POROD

Moja porodna zgodba v ljubljanski porodnišnici

Med nosečnostjo sem ogromno prebirala vso možno literaturo, različne porodne zgodbe, se zanimala za naravni porod in si pogledala vzorce porodnih načrtov. Pila sem čaj iz malinovih listov in si z ognjičevim mazilom masirala presredek. Torbo za v porodnišnico sem pripravila že mesec pred rokom, prav tako torbo s skrbno zlikanimi oblekicami za dojenčka. Želela sem biti res dobro pripravljena na porod in imeti vse pod kontrolo. Ker sem pač tak tip. Sem pa tudi praktičen tip, zato sem želje o porodu v postojnski ali kranjski porodnišnici zamenjala za bližjo, bolj poznano ljubljansko porodnišnico. Pač ne bodo tako prijazni, bodo pa znali ukrepati, če se kakorkoli zaplete, sem si mislila. Porodni načrt sem napisala, ampak zgolj zase. Prebrala sem ga partnerju, da bo vedel kaj želim, če bova lahko kakorkoli vplivala na potek dogajanja. Poroda se nisem preveč bala, saj sem se veselila, da bom spoznala malo pikico. No, vznemirjena pa sem vseeno bila.

Šest dni pred rokom se je začelo. Prej pa nikakršnih priprav, znakov, posebnosti. Po večerji sem gledala film. Vsake toliko sem v predelu pod popkom začutila bolečino podobno menstrualnim krčom. Mogoče čisto malo močnejšo, ampak nič hujšega. Vseeno pa nisem mogla v miru zaspati. Okoli polnoči sem začela štopati razmake med bolečinami. Bili so tako različni. Včasih dolgi 4 minute, včasih 20. Zaspati nisem mogla, nisem pa pomislila, da bi bilo to že to. Ob sedmih zjutraj sem klicala mami, ki je rekla, da so to popadki in naj se grem pokazat v porodnišnico. Partner se je ravno zbudil za v službo. Počakala sem, da se je oblekel, jaz sem se še hitro stuširala in odpeljala sva se proti porodnišnici. Tam so me pregledali in ugotovili, da nisem še prav dosti odprta, ampak da sem pa primerna kandidatka za raziskavo, ki ravno poteka. Razložili so mi, da lahko podpišem, da bom rodila naravno; brez posegov v telo, brez predrtja, brez protibolečinskih zadev, brez umetnih popadkov. Razveselila sem se, saj sem o tem toliko prebrala. Naravni porod v ljubljanski porodnišnici? Super! Imam pa res srečo!

Klistir vseeno ni odpadel. Gospodična odgovorna za ta del je bila tako zelo prijazna, topla in simpatična, da sem to prestala brez težav. Zelo lepo me je mirila in mi ves čas prigovarjala, me spraševala… Ob osmih sem bila vsa nared za porod. Dobila sem svojo porodno sobo, veliko gimnastično žogo in rjuhe, če bi se odločila za porod v stoje. S partnerjem sva hodila po porodnišnici, se pogovarjala in predihavala popadke. Včasih stoje, včasih na žogi, včasih sede. To je trajalo kar 8 ur. Minilo pa je dosti hitreje. Ob 16h mi je v porodni sobi odtekla voda. Takrat pa so popadki postali mnogo močnejši. Dokler sem jih predihavala stoje, so bili še za zdržati, ko pa me je v stegno prijel krč in sem se morala uleči, je postalo res težko. Tega dela se sedaj več ne spomnim dobro, pravzaprav niti takrat nisem bila čisto pri sebi. Partner mi je baje nosil vodo, jaz pa sem z vsakim popadkom večkrat ponovila, da zdaj pa res ne morem več. To je trajalo 4 ure. Takrat sem partnerja poslala po nekaj protibolečinskega in ga ves čas spraševala kako dolgo bo to še trajalo. Ubogi revež je begal iz sobe do hodnika, saj sva bila v sobi večino časa sama, vendar ga niso imeli kaj dosti za mar. Naslednja stvar, ki se je spomnim je, da je babica rekla naj močno potiskam. In sem, kakor sem lahko. Pa je rekla, da moram še močneje. In očitno spet sem. Dve babici sta mi s potiski na moj trebuh (kar me ni niti malo bolelo) pomagali. Tretja babica mi je prerezala presredek (kar me spet ni niti malo bolelo). Še par potiskov in ob 20.48 je na svet prišla moja prelepa punčka.

Uredili so jo in mi jo dali v naročje. Takrat sem se odločila, da ji bo ime Nina. Ker ji je to zelo pasalo. (V ožjem izboru sva imela še Zalo, Mašo in Niko). Partner je prerezal popkovino. Ko so me šivali (spet, nič bolečine!), je Nino vzel v naročje. Jaz sem zaspala, onadva pa ste se tri ure spoznavala. Potem so jo dali k spet k meni in naju odpeljali v najino sobo, kjer sta že ležali dve mamici z novorojenčki. Obe sva zaspali, jaz pa sem se zbudila vsakič, ko je samo malo bolj naglas zadihala. Z jutrom se je začelo spoznavanje, crkljanje, lupčkanje in dojenje.

Moram povedati, da sem očitno res naletela na super izmeni v ljubljanski porodnišnici, saj so bili vsi izjemno prijazni, ustrežljivi in topli. Od sprejemne pisarne do nočne izmene na oddelku. Za to sem jim zelo hvaležna. Sedaj, ko že vem kako porod poteka, bi mogoče vseeno izbrala nekaj proti bolečini, porodnišnice pa ne bi zamenjala, saj sem imela pri njih lepo izkušnjo.

 

Anja Oman

Share on Facebook0Tweet about this on TwitterPrint this pageEmail this to someone

Poglej tudi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja