BLOG

Kdaj bosta imela (še enega) otroka?

Ko je ženska stara tam nekje okoli 30 let, se v njeni okolici začenja odvijati vihar neučakanosti, ki malo po 30. letu doživi svoj vrhunec: ”Kdaj bosta imela otroka?” ali v primeru, da enega otroka že ima: ”Kdaj bo pa drugi otrok?” In tu ni nobene možnosti za izogibanje. VSI se ukvarjajo samo še s tem. Če se malo zrediš, če ti je slabo, če si slabe volje, če greš na wc, če ti ne paše klobasa za zajtrk, če prestaviš sestanek, če si dobre volje, če ješ jabolko… Vse to so očitno znaki, da si zagotovo noseča. In nikogar ni niti malo sram to tudi vprašati.

Pa to niso moji bližnji sorodniki! Ne mami, oči, sestra, tašča, tast… Sploh ne! Prijatelji (celo takšni brez otrok!), znanci, ljudje, ki jih komaj poznam. Naključni ljudje. Ljudje s spleta.

Vse se je začelo, ko je Nina dopolnila eno leto: ”Super je, če je razlika med sorojenci minimalna! Najbolje takoj, pa imaš potem mir.” Ko je dopolnila dve leti: ”Ja, dve leti je idealna razlika, zdaj bi bilo super imeti še enega! Veš kako se bosta razumela!” Ko je dopolnila tri leta, so bili že malo živčni: ”A bosta imela še enega otroka? Veš, ne sme biti preveč razlike, ker to ne bo dobro.” Vrelišče vsega pa se je zgodilo, ko jo dopolnila štiri leta. Zdaj me sploh več nič ne sprašujejo ali svetujejo, zdaj samo čakajo, da omenim karkoli v zvezi s čimerkoli (resno) in me takoj vprašajo: ”A si noseča?” Ker zdaj je pa očitno res tisti skrajni čas, ko bom valda vsak čas noseča.

Komentarji me na začetku niso motili. Ker sem si vedno želela 4 leta razlike. Letos pa je postalo vse skupaj precej stresno. Ker ti ljudje niso pomislili, da morda pa delava na tem, pa ne uspe. Zakaj tega danes, ko je neplodnosti, splavov in ostalih težav ogromno, nihče ne upošteva? Kakšen stres lahko to povzroči pri mamici, ki se že mesece ali leta trudi, da ji še na vsakem koraku to mečejo pred nos, da ima ja še bolj občutek, da z njo nekaj ni v redu? So ljudje, ki to sprašujejo, kdaj pomislili, da mogoče zadevo še poslabšujejo? Da potiskajo žensko (in moškega) v globoko brezno nesamozavesti, žalosti in obupa?

Moja zgodba, o kateri že eno leto razmišljam, če bi jo zapisala, je točno taka. Pa jo bom zapisala. Za vse tiste, ki ste točno tu, kot sem jaz. In za vse tiste, ki te plati ne vidite, pa bi jo nujno morali upoštevati!

V prvo sem zanosila skoraj takoj. Nosečnost je potekala čudovito, s porodom sem dobila krasno punčko. Vse je potekalo točno tako, kot mora. Ker sem si vedno želela 4 leta razlike, sva se z Urošem nekaj mesecev po Nininem tretjem rojstnem dnevu odločila, da je čas za še enega otročka. Spet sem zanosila skoraj takoj. Test sem naredila na dan izostanka menstruacije in pokazal se je plusek. Veselje, sreča, takoj sem povedala vsem najbližjim. 5 dni zatem sem krvavela. Močno. Prvi spontani splav.

Čez slaba dva meseca sem spet zanosila. Spet pozitiven test. Veselje je bilo spet veliko. Povedala sem Urošu in Nini. V 6. tednu nosečnosti krvavitev. Drugi spontani splav.

Januarja spet plusek. Nisem povedala nikomur. Vse ok. Naročena na prvi pregled. V 8. tednu spet krvavitev. 3. spontani splav.

Pregled pri ginekologiniji. Nič ni narobe, vse kaže, da je z mano vse ok. Kaj se dogaja?

3x v enem letu. Zakaj? Kaj je narobe z mano? Zanositev ni problem, problem je potem. Problem je v meni. Kaj delam narobe? Zakaj mi ne uspe? Mogoče mi pa ni namenjeno? Bi se morala sprijazniti? Kaj naj rečem ljudem, ki ves čas vrtajo vame? Sem dolžna komu kaj razlagati? Naj napišem kaj na blog? Naj sama v sebi preživim vse skupaj? Naj svoje misli delim še s kom? O teh stvareh se ja ne govori. Saj s tem samo izdaš, da si nesposobna za imeti otroka. Kaj hujšega se lahko ženski sploh zgodi?

To so samo najbolj jasne misli. Globoko v sebi jih je še nekaj tisoč, ki tuhtajo, razmišljajo, iščejo rešitev, obenem pa že tolažbo, če ne bo šlo. Vsak najmanjši komentar me, tudi ko za nekaj sekund pozabim na vse skupaj, spet hitro vrže v začaran vrtinec neskončnih misli. In to ni najboljše mesto zame.

Zato, dragi prijatelji, znanci, bežni mimoidoči in vsi, ki vas kdaj prime, da bi se vtaknili v zelo intimno stvar posameznika: Raje se zadržite. Pri meni je to, pri komu drugemu je še kakšno leto in kakšen problem poskušanja več. Veselite se za tiste, ki si otročka želijo in jim uspe, veselite se za tudi za tiste, ki življenje živijo drugače. Predvsem pa bodite raje v oporo in poskušajte s kakšnimi spodbudnimi besedami namesto s svetovanjem kar tja v tri dni. Ali še bolje, če niste res najboljši prijatelj ali najbližji sorodniki, se te teme raje izognite v celoti. Nobena starost ni splošno najboljša za imeti otroka in nobena razlika med sorojencema ni splošno idealna. Ljudje smo različni in veselje, sreča in ljubezen ne pridejo od številk, ampak iz nas samih.

Danes zjutraj je test spet pokazal plusek. Imam dober občutek. Do prvega pregleda je še 5 tednov. Upam, da tokrat prispemo do tja.

 

Anja

 

 

Share on Facebook1.5kTweet about this on TwitterPrint this pageEmail this to someone

Poglej tudi

Komentarji

  1. Anja, hvala za ta zapis in pogumno delitev svoje izkusnje s svetom. Mene so tovrstna vtikanja tudi spravljala ob pamet zadnjih par let pa nisem imela nobene slabe izkusnje. Nikakor si ne predstavljam, kako hudo mora biti vse, kar si dozivela, vsekakor pa si predstavljam, kaj k temu pritaknejo se razni komentarji. Iskreno upam, da se vam tokrat vse lepo izide!

  2. Srečno, Anja … tudi jaz sem na tej poti, sicer še ne s pluskom kot ti, ampak se trudimo. Glede na mojo prvo grenko izkušnjo, sem v drugo po spontanem splavu v tretje le zanosila in dobila najino mavrično detece – hčerko Urško, ki je bila maja stara tri leta in si zdaj zelo želi bratca/sestrico, vendar okoliščine niso kot bi morale biti, zato počasi … upanje umre zadnje!
    Vse dobro – držim pesti zate in za tvojo družinico, da se tokrat izzide, in ne pozabi – ostani zvesta sami sebi, ker nikomur nisi nič dolžna!

    Objem …

  3. Najbolsi so komentarji ko si še v porodni sobi, da čez 2 leti pa še enega. Pa dobro, ljudje so mal “butasti” kar se tega tiče.
    Moj komentar je v bistvu namenjen nečemu drugemu.
    Občudujem tvojo moč in odločnost za še enega otroko, da po 3! izgubah nadaljuješ. Mene je izguba enega otročka čisto zdelala in ne predstavljam si bolečine če bi se zgodilo spet. Sem pa v tretji nosečnosti od prvega dne imela občutek, da je vse ok. In resnično upam in verjamem, da se materinski instinkt pri tebi tudi ne moti.
    SREČNO!

  4. Draga Anja, držim pesti, da tokrat uspe… tudi sama imam podobno zgodbo, le s to razliko, da sem imela v drugo le 1 spontan splav v 11 tednu… in že vse od začetka se držim tega, da ljudem čisto naravnost povem, zakaj najin fantek še nima bratca ali sestrice: “si želimo, a se žal ni izšlo”… strinjam se namreč s tabo, da je o teh stvareh potrebno govoriti in zelo velikokrat mi kdo odvrne, da so tudi oni imeli splav in se potem neka naključna pripomba lahko razvije v lep dialog… Včasih si je pač potrebno upati,da si potem upajo tudi drugi – in tega mota se držim tudi, ko je govora o težavah z zadrževanjem urina (npr. po porodu) ipd… torej o temah, s katerimi ima veliko oseb težave, a se jih potiska pod preprogo… hvala za pogum tudi tebi in vse dobro!

  5. Želim vam, da bi tokrat z božjo pomočjo vse potekalo dobro do konca ob katerem boste dete srečno držali v svojem naročju. BVB

  6. O teh temah se premalo govori… jaz sem sele v drugi nosecnosti naletela na podatke, koliko nosecnosti se sploh v prvem trimestru konca s spontanim splavom. Taka “tabu tema”, da mora biti grozno, ce se ti zgodi in mislis, da si edina…da je nakaj narobe s tabo. Pa ni! To je narava, ki je niti v celoti ne razumemo. Tezko se postavim v tvojo kozo. Ne vem, koliko bi o tem hotela govorit. Dejstvo pa je, da vsem nikoli ne bo prav in noramo narediti tako, kot ustreza nam samim. Ostale zavrnes na svoj nacin… naj bo to s skomigom ramen, humorjem, sarkazmom ali drugo tebi ustrezno reakcijo.
    P.s. Drzim pesti!

  7. Drzim mocno pesti da bo tokrat srecno do konca.Jaz sem imela lani dva splava enkrat je srcek nehal bit v 17t v marcu pol pa avgusta prazna vrecka.Sedaj pa nas 1 mesec razveseljuje mavricni fantek Valneo

  8. Pozdravljena, dogaja se mi podobno, po dveh zdravih in sproščenih nosečnostih sem v letošnjem letu doživela dva splava (zanosim takoj, vendar se kasneje ne izide). Tudi jaz si še želim, vendar pa sem se trenutno odločila za pavzo. Ste imela kajšne preiskave? Jaz si trenutno sploh ne upam več zanosit. Vam pa želim zdravo, sproščeno in srečno nosečnost in zdravega otročka

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja