkušnja, ki me je oblikovala v to, kar sem, in mi omogočila, da sem spletla vezi, ki jih niti oceani ne morejo pretrgati. 

Več utrinkov pa lahko najdete na naši družinski spletni strani: http://kordez.com/

Napisala: Tjaša Kordež

Share on Facebook0Tweet about this on TwitterPrint this pageEmail this to someone

Poglej tudi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja