Kako naučimo otroka spopadati se z lastnimi izzivi

Če daš človeku ribo, ga nahraniš za en dan. Če ga naučiš loviti ribe, ga nahraniš za celo življenje. – Kitajski pregovor

Vedno več staršev prevzema odgovornost za otrokove izzive. Če bi le lahko, bi kar vse opravili namesto njih, da ne bi dobili slabe samopodobe in izgubili samozavesti. Tak občutek imamo zato, ker izzive narobe razumemo. Izzivi niso nekaj strašnega, ne moremo se jim izogniti, izzivi so nujni za razvoj, učenje in življenje. Namesto, da otroke naučimo izogibati se izzivom, jih naučimo izzive gledati s pravega zornega kota. S tem bomo naredili veliko več koristnega in svojim otrokom pomagali za celo življenje, ne samo pri trenutnem izzivu.

Otroci se spopadajo z izzivi na različne načine. Ali se bodo premagovanja ovir lotili z veseljem ali s strahom pa je veliko odvisno od njihovih staršev in učiteljev. Da bomo dobro razumeli, kaj lahko naredimo, moramo najprej razumeti otrokovo pojmovanje lastnih sposobnosti, nato pa paziti, da spopadanje z izzivi otroku prikažemo kot nekaj dobrega in dosegljivega.

Psihologinja dr. Carol Dweck je želela ugotoviti, kako se otroci spopadajo z izzivi, zato je 10-letnikom dala naloge, ki so bile zanje malenkost prezahtevne. Nekateri so se na naloge odzvali presenetljivo pozitivno. Povedali so, da imajo radi izzive ali pa da so upali, da bodo spoznali nekaj novega. Ti otroci so razumeli, da se njihove sposobnosti lahko razvijajo – imeli so t. i. “growth mindset” (razvojno pojmovanje). Na drugi strani pa so nekateri učenci naloge dojeli kot katastrofo, nekaj tragičnega. Njihovo pojmovanje lastnih sposobnosti je bilo fiksno – imeli so t. i. “fixed mindset”. V njihovem pogledu jim je spodletelo, ker naloge niso znali rešiti. Svoj neuspeh pa so pripisali svoji inteligentnosti – pač niso dovolj pametni. Ti isti otroci so priznali, da bi pri naslednji taki nalogi verjetno goljufali, namesto da bi se več učili, ali pa bi po neuspehu poiskali nekoga, ki je nalogo rešil slabše od njih, da bi se počutili dobro v svoji koži. Taki otroci so v več raziskavah pokazali, da vedno znova bežijo pred težavami.

Razliko med razvojnim in fiksnim pojmovanjem sposobnosti so odkrili tudi znanstveniki, in sicer z merjenjem aktivnosti možganov. Pri otrocih s fiksnim pojmovanjem je bilo zaznati zelo malo možganske aktivnosti, medtem ko se je pri drugih le-te pokazalo veliko. Prvi so od težav in napak bežali, medtem ko so se drugi z njimi spopadli. Ti so se s težavo ukvarjali in razumeli, da napaka ni konec poti, ampak znak, da morajo nekaj spremeniti – iz svojih napak so se naučili nekaj novega.

V neki ameriški srednji šoli dijaki ne dobivajo negativnih ocen, ampak se jim namesto tega zapiše “Not Yet” – ne še. Negativna ocena otroku postavi zid, ocena »ne še« pa mu da vedeti, da je na poti učenja in da je cilj nekje pred njim. Prav beseda »še« se je pokazala kot izjemno učinkovita, ker je otrokom dala več samozavesti, védenje, da je cilj še pred njimi, pa je spodbudilo več odpornosti in volje. Dokazano je celo, da otroku lahko spremenimo »mindset«. Otrokom so povedali, da vsakič, ko gredo ven iz svoje cone ugodja – vsakič, ko vložijo nekaj več truda, da se naučijo nekaj težjega – takrat se v njihovih možganih ustvarijo nove in močnejše povezave, čez čas pa lahko postanejo pametnejši. Otroke je to spodbudilo k učenju in k temu, da so v svoje delo vlagali več. Razlog za tem pa je sprememba v pojmovanju truda in težavnosti. Včasih so se ob naporu počutili nesposobne in želeli so odnehati, zdaj pa razumejo, kaj se z možgani dogaja – ob naporu postajajo pametnejši!

Pri tem pa se prikrade tudi vprašanje, v katerem »mindsetu« vzgajamo svoje otroke. Čeprav se ta teorija najbolje lahko izkoristi v šolskem sistemu, je dobro vedeti, da veliko lahko uporabimo že pri najmlajših. Pomembno je, da pametno izrekamo pohvale. Ne smemo hvaliti otrokove inteligentnosti ali njegovega talenta, vendar proces, ki ga je otrok izvajal, da je prišel (ali pa še ne) do cilja – njegov trud, njegove strategije spopadanja s težavo, njegovo osredotočenost, vztrajnost in napredek. Tako bo točno vedel, zakaj in kako je uspel. Svojih (ne)uspehov ne bo pripisoval svoji (ne)sposobnosti, vendar vsemu, kar je v določen proces vložil. Tako se bo pogumno lotil premagovanja novih ovir z védenjem, da četudi mu prvič ne uspe, lahko z več truda in volje doseže mnogo več.

Avtorica: Tjaša Kordež

Prirejeno po: C. Dweck – The Power of Believing That You Can Improve