BLOG, VZGOJA

Ljubezen skozi čisto otroško srce ali Vse, kar lahko delamo narobe

Jutri je Valentinovo. Dan, ki ga nekateri označujejo za kapitalističen praznik, dan materializma in vsega, kar je s svetom narobe, drugim pa pomeni dan v letu, ko se še posebej posvetijo svojim dragim in jim namenijo kakšno minutko svojega časa več. Če so vmes še darila ali ne, niti ni bistvenega pomena.

Dejstvo je, da vsi hrepenimo po nekem izrazu ljubezni, dokazu, da smo nekomu ljubi. To nam pogreje srce, to nam da novih moči. Seveda se vedno primerjamo z vsemi prijatelji in sosedi in prehitro označimo zelo lepo in pozorno gesto za nezadovoljivo, ko pa je sosedov Miha Jano peljal na romantično večerjo v Pariz in jo tam zaročil. Kako morata biti srečna in zaljubljena!

Otroci na ljubezen gledajo popolnoma drugače. Otroci so edini, ki čutijo tisto čisto ljubezen, pravo ljubezen, ljubezen na katero smo mi pozabili. Na vprašanje: ”Zakaj otroci brezpogojno ljubijo svoje starše?” ne znajo odgovoriti niti najboljši psihologi.

Ste videli video v katerem 50 odraslih ljudi vprašajo: ”Če bi lahko izbrali kogarkoli na svetu, s kom bi šli danes na večerjo?” Začne se sanjarjenje o raznih igralcih, pevkah, znanstvenikih, politikih, umetnikih… Veliko razmišljanja. Potem isto vprašanje postavijo njihovim otrokom.

Nič razmišljanja. Brez izjeme vsak posebej odgovorijo: ”Z mamico in očijem.”

Otroci na svoje starše, sorodnike in tudi prijatelje gledajo s popolnoma drugačnimi očmi. Gledajo nas s srcem. Hvaležni so za našo bližino, za varnost, ki jim jo nudimo, za smeh, za tolažbo, za zabavo, za crkljanje, za ustvarjanje, za hrano, za posteljo, za dogodivščine, za izlete… Pri prijateljih cenijo to, da so do njih prijazni, da jih ne tepejo, da so jim všeč enake stvari, da jim je smešno to, kar je smešno njim. Ne gledajo na barvo kože, na ime, na obleke, na igrače. Tega ne vidijo.

S Katarino vsako leto pripraviva delavnico za otroke, kjer preberemo pravljico A veš, koliko te imam rad?  Po pravljici se pogovarjamo o ljubezni, potem pa otroci za starše (ali prijatelje) napišejo pisemce, v katerem povejo zakaj imajo to osebo radi. Odgovori so vedno srce parajoči. Ker so tako zelo očitni. In to se naju dotakne.

Zakaj ne moremo uvideti kako preprosto je lahko? Zakaj razmišljamo samo materialno? Zakaj ne gojimo in ščitimo teh pristnih čustev? Zakaj jih sčasoma zatremo? Otroke naučimo, ”kaj je pomembno” pri prijateljih. Naučimo jih ”kako se izraža ljubezen”.

In potem, ko smo odrasli, smo razočarani, če naš partner ne izkaže svoje ljubezni s tem, da nas pelje na romantično večerjo v Pariz. ”Kako je nepozoren, saj ve, kako rada imam Pariz! To ni to! Sploh ne čutim več metuljčkov! Mislim, da si zaslužim boljšega!”

Dragi starši, vse je v vzgoji. Če bomo zatrli pristna čustva in otroke učili ”pravilnega” načina izkazovanja ljubezni, tvegamo, da bodo naši otroci nesrečni in ne bodo nikoli našli ”prave” ljubezni. Vzgojili bomo človeka, ki ljubezen enači z materialom, s posebnimi pozornostmi in najhuje: glede na to tudi vrednoti samega sebe.

Kaj pa, če se poskusimo še enkrat spomniti teh čistih čustev, ki so nekoč živela tudi v nas. Brez pričakovanj, vedno samo pozitivno presenečeni. Srečni, ker je nekdo do nas prijazen. Ker nam nameni pogled in točno vemo kaj misli. Ker nam stoji ob strani, ko smo žalostni. Ker nas prime za roko in s tem pove več kot tisoč bonbonier. Ker nam pove zabavno zgodbico in nas nasmeje, ker je srečen, ko smo veseli. Ker je jezen, ko se nam godi krivica. Ker se postavi za nas, ko se cel svet obrne proti nam. Ker nas posluša, ko to potrebujemo. Ker lahko skupaj preživiva ure v popolni tišini, pa nama ni niti malo dolgčas in se počutiva varno, prijetno, toplo, ljubljeno. Se spomnite?

Če bi lahko izbrali kogarkoli na svetu, s kom bi šli danes na večerjo?

Share on Facebook545Tweet about this on TwitterPrint this pageEmail this to someone

Poglej tudi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja