Leto 2017 v številkah. Vsakič, ko se neko leto zaključuje, je čas, da pogledamo nazaj in naredimo načrte za naprej. Letošnje leto je bilo v blogerskem smislu zame prelomno. Prva večja sodelovanja s podjetji, prva združenja in srečanja blogerjev, seznanjanje z načini dela drugih blogerjev in popolnoma nov, meni prej nepoznan, svet oglaševanja.

Po eni strani izredno zanimiva zadeva. Sem se kar hitro našla notri z vsemi idejami in navdušenjem nad super ljudmi, ki stojijo za različnimi podjetji, po drugi strani pa je to svet velikih razočaranj in tekmovalnosti.

V pisanju  noro uživam, prav tako mi je snovanje idej za oglaševalske projekte zelo blizu, sploh, če sodelujem z ljudmi, ki so odprti, prijazni in imajo neko večjo vizijo. Ampak je pa ta poklic zelo nevaren za človeka samega. Pogoltne te, izkoristi in ob prvi priliki zazvrže. Je nenehen boj statistik in analiz in ambicij in dela, ki se nikoli ne konča ter nenehno dokazovanje, da ne pišeš samo zaradi zaslužka in da si po srcu dober in prijazen in iskren.

Ko se nas je o isti zadevi pogovarjalo nekaj prijateljic blogerk, sem dobila idejo. Združimo se! In združimo še vse ostale blogerke. Tako se bomo lahko med sabo podpirale in si pomagale. Nastale so moje Mami blogerke. Skupina za katero bom sama sebi in vsem članicam večno hvaležna. Dvignila je veliko prahu! Kako ne bi! Močne blogerke, čudovite ženske in mamice, neverjetni dosegi, super projekti.

Močna skupina žensk pa je šla ravno tolikim tudi močno v nos. Kaj vse smo morale poslušati! Mamice, ki rade pišemo. Samo to smo. Bile smo pa vse živo. Žaljenje, nesramna sporočila, obrekovanje, ne samo na osebni ravni, tudi pri podjetjih, zapisi o nas, zasmehovanje in še kaj. Nismo vedele zakaj. Zakaj bi skupina, ki je nastala iz najbolj iskrene želje po ženski podpori in pomoči, komurkoli škodila?

Skozi mesece smo se utrdile, samozavestno ostale zveste sebi, svojemu pisanju, ki NIKOLI ne more izhajati samo iz želje po zaslužku, ker se to pač čuti. Še bolj smo vzljubile svoje sledilce in jim postale hvaležne, da cenijo naše zapise, ki nastajajo pozno ponoči, po službi, po družinskih obveznostih, iz čiste ljubezni do svojih otrok, partnerjev in vseh mamic, nosečk in staršev, ki nam sledijo in z nami dihajo.

Če za desetino svojih prispevkov dobimo plačilo, si z njim pokrijemo stroške spletnih strani ali pa si (no, ponavadi otrokom) kupimo nekaj lepega ali si privoščimo kakšen izlet. Ne sedimo na kupih denarja in vlečemo sledilce za nos. Brez skrbi. Za vsako plačano objavo se skrivajo ure sestankov, testiranj izdelkov/storitev, da se prepričamo, da so res ok, snovanje idej kako zadevo razširiti med svoje sledilce, da ne bo vsiljivo, fotkanje, celodnevna snemanja in na koncu objava za katero moramo 10000% stati, saj zastavljamo svoje ime in svoj blog, ki sem ga na primer jaz gradila 3 leta. Vsak dan.

Bloganje je lahko meditacija, lahko deluje terapevtsko, je izredna sprostitev, je pa tudi veliko razdajanje, odkrivanje svojih najglobljih čustev, deljenje misli, družinskega življenja, z namenom, da se v teh zapisih morda najdeš tudi ti in ti pomagajo predelati čustva, ki se skrivajo v tebi, te razjezijo ali osrečijo, ti ponudijo kakšno novo idejo, morda podporo, da nisi sam/a, da si moraš vedno ostati zvest/a in si zaupati. Ali pa ti samo pomagajo z idejami pri ustvarjanju novoletnih voščilnic 🙂

Ko me nekdo torej vpraša kako začeti, koliko računati za objave, kaj napisati, da bo ljudem všeč, vedno odgovorim: Izhajaj iz sebe, iz svojega srca. Razmisli kaj želiš svetu povedati, dati. Ko boš nekaj mesecev veliko pisal/a, našla svojo rdečo nit in bistvo, boš dobila toliko sledilcev, da te bodo začela podjetja kontaktriati sama od sebe. Takrat bo ključen moment: Si pripravljena tvegati svoje ime in svoj blog? Si pripravljena sprejeti kup obtoževanj, ki pridejo zraven vsakega evra, ki ga zaslužiš? Če ja, potem dobro premisli katera podjetja se s tvojo vizijo in tvojimi vrednotami skladajo v nulo. Niti trohice dvoma ne sme biti, ker se to čuti. Zato še enkrat vsem: Blog, ki  ni pisan iz srca, z vso ljubeznijo, ob nemogočih urah in z vso energijo kar jo premoreš, ne more biti uspešen. In te energije, časa in truda ne more uničiti noben evro, noben grd komentar in noben destruktiven konkurenčen bloger.

U vau sem zašla 🙂 Leto je bilo res pestro, tak vrtinec pozitivnih in negativnih čustev, ki jih  ni bilo lahko predelati. Ogromno odločitev je za mano in kljub temu, da je Mamina maza ”samo blog”, je veliko večji del mojega življenja, kot si kdo lahko misli. In ne morem ga ustvarjati, če sem potrta in brez motivacije. Zato zaostajam z zapisi o nosečnosti kar 10 tednov! Nisem mogla. Preveč stvari me je težilo. Točno teh o katerih pišem tukaj. (Sem zdajle s tem doooolgim zapisom malo nadoknadila :)).

Pa ste vseeno stali ob meni, me spremljali, me spodbujali in mi pošiljali toliko pozitivne energije, da se mi zdajle kar malo trese glas! Leto 2017 je zame pomenilo, da sem spet pogledala za številke, da mi je vsak všeček ali komentar pomenil enako. Pa če jih je bilo 20 ali pa 2.000, mi je bilo vseeno, ker vi niste številke, ampak ljudje, ki me berete in poslušate in sem vam za to vsakemu posebej zelooo hvaležna. Leto 2017 pa je bilo tudi leto, ko bi brez teh številk, ki vas predstavljajo, sklonila glavo in prepustila drugim, da prevzamejo ”blogersko sceno”. A ko sem včeraj naredila analizo številk tega leta, so mi številke povedale, da mogoče pa samo nisem bila dovolj samozavestna. Veliko vas je. Zelo veliko! In zaradi vas je Mamina maza vodilni Mami blog. Hvala vam!

V enem letu se vas je na FBju nabralo 5.000 več <3
Objave na FBju so v povprečju dosegale 14.897 – 17.622 ljudi <3
V povprečju ste se na FB objave odzivali kar 400x na objavo <3
Na starni smo dosegli 1.000.000 ogledov <3
V povprečju je na dan stran obiskalo 2.090 ljudi <3
Skupina Mami blogerke je zaživela. 50 Mami blogerk, čez 6.000 sledilcev na FBju in 2500 na IG. <3
Prvo sodelovanje s profesionalno fotografinjo, ki je moj blog naredila še lepši <3

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

PRILJUBLJENE OBJAVE