POROD

Občutki med porodom so stvar interpretacije

Sledeče besedilo namenjam vsem, ki se radi vračajo nazaj k naravi.

Že kot najstnica sem vedela, da si želim drugačno porodno izkušnjo, kot jo ima večina žensk v mojem okolju, ki že desetletja rojevajo na način, ki je v nasprotju z zakoni narave ter mnogimi fiziološkimi in fizikalnimi zakoni. Porod, ki je v preteklosti pripadal ženskam, je skozi čas postal pretirano medikaliziran, prevečkrat neupravičeno. V porodništvu so se uveljavili mnogi pristopi, ki jih danes Svetovna zdravstvena organizacija odsvetuje ali jih celo smatra za nevarne, a so kljub temu v večini naših porodnišnic še zmeraj močno zasidrani. Ženske so tako izgubile stik same s seboj in s svojim telesom in redke so, ki dandanes zmorejo zaupat in prisluhnit neverjetnim močem lastnega telesa ter najti smisel v rojevanju, kot ga je predvidela mati narava.

Kot zagovornico naravnih pristopov v življenju me je že v zgodnji mladosti pritegnila vsaka informacija o naravnem (nemedikaliziranem) porodu in njegovih prednostih za otroka in mater, še preden sva z Boštjanom začela z aktivnim načrtovanjem družine. Še posebej so me prevzele zgodbe žensk, ki so s posebnim žarom in zanosom pripovedovale o svojih porodih, ki so jih doživele na popolnoma naraven način. Prebrala in ponotranjila sem vse, kar je govorilo v prid porodu kot lepemu doživetju in si tako brisala iz glave vse pretresljive zgodbice o porodih, ki so se mi že kot majhni deklici usedle nekam v podzavest. Nisem si več dovolila, da bi mi negativne izkušnje žensk, ki so pasivno prepustile odločitve o svojem porodu nekomu drugemu, prišle do živega.

Ko sem prvič zanosila, sva začela skrbno načrtovati naravni porod tudi sama. Proti koncu moje prve (sicer normalno potekajoče) nosečnosti pa so se sanje o naravnem porodu razblinile. Zaradi medenične vstave smo se po skrbnem premisleku odločili za carski rez. Poskrbela sva, da je bil ta dogodek lepa izkušnja in ni mi žal zanjo. A vendarle to ni bilo to, na kar sem se tako zavzeto in tako dolgo pripravljala. Čutila sem se oropano nečesa, kar bi moralo pripadati meni. Vem, da je šlo za razumsko odločitev, a misel na to, da sem se dala pri popolnoma zdravem telesu brez spontanega začetka poroda operirati in si posledično dati vbrizgati toliko medikamentov, mi še zmeraj vzbuja nelagodje. O tem, da takšna operacija ni mala malica in da je povezana z močnimi bolečinami še dolgo po posegu, pa sedaj ne bi zgubljala besed.

Leto in pol po carskem rezu sem ponovno zanosila. Spet se je prebudilo upanje, da tokrat morda realiziram svoje prvotne načrte, ker nikakor nisem želela znova pod nož, če to ne bi bilo nujno potrebno. Začela sem raziskovati, kako je z vaginalnim porodom po carskem rezu. Kaj hitro sem ugotovila, da sem prava kandidatka zanj, če bo le vstava otroka tokrat glavična. Globoko v sebi sem bila odločena, da bom tokrat rodila po naravni poti, čeprav zaradi skepse mnogih okoli sebe sprva nisem imela prave podpore. A ni mi bilo mar. Celo čudili so se mi, čemu si sploh želim naravnega poroda, ko pa zaradi predhodnega CR lahko enostavno izsilim ponovni CR. Gre za laično sklepanje ljudi, da je ta način lažji in boljši in da ti povzroči manj neprijetnosti kot naravni porod (no, v redkih primerih morda res).

Ko sva se z Boštjanom proti koncu nosečnosti prepričala, da je vstava otroka tokrat glavična in da tudi vse ostalo v zvezi z nosečnostjo poteka normalno, sva začela z aktivnimi pripravami na porod v smislu najustreznejše izbire porodnega okolja oz. ljudi. Želela sem roditi popolnoma naravno, na način, ki bi mi v danem trenutku najbolj ustrezal, po možnosti v vodi. Skratka, želela sem aktivni porod, ki ga vzamem v svoje roke, a v okolju, kjer mi za to usposobljene osebe v primeru zapletov lahko pomagajo. Slovensko porodno prakso dovolj dobro poznava, da sva vedela, da za najine želje pri nas najbrž ne bo dovolj posluha (npr. porod v vodi po CR je pri nas kontraindiciran, čeprav ne navajajo argumentov za to, vsaj ne znanstvenih). Zato sva ciljala čez mejo, saj sem o porodnišnici v avstrijskem Vrbnem (Feldbach) zmeraj slišala vse v superlativih in da porodnica tam dobi, kar si želi, če je le mogoče. Navezala sem stik z dr. Robertom Miglarjem, namestnikom predstojnika porodnega oddelka v Vrbnem, ki mi je takoj vlil upanje, da lahko uresničim, kar si želim. Nobenih pomislekov ni imel, kar mi je dalo še dodaten občutek varnosti in še dodatno samozavest. Srečali smo se v njihovi porodnišnici in pokazala sva mu svoj porodni načrt, za katerega je takoj rekel, da je uresničljiv. Prijazno nama je razkazal porodni oddelek in nama predstavil njihov pristop. Nobena od porodnih sob ni klasična, kot je povprečna porodna soba v kateri od naših porodnišnic. Najbolj me je prevzelo to, da v nobeni od sob ni klasične porodne postelje s stremeni za noge, kar jasno nakazuje, da je na prvem mestu udobje porodnice, ne pa udobje medicinskega osebja. Odločitev glede izbire porodnega okolja je tako bila hitro sprejeta. To, da nemško ne znam povedati niti besede, me sploh ni skrbelo. Vedela sem, da se bo dalo tudi v angleščini (v kateri sicer tudi ne blestim) pogovarjati vse, kar bo treba.

Na svoj porod sem se mentalno tako dobro pripravila, da bi lahko svojo porodno zgodbo napisala že vnaprej, še preden se je zgodila. Od realnosti bi se najbrž razlikovala le v (zame nepomembnih) detajlih. Že leta pred porodom sem vedela, da porod spremljajo intenzivni občutki, ki jim večina ljudi reče bolečina in nikakor nisem pričakovala, da bom jaz nekakšna izjema, ki ne bo ničesar čutila. A vedela sem tudi, da ta tako imenovana bolečina ni posledica poškodbe ali bolezni in da v telesu ne povzroči nobene škode in da se vendarle razlikuje od klasične bolečine. Zakaj bi si jo torej morala interpretirati kot bolečino? Ko pa gre zgolj za občutke, ki spremljajo naraven fiziološki proces. Gre za občutke, s katerimi moram sodelovati, da se bo moj otrok lahko rodil. In ko sem že večkrat prebrala, da je rojevanje v bistvu opravljanje težkega fizičnega dela, sem se le nasmehnila, kajti fizično delo mi pa res ni tuje. In tako sem si že več mesecev pred porodom vcepljala v podzavest afirmacijo v smislu:

»TO, KAR OBČUTIM MED PORODOM NI BOLEČINA. TO SO INTENZIVNI OBČUTKI, S KATERIMI MORAM SODELOVATI IN SE JIM PREPUSTITI, DA SE BO MOJ OTROK LAHKO RODIL. TO JE OPRAVLJANJE TEŽKEGA FIZIČNEGA DELA.«

Pet dni čez predvideni datum poroda je Boštjan bil že malce neučakan in začel je po spletu poizvedovati glede naravnih načinov sproženja poroda. Našel je kar nekaj nasvetov, nekaj sva jih preizkusila in več kot očitno je delovalo. Začelo se je ob enih ponoči, še preden sem sploh uspela zaspati, kajti šla sem pozno v posteljo. Začutila sem prvo ščipanje v trebuhu in križu, ki se je takoj pojavljalo na 3 do 5 minut, le da je sprva bilo tako blago, da nisem mogla vedeti, če so to pravi popadki. Razveselila sem se, da se je morda začelo, hkrati pa sem bila zelo utrujena in sem si zaželela zaspati. Za kakšno urico sem res za silo zaspala, a ščipanje se je nadaljevalo in se stopnjevalo v intenzivnosti. Spanja je bilo konec. Preveč sem bila vznemirjena, da bi še lahko spala in ščipanje je bilo že toliko intenzivno, da bi me preveč motilo pri spanju. A še zmeraj nisem vedela, če gre zares. Popadki so bili redni od prvega trenutka dalje, le da so se mi še vedno zdeli preblagi. Bila sem zmedena, saj mi je dr.Miglar rekel, naj prideva, ko bodo popadki na 10 minut. Šla sem na splet malo pobrskat, kaj naj bi ti moji občutki pomenili in kakšne so izkušnje drugih. Še preden sem našla dokončen odgovor, sem morala večkrat na veliko potrebo, kar mi je dalo vedeti, da ni več dvoma, da se je porod začel (telo se samo klistira). Proti jutru sem povedala Boštjanu, da se nekaj dogaja, a da naj se vsaj on naspi. Šla sem v toplo kopel in kar dolgo tam predihavala popadke. Začelo se je svitati in Boštjan tudi ni več mogel spati. Bila sem lačna in prosila Boštjana za sendvič. Smejala sva se. Sendvič se je res prilegel.

Naenkrat je bilo jutro, noč je minila, kot bi mignil. Popadki pa še zmeraj na 3 do 5 minut in že precej močni, čeprav sem čutila, da se porod ne bo prav hitro končal in da se ne mudi. Zbudila sva najino dveletno Ajdo in jo spravila v vrtec. Še zmeraj nisva vedela, ali naj že greva na pot (za katero sva potrebovala 45 minut), saj nisva želela priti v porodnišnico prezgodaj ali celo zaman, kot se večkrat komu zgodi. Čas pa je kar bežal in bežal in ob desetih dopoldan sva se pa le odločila, da greva.

Sprejela naju je prijazna babica Anna. Vprašala me je, kako močna je že bolečina ob popadkih. Nasmejala sem se in rekla, da nimam pojma (nisem se šla spuščat v debate, da jaz popadkov ne dojemam kot bolečino), pa tudi sicer nisem imela s čim primerjati, da bi lahko rekla, kako intenzivno je že. Dobila sva želeno sobo s porodnim bazenom, kjer sva se namestila. Mimogrede, spremljevalcu porodnice se tam ni potrebno preobleči v bolnišnična oblačila, kot je to v navadi drugod, saj naravni porod v tej porodnišnici ni obravnavan kot sterilen, medicinski dogodek.  Babica me je pregledala in rekla, da sem odprta 2 centimetra. Za nekaj minut me je priklopila na CTG (brezžični, ki me ni omejeval pri gibanju), nadalje pa sem lahko bila brez oz. smo ga nameščali le občasno. Na najino željo sva bila veliko časa sama in babica je rekla, naj jo pokličeva, če kaj potrebujeva. Bil je čas kosila in na moje presenečenje sem dobila konkretno kosilo tudi jaz (v nekaterih porodnišnicah porodnicam niti tekočine ne dovolijo). In babica me je ves čas spraševala, če dovolj pijem, da ne bom žejna. Dobila sem topel termofor na križ, kar mi je zelo pomagalo pri predihavanju popadkov, pa tudi Boštjan mi je masiral križ. Sprva sem veliko hodila sem in tja in preizkušala različne položaje. Tako res ni bilo težko soočat se s popadki, le mir sem želela v tistih trenutkih. Hkrati pa sem zaradi neprespane noči že čutila utrujenost in bala sem se, da bom do konca poroda izgubila preveč moči. Zato sem večkrat legla na bok na blazino na tleh in predihavala popadke tudi tako, kar pa ni bilo najbolj prijetno oz. je bilo v tem položaju veliko težje se soočat s popadki. Zato sem med popadkom večkrat šla na vse štiri, med pavzo pa sem počivala na boku. Vmes sem hodila tudi na stranišče, ker mi je bilo sedenje na školjki kar udobno in mi je pomagalo k sprostitvi mišic. V tem času se mi je začel luščiti čep, ki ga nekatere ženske lahko opazijo že več dni pred porodom. Babica je nato v kad natočila vodo in vanjo nasula nekaj dišeče soli. Kopel mi je zelo prijala in kar nekaj časa sem bila v vodi. Jakost popadkov, ki so imeli ves čas enak tempo kot na začetku, se je samo stopnjevala in v zgodnjem popoldnevu so bili že precej močni. Takrat me je babica spodbudila k spuščanju glasov, in sicer v čim nižjih tonih. To je res pomagalo pri soočanju s popadki in čutila sem, da pomaga tudi pri odpiranju materničnega vratu. Zato se nisem nič zadrževala in ob vsakem popadku zarjovela kot lev. To niso bili zvoki trpljenja, temveč so bili prav takšni zvoki kot pri premagovanju napora (npr. ko moški pri fizičnem delu dvigne zelo težko breme).

Šla sem iz vode, legla na bok in spet smo namestili CTG. Ker naprava nekaj minut ni kazala optimalnega zapisa (česar niti nisva takoj vedela), se je v nekem trenutku v sobi pojavil zdravnik, ki je hotel takoj intervenirati z zdravili, ki naj bi (če sem prav razumela) omilili popadke in hkrati je hotel prepovedati nadaljnjo uporabo porodnega bazena. V tistem trenutku sem (verjetno zaradi vznemirjenosti) spremenila položaj in zapis je bil takoj spet normalen. Zdravnik je to ignoriral in še naprej vztrajal pri svojem. Boštjan se je zunaj na hodniku kar dolgo prerekal in pogajal z njim. Bila sem že na 9-ih centimetrih z zelo močnimi popadki in vse skupaj sem slišala nekje v ozadju. Nisem se pretirano obremenjevala s situacijo, ker sem vedela, da je z otrokom sedaj vse v redu in ukvarjati sem se zmogla le še s popadki. Spet se je pojavil zdravnik, se opravičil in rekel, da lahko nadaljujemo, kot smo načrtovali. In ni ga več bilo na spregled, vse dokler porod ni bil končan. Naj tukaj omenim, da mu nič ne zamerim, ker je hotel prekmalu poseči v naravni potek poroda. Vem, da se zdravniki morajo držati določenih pravil in delovati po protokolu, tudi če so v resnici drugačnega mnenja. In verjamem, da jim je v interesu, da bi na koncu bila zdrava in zadovoljna oba, dojenček in mama.

Spet sem se vrnila v vodo. Klečala sem, glavo in roke pa sem imela naslonjene na rob kadi. V enem izmed popadkov v tej pozi sem začutila »pok« in pritisk navzdol. Ker sem imela pogled usmerjen navzdol, sem lahko videla, kako mi je v močnem curku odtekla bistra plodovnica, v kateri so bile bele pikice verniksa. Kljub temu, da sem bila v vodi, se je vse to lepo videlo. Preden se je to zgodilo, sem čisto pozabila na ta mehur, ki ga največkrat kar umetno predrejo, še preden porod sploh napreduje tako daleč. A tega mi ni nihče predlagal, niti omenjal. Od neljubih 20-ih minut slabšega CTG-ja in prerekanja z zdravnikom sva z Boštjanom pogosto gledala na ekran, ki je kazal (popolnoma normalen) CTG zapis. Babica naju je mirila, da je vse v redu in da naj ne skrbiva.

Ura je bila že 19.00 zvečer in babici Anni se je delovni dan iztekel. Prijazno mi je zaželela lep zaključek poroda, mi predstavila babico Ulrike, ji predala svoje delo in se poslovila. Do babice Ulrike sem v trenutku začutila neizmerno simpatijo. Oddajala je posebno energijo, ki me je navdajala z občutki varnosti, sproščenosti in uslišanosti. Name je delovala izjemno pomirjujoče, kar sem v tistem trenutku tudi najbolj potrebovala. Ker se je zvečerilo, je prižgala stoječo svetilko, ki je oddajala nežno svetlobo in ustvarila prijetno vzdušje. Spet sem šla malce ven iz vode, da smo preverili napredek poroda. Bila sem popolnoma odprta, tudi glavica je bila že precej daleč, le da se še ni začela rotirati kot je zaželeno. Da bi se to najlažje zgodilo, mi je babica svetovala, naj za kakšne tri popadke ležim na desnem boku. Vmes mi rekla, da je videla, da ima najin otroček temne lase. In res, med ležanjem na boku se je glavica premaknila kot je bilo treba. Bližala sem se že iztisu. Klečala sem na oblazinjenih tleh, naslonjena z rokami in glavo na blazine pred seboj. Če ne bi imela namena poroda zaključiti v vodi, bi najverjetneje ostala v tem položaju do konca.

Babica je poskrbela, da je voda imela 37 stopinj (zaradi otroka) in še zadnjič sem šla v vodo z namenom, da dokončam svoje veliko delo. Ker sem bila že precej utrujena, sem se namestila v sedeč položaj, oporo pa mi je dajala polkrožna napihljiva blazina, ki sem jo imela ovito okrog hrbta in pod pazduhami. Pridružila se nam je mlada zdravnica asistentka Karin. S svojo skromnostjo, spoštljivostjo in sproščenostjo je samo še okrepila vse moje pozitivne občutke, ki mi jih je že prej dala babica Ulrike. Ničesar ni počela, le sedela je tam in spremljala dogajanje, glavni motivator pa je bila babica. V sobi je vladala pozitivna in sproščujoča ženska energija, ki mi je dajala moč. Boštjanova prisotnost pa mi je dajala občutek varnosti – pomembno mi je bilo le, da je tam in da budno spremlja dogajanje.

Ob popadkih sem imela že močno potrebo po pritiskanju. Pravzaprav sem kar spontano pritiskala in nikakor se ne bi zmogla zadrževati, če bi mi kdo to zapovedal. Videla se je že glavica in babica me je spodbudila, naj jo potipam. Rekla je, da lahko sama z roko preverjam napredovanje glavice, da bom imela boljši občutek, kako in koliko pritiskati. Občutek je bil neverjeten. Glavica še niti ni začela dobro prihajati na plan, ko sem začutila pekočo bolečino v porodnem kanalu in zagledali smo kri (šele tukaj lahko govorim o dejanski in upravičeni bolečini, ki pa je bila znosna). Ko sem videla Boštjanov prestrašeni pogled, sem se ustrašila tudi sama. Vprašala sem, če gre za raztrganino in babica je pokimala. Z zdravnico sta se nekaj spogledali, a ostali sta popolnoma mirni. To je pomirilo tudi mene. Babica je rekla, da bi z epiziotomijo v tistem trenutku naredili samo še večjo poškodbo in večjo škodo, zato nismo naredili nič in čakali na naslednji popadek. Med naslednjim popadkom se je glavica okronala in babica je rekla, naj ne pritiskam več in pustim, da popadek sam opravi svoje. In res, glavica je počasi zdrsnila na plan, medtem je babica samo z rokami pritisnila na moje tkivo okoli glavice, da bi preprečila oz. čim bolj omilila njegove poškodbe. Ko se je porodila glavica, je bilo v trenutku zunaj tudi ostalo telo.

 In Zarja je bila ob 20.24 rojena. Vsa vznesena sem rekla: »Ljubica, ljubica moja!«, takoj za tem pa v polomljeni angleščini nekaj v smislu, da se kaj takega ne more primerjati s carskim rezom in da nikoli več ne grem na CR. Boštjan jo je že hotel vzeti iz vode, a babica je rekla naj jo malo pustimo »zaplavati«. In res je plavala kot ribica, neverjeten prizor. Počasi smo jo do vratu vzeli iz vode, da je lahko zadihala in stisnila sem jo k sebi. Takoj, ko je bila rojena, sem vedela, da je z njo vse v redu. Bila je lepe barve, ni  kričala, le mirno se je »pogovarjala« z menoj in me gledala v obraz, kot bi tudi njo zanimalo, kako izgledam jaz. Skušala sem jo prvič podojiti, a še ni kazala interesa. Nekaj minut smo čakali, da popkovina neha utripati, nato jo je Boštjan prerezal.

Treba je bilo poroditi še placento, zato sem šla na posteljo. Babica je rekla, naj jo poskušam kar sama iztisniti. In res sem jo, brez težav, nihče ni vlekel za popkovino. Zarjo sem imela ves čas pri sebi, na prsih, na goli koži. Minilo je precej časa, preden so jo šli tehtat, merit in vse, kar spada zraven. Imela je 3800 gramov, 51 cm in 35 cm obseg glavice. Teža je bila kar velika in najbrž je kaj prispevala k notranji raztrganini. Naj tukaj omenim, da teh svojih poškodb nisem doživela kot nekaj strašnega in travmatičnega. Jemljem jih kot naravno posledico naravnega poroda. In v primerjavi z rano po CR je to zame bila mala malica. In nobenega protibolečinskega sredstva si nisem zaželela med okrevanjem, medtem ko po CR pod nobenim pogojem ne bi vzdržala brez zdravil proti bolečinam.

Zarjo sem kmalu po porodu pristavila k prsim. Takoj se je prisesala in imela je močan sesalni refleks. Prepričana sem, da je k temu pripomoglo dejstvo, da med porodom ni bila izpostavljena nobenemu medikamentu in menim, da porod zanjo ni bil prav nič stresen. Dojenje je takoj steklo brez posebnega truda, medtem ko sem se po Ajdinem rojstvu, po CR morala pošteno potrudit.

Bil je večer, zato sva noč preživeli v porodnišnici, kjer je za naju skrbela angelska medicinska sestra. Na prav poseben način je znala reči, da imam čudovitega dojenčka – kot da tega ne bi rekla vsaki mamici. Kar nekajkrat me je vprašala, če mi jo malo odpelje, da se malo spočijem. A jaz je nisem želela dati. Kljub napornemu porodu sem bila vsa evforična. Vso noč sem jo v svetlobi majhne solne svetilke stiskala k sebi in jo dojila. Naslednji dan pa smo po dopoldanski viziti odšli domov. Ker sem bila zdoma le en dan, je Ajda manj stresno doživela to veliko spremembo v našem skupnem življenju. Sestrico je takoj zelo lepo sprejela.

Če bi morala v nekaj besedah povzeti, kako sem doživljala porod, bi rekla, da je bilo izpolnjujoče, intenzivno, delovno, naporno, pozitivno, sproščeno, božansko. To so prve besede, ki mi pridejo na misel. V resnici je bilo tako, kot sem pričakovala in kot sem si želela. Fizični občutki med porodom so res stvar interpretacije. Ženska se lahko sama odloči, kako jih bo doživljala, v vsaki ženski je ta moč. Občutki so bili res intenzivni in naporni, a šele ko je bilo poroda konec, sem se zavedala, da si med porodom niti za trenutek nisem zaželela medikamenta, ki bi mi te občutke omilil ali izbrisal. In kljub relativno dolgo trajajočemu porodu niti enkrat nisem pomislila, da ne zmorem več. Niti si nisem zaželela, naj se že kmalu konča. Zanimivo je, da mi je čas zelo hitro minil, ure so bile kot minute, pa čeprav je od prvega popadka minilo skoraj 20 ur. Zaradi utrujenosti po neprespani noči sem si nekajkrat zaželela le, da bi imela kakšno daljšo pavzo med popadki, da bi lahko malo zadremala.

Zame je bil tak porod idealen in še 100-krat bi tako rodila. A vendarle nočem posploševati, da je to edina najbolj prava pot, ki bi jo svetovala vsaki ženski. Tako kot ni vse za vsakogar, tudi tak porod ni za vsako žensko, zato zagovarjam porod po meri ženske, pa ne glede, kakšna pomagala in bližnjice izbere. Vsekakor pa bi tak način priporočala vsaki, ki v tem vidi smisel, ki so ji blizu naravni pristopi tudi nasploh v življenju, ki se na tak porod res dobro mentalno pripravi in ga želi vzeti v svoje roke. Marsikaj se ženski z medikalizacijo poroda lahko olajša (včasih se ji olajša samo navidezno), a žal se ji s tem tudi veliko vzame – KAJ SE JI VZAME, VE SAMO TISTA, KI JE DOŽIVELA POROD, KOT SEM GA IMELA TUDI JAZ. In tega ne bi zamenjala z nobeno od drugih možnosti, ki jih nudi medicina.

 Kako se naši otroci rodijo, se mi zdi pomembno. Še bolj kot to, pa je pomembno, da jim starši namenimo vso skrb, pozornost in ljubezen, ki jo premoremo.Pravijo, da takoj vse pozabiš, ko dobiš otroka v naročje. No, jaz nisem pozabila in upam, da tudi nikoli ne bom!

 

Janja Perko

https://www.facebook.com/notes/janja-perko/moja-porodna-izku%C5%A1nja-ob%C4%8Dutki-med-porodom-so-stvar-interpretacije/436272273066600?pnref=lhc

 

Knjige, ki so me navdihnile in jih priporočam vsaki ženski, ki jo še čaka porod in materinstvo:

–        Ina May Gaskin: Modrost rojevanja

–        Marsden Wagner: Moj porodni načrt

–        Ksenija Šoster Olmer: Dojenje in materinstvo iz srca

–        Dr. William Sears: Povezovalno starševstvo

 

Share on Facebook1Tweet about this on TwitterPrint this pageEmail this to someone

Poglej tudi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja