Obstaja okoli 5 milijonov načinov, kako lahko svoje otroke pustiš na cedilu, in to, da jim postrežeš cheeseburger za večerjo, ni eden izmed njih!

Ne vem, ali prej nisem tega opazila, ampak zdi se mi, da se mamice danes obremenjujemo s stvarmi, s kakršnimi se ni nikoli prej nihče obremenjeval. Oz. vsaj ne tako zelo javno in pod takim pritiskom.

Najprej pride porod in potem takoj prva stvar: kako izgleda mami po porodu. Resno. zadnjič sem se sprehajala skozi center Ljubljane in najprej na tromostovju slišala: ”Je rodila, ampak izgleda odlično. Res, nič se ji ne pozna.” Par metrov za tem: ”Ja, ja, rodila je. Malo se je zredila, ampak ji prav paše. Luštna mamica, res.”

To je seveda šele začetek. Potem pride uvajanje goste hrane. V eni od FB skupin so se zadnjič mamice kregale katero bio mandljevo mleko je najboljše. Seveda zaničevalno do tistih, ki uporabljajo drugo znamko. In ena mamica je izrazila svojo žalost, ker je za večerjo otrokom ponudila zelenjavo iz Mercatorja, ki seveda ni bila bio in domača, ampak ni imela časa oditi na tržnico. Prav zares je bila žalostna in razočarana nad sabo! Resnično in iskreno se je počutila, kot da je zamočila in svoje otroke pustila na cedilu.

Sledijo oblačila, oprema, vzgoja, hrana… Vsakič, ko sem v trgovini, me je strah, da ne bom srečala kakšne mamice, ki bo pogledala v moj voziček in ne bo razumela, da je Nutella nekaj, kar kupimo enkrat na leto, ko imamo palačinke.

Kako smo lahko prišli tako daleč? Ali nimamo kakšnih pomembnejših problemov, ki bi jih morali rešiti?

Obstaja okoli 5 milijonov načinov, kako lahko svoje otroke pustiš na cedilu, in to, da jim postrežeš cheeseburger za večerjo, ni eden izmed njih!

Kako smo lahko prišli tako daleč, da smatramo karkoli kar ni organsko, domače, bio, brez glutena in posuto s solzami samorogov, za zanemarjanje otroka?

Čas je, da se mamice rešimo iz tega kroga nenehnega občutka krivde za vsako sleherno stvar. Sploh, ker nekoč ne bo nič od tega pomembno!

 Pa saj nimamo časa, niti čustvene energije, da bi se krivile zaradi zelenjave ali še enega postanka v McDonaldsu.

In, ko se rešimo te krivde, prenehajmo z obtoževanjem drugih mamic. Pazimo, ko se pogovarjamo ali komentiramo na spletu. Vsakič, ko izrazimo grozen občutek krivde, ker zelenjava ni bila toliko bio, kot bi bilo treba, izražamo svoje mnenje o mamicah, ki kupujejo tako zelenjavo. Je to res sporočilo, ki ga želimo posredovati drugim mamicam? Utrujenim mamicam, ki se na vse pretege trudijo, da bi svojim otrokom omogočile le najboljše? Jim res želimo vzbuditi še več občutka krivde?

Seveda, da ne bo pomote, ne govorim o tem, da je popolnoma vseeno s čim hranimo svoje otroke! Pravim samo, da se začnimo bolj zavedati tega, kako uporabljamo besedico ”najboljše”.

Mogoče bi besedo ”najboljše” zamenjali z ”dovolj dobro”. Včasih je dovolj dobro, če svojemu otroku naredimo navadne bele palačinke na navadnem olju z navadno nutello. Ni treba, da smo vsi najboljši. Če sebi on ostalim dovolimo, da so dovolj dobri, bomo vsi skupaj veliko lažje zadihali. Svojo energijo bomo potem lahko uporabili za stvari, ki so res pomembne: svojim otrokom bomo lahko pokazali ljubezen in toplino, ki se pretaka med vsemi ljudmi, če ji to le pustimo. In, če pustimo sebi.

Prirejeno po: HUFF POST