Cel mesec ali še dlje sem se prepričevala: Pa ne, ne bom se oglašala v zvezi s stavko. Ne, brez veze, nima smisla, zakaj? Sploh pa ne zdaj, ko me čaka toliko lepših dogodkov. Ampak … ne morem!

Celo življenje sem vedela, da bom nekoč učiteljica. To je bilo v meni. V mojem srcu, v moji duši. Temu sem posvetila vse svoje igre odkar pomnim – vedno sem bila učiteljica, moje igrače (in kasneje sestrica :)) pa moji učenci. Temu sem konec koncev posvetila tudi svoje celotno šolanje – reden študij in ogromno dodatnih izobraževanj ter leto in pol življenja v Londonu, kamor sem kot bodoča profesorica angleščine med študijem odšla še po praktične izkušnje.

Ko so me redno zaposlili kot profesorico angleškega jezika na eni izmed ljubljanskih OŠ, sem dosegla svoj cilj in izpolnila svoje želje. Jaz sem bila za to delo rojena! Z učenci sem se odlično razumela, tudi s starši nisem imela večjih težav. Vsako uro sem pripravila upoštevajoč učni načrt in ji dodala tisto nekaj več – da bo zabavno, da bodo učenci odnesli več kot samo slovnico, da bodo odraščali v dobre, kritično misleče odrasle. Prav uživala sem v svoji službi.

Ampak! Uroš se teh dni še vedno spominja kot leta, ko sem v petek zaspala ob 17h in ni bilo od mene cel vikend več nič, razen, da sem sestavljala kakšne teste, popala kakšne plakate ali se kako drugače pripravljala na ure. Popolnoma sem bila izčrpana. Pa sem bila mlada. Stara sem bila 24 let! Ampak srečna, ker končno delam, kar me veseli.

Obenem sem bila od prijateljev in znancev deležna nenehnega poniževanja v stilu: ”Ja, vam je lepo v javnem sektorju! Ja, vi ste itak ob 13h doma (jaz sem delala vsak dan od 7.00 do 15.30). Pa vi imate počitnice, kako vam je fajn! (imela sem 27 dni dopusta, ostalo smo prinašali notri s popoldanskimi dogodki, nadomeščanji, dežurstvi…) Joj, kako je pri nas v privat sektorju težje!”
To me je takooo zeloooo izčrpavalo, da vam ne morem povedati! To in splošna slovenska nenehna gonja proti vsem učiteljem in vzgojiteljem. Na koncu lahko skrušena priznam, da me je to dotolklo in odvrnilo od meni najljubšega dela na svetu.

Prijatelji, javnost in pritisk nekaterih staršev, ki so me na hodniku čakali kar tako, po urah, med pet minutnimi odmori in sploh kadarkoli se jim je zahotelo in so me želeli naučiti, kako naj učim njihove otroke in kako naj jih ocenjujem, so me odvrnili od tega, da bi po porodniškem dopustu razmišljala o vrnitvi v šolo. Kljub vsej moji ljubezni do otrok in poučevanja, si tega nikoli več ne bi dovolila.

Pa sem rekla, ok, naj sprobam še ta ”težji” gospodarski svet, kjer bom dejansko koristna in bom doprinašala družbi (kako zgrešeno mišljenje). Odprla sem svoje podjetje. In ker sem delavna in vestna, sem tudi tukaj ogromno delala, vse do izčrpanosti (enako bi se mi zgodilo, če bi ostala učiteljica). Ker sem pač tak človek. Razlika je edino ta, da sem kot učiteljica imela 910 € plače neto, v gospodarstvu pa sem lahko zaslužila več in pritisk je bil manj zahteven, saj sem delala zase in ljudje me niso zaničevali.

Tako da razni komentarji, kako je v gospodarstvu težko, pri meni nič več ne zaležejo. Nisem še videla učitelja, ki bi imel mercedesa in jahto na morju in se vsakega februarja sončil na Kubi, kot to počne kar nekaj mojih znancev. Dela v privat sektorju pa popolnoma in čisto iskreno ni nujno več, pa tudi o količini odgovornosti in stresa bi lahko kakšno rekli, sploh ko govorimo o poklicih učitelja, gasilca, vojaka ….

Javni in privat sektor. Oboje sem izkusila. In bila sem jaz. Nisem bila enkrat ena oseba in drugič druga. Vedno jaz. Ja, seveda, da sem do sem prišla, sem morala prej v življenju kaj žrtvovati, zato primerjanje profesorja ali vzgojitelja s končano fakulteto, ne primerjam z delavcem v tovarni, ki dela za minimalca, kot to počnete nekateri. Tudi se ne primerjam z zdravnikom. Primerjam se lahko le z nekom, ki ima približno primerljivo stopnjo izobrazbe in izkušenj. Najbolj pa me jezi deljenje med javni in privat sektor. VSI plačujemo iste davke, VSI smo imeli enake možnosti – brezplačno šolanje in zdravstvo, VSI smo se v šolah očitno nečesa naučili, VSI imamo isti cilj – enako omogočiti našim otrokom!

No, ko smo ravno pri otrocih… V sredo stavkajo vrtci in šole in v Sloveniji je cela drama! Kam z otroki? To, da je za nujne primere poskrbljeno, najraje kar preslišimo. To, da se je nešteto privatnih organizacij, šol, ustanov, klubov … angažiralo in pripravilo varstvo, spet preslišimo. Varuške ne obstajajo več očitno, vsi prijatelji in znanci pa so nenadoma tako zelo zaposleni, da nimamo NIKOGAR, kamor bi otroke dali (čeprav, še enkrat: za nujno varstvo je itak poskrbljeno …). In to zdaj vsi debatiramo na dolgo in široko. Če bi medtem raje delali, bi si mogoče lahko v sredo vzeli kakšno uro frej.

Zdaj pa si predstavljajte, da se vrtci in šole za vse zaprejo. Za vedno. In ostanejo samo še privat vrtci in šole. Kaj bomo pa potem?

Ko bodo vse privatizirali, kot je pred kratkim namignil naš predsednik, vam pa se je zdela bolj smešna objava o njegovih gubicah, v Sloveniji ne bo več enakih možnosti za naše otroke. Za šolo bomo začeli varčevati, ko bo otrok še v trebuhu in če bo slučajno zbolel, se bomo morali zakreditirati, če se bomo sploh lahko!

Ali je res tako težko pogledati par mesecev v prihodnost in uvideti, da bi se mogli vsi boriti? Za isto stvar? Da bomo vsi še vedno imeli enake možnosti in za svoje odločitve še vedno ne bomo mogli kriviti nobenega drugega, kot samo sebe. Ker, ko bomo odvisni od drugih, bo šele res hudo! Ali je tako težko razumeti, da brez močnega javnega sektorja, ni močnega gospodarstva? In obratno! In da vsi dajemo v isto državno blagajno. Tudi javni uslužbenci plačujejo davke, če niste vedeli. In nismo pridni delavci tisti, ki drug drugemu karkoli krademo, ampak nam kradejo drugi!

Namesto, da se našim politikom smejemo, začnimo od njih zahtevati, da delajo tisto, kar bi morali. Namesto, da volimo glede na skupino, ki ji kao pripadamo glede na veroizpoved in razna homofobična prepričanja, si odkrijmo oči in poglejmo, kaj določena stranka sploh dela. Ampak ne: ”Ma, jaz sploh nisem šla volit, ampak ta javni sektor …” To je kar nekaj! In namesto, da se prerekamo na raznih portalih in na kavicah glasno komentiramo, usmerimo energijo v nekaj, kar zares šteje in dejansko lahko kaj spremeni. Ker tukaj gre pa res za otroke, pa tudi za vse nas, ki imamo še kar nekaj življenja pred sabo.

 

Poglej tudi

KOMENTARJI

  1. Anja, iz srca, HVALA. ❤ Sama imam podobno zgodbo (delala sem na OŠ, zdaj sem samozaposlena) in zelo podobno razmišljam. Hvala, da si besede izlila na papir. ❤

  2. Zelo dobro, realno napisano. Tudi vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic delamo dobro, veliko več, kot povprečen delavec, saj nikoli ne nehaš misliti na svoje delo, ker postane to tvoj življenjski slog. Na sprehodu ,izletu,obisku…, vedno najdeš nekaj za “svoje”otroke. Shranjuje še material, odpadno embalažo …, vsi se ti smejejo, da si trapasta, ker zbiraš razne stvari, materjal… Ampak vse to počnemo z ljubeznijo do dela z otroki in nagrada je otroško veselje. Če bi hodila v službo za denar, bi bila na kakßnem drugem delovnem mestu, kjer je plača veliko večja. Potrebno bi bilo , da se vsi sindikati gospodarstva in negpspodarstva združimo in dkupaj nastopimo, takrat bi bil učinek pravi !!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

PRILJUBLJENE OBJAVE