MOJ DAN

Danes sem vstala pol ure pred budilko, da sem lahko v miru spila svojo kavico in naredila pozdrav soncu. Potem sem ljubeče zbudila Nino in jo umila, lepo oblekla, jii naredila frizuro in jo vmes nežno pripravljala na odhod v vrtec (na predavanju o sočutnem starševstvu so povedali, da je otrokom treba vnaprej najaviti vse pomembne premike, saj se sicer znajdejo v stiski, kar se pokaže z močnim čustvenim izbruhom). Med potjo v vrtec sem opravila nekaj prvih službenih klicev, da smo se uskladili za delo do konca tedna.

V službi sem bila prijazna in nasmejana, obenem pa inovativna in odgovorna. Ko sva z Nino prišli iz vrtca, sem skuhala kosilo. Grahov pire, korenasta zelenjava (domača – iz bližnje kmetije) na pari in bio piščančji zrezek v pečici. Skrbno pripravljene krožnike sem objavila na insta story. Takoj, ko smo pojedli, smo se odpravili na balet. V največji gneči. A, če triletnica ne bo začela k baletu hoditi letos, ne bo nikoli tako dobra kot njene sovrstnice. Med baletom sem se z ostalimi mamicami, ob kavici, pogovarjala o tem kje smo bili čez vikend. V gledališču, na čudovitem izletu, vsaj v kinu?

Po prihodu domov sem se uredila in s partnerjem sva šla na teden restavracij. Vse sem pofotkala in objavila na FB. Po prihodu domov sem se usedla za računalnik in začela pisati za svoj blog. Vmes sem odgovorila še nekaj ljudem, ki jim čez dan nisem uspela. Ob 1h sem šla spat.

To, da je bil to zame skoraj kot dela prost dan (večino dni v tednu delam tudi popoldan in zvečer do 21h, v plesni šoli) in to, da sem vmes oprala perilo, zložila posodo, iskala eno otroško knjigo o cvetlicah, ki jo morajo prinesti v vrtec, da sem vmes pomagala prijateljici pri pomembnem vprašanju in posesala nek zdrobljen piškot, ki se je raztresel po celi sobi, niti ni tako zelo pomembno… 

KJE JE PROBLEM?

Kar je pomembno je, da sem imela spet čisto cel dan do minute napolnjen. Še, ko sem šla na wc, me je vmes prekinil poštar. Res!

Danes sem bila vse, kar je danes ženska lahko – bila sem ženska, ki skrbi zase, bila sem uspešna poslovna ženska, in popolna mama, in bila sem dobra prijateljica, in bila sem gospodinja, bila sem super partnerica in bila sem zadovoljiv primerek današnje ženske na vseh svoji družbenih omrežjih. In bila sem srečna ženska, saj sem ”kakovostno” preživela še en dan. Vse do minute, pozno zvečer, ko sem opazila, da je alfa mamica iz naše soseske danes objavila še lepšo fotko, in to sebe!, dobila še več všečkov in rezervirala polet na Bali za celo družino. Kako za vraga naj tekmujem s tem?

Ni mi treba! Seveda, da ne! Zavist in primerjanje sebe z drugimi sta dve najhujši lastnosti, ki jih človek lahko ima. Pogubni sta. Ampak, dajmo no, bodimo fer in iskreni! Tekmovanje z drugimi je v človeški naravi! Če ne bi bilo, Facebook in Instagram ne bi obstajala. Pika. In seveda gremo čez to in v resnici vsem privoščim le najlepše, če se le da, jim tudi pomagam, da bi dosegli tisto, česar si želijo, čeprav to marsikdaj pomeni, da jim bo potem bolje, kot meni… Ampak globoko v sebi se ne morem izogniti slabemu občutku, ko sem storila vse, kar je v moji moči, da bi danes bila popolna mama. Kaj mama, ženska. Pa mi je uspelo samo na pol. 

ZAKAJ JE VSE SKUPAJ TEŽJE KOT KDAJKOLI PREJ?

Naj rečejo vsi, kar hočejo, a danes je biti mama prekleto težko! Že biti ženska je težko, da si zraven še mama, pa…

Družbena omrežja

Ja, vedno je bilo težko, a zaradi družbenih omrežij in zahtev, ki jih moramo danes izpolnjevati mame, je še težje! Spremljajo nas vsi. Tisti, ki jih dobro poznamo in tisti, ki smo jih videli enkrat v življenju ali nazadnje pred 30 leti. Ali pa nikoli. A tudi njihovo mnenje je za nas enako pomembno! Družbena omrežja so še globje kriva zaradi dveh stvari:

Merjenje uspeha ženske

Uspeh je, če si lepa in uspešna. In čeprav si oboje lahko tudi popolnoma brez družbenih omrežij, ne velja enako. Uspeh se meri z všečki. Ali pa morda z objavimi na čim večih medijskih portalih. Simpatična in privlačna blogerka je tako lahko bolj vplivna od doktorice znanosti. Štejejo torej ogledi in dobre fotke, ki privabijo čimveč všečkov. Všečke si seveda dajemo punce med sabo. Še huje, včasih si jih zanalašč ne dajemo! To še posebej boli. Ker veš, da vidijo tvojo fotko. Ja, veš! Ker ti to včasih še povejo, ko se zagovorijo!

Nasveti in ideje in norme

Družbena omrežja so kriva za visoke standarde, ki jih moramo dosegati. Lepa telesa takoj po porodu, potovanja v daljne kraje, rojstnodnevne zabave kot iz škatlice in torbica po zadnji modi. Vmes pa kavica na sončku in skok na pomemben sestanek, v novih petkah. Aja, popoldan pa obvezna figa, sončna očala in fotka s sladoledi z majhnim primerkom sebe.

ŽENSKE SMO BOLJ SREČNE

Jamranje ni več in. No pain no gain… Ankete so pokazale, da večina najbolj zaposlenih in obremenjenih žensk svojega življenja ne bi menjale za nič na svetu. Končno smo prišle do točke, ko lahko uspemo s tistim, kar nam pomeni največ. Z modo, z materinstvom, s šivanjem, s kuhanjem… Srečne smo, ker delamo točno tisto, kar delamo najraje. Čas si razporedimo same, vsake toliko si vzamemo dan za otroke in na sploh živimo eno super popolno življenje. Mlade, lepe, urejene, uspešne.

NEKAJ NE ŠTIMA

A zakaj je potem toliko več primerov depresije? Slabo vzgojenih otrok? Ločitev? Zato, ker na tako polno paro lahko živimo le določen čas. In ves uspeh in vsa ta lepota sta tako zelo krhka. Vsako sekundo se lahko vse skupaj podre. En slab komentar pod tvojim zapisom, en iskren stavek, ki ti ga lahko navrže samo tvoj majhen otrok, ena majhna kritika s strani partnerja. In vse se poruši. Iz tam daleč daleč nad oblaki, naravnost na realna tla.

KAJ JE DANES DRUGAČE?

Drugače je to, da živimo samo še za trenutek. Za sedanjost. Za zdaj. Ker so nas prepričali, da je to edini dober način življenja. Jej, moli, ljubi… Carpe diem! Živi sedaj! Naprej ne gledamo več. Življenja ne gradimo več na trdnih opekah, eno za drugo, ampak iz slame, hitro, površno. In tega se dobro dobro zavedamo. Ves čas nas v ozadju skrbi. Ves čas!

Niti slučajno ne pravim, da je hišo iz slame zgraditi lahko! Sploh ne. Ravno tako se je treba potruditi in trdo delati, se marsičemu odpovedati. A vseeno je hitreje zgrajena, kot hiša iz opeke. In veliko manj stabilna. Nikoli ne veš, kdaj jo bo odnesel prvi piš svežega vetra. Tako v odnosih, tako v vzgoji, tako v službi. 

Biti danes mama v Sloveniji, je težko. Kaj mama, ženska! Pa moški tudi, celo otrok! In je drugače, kot je bilo včasih. Živimo pač v takem obdobju in, kot vsako, ima tudi to svoje pluse in svoje ogromne minuse. Smo pa me, mamice, tiste, ki lahko to spremenimo in svojim hčerkam zagotovimo spet hiše iz opeke. Trdne, stabilne in tople. Take, ki jim bodo dovoljevale kakšen kiks sem in tja in takšne, ki bodo stale v soseskah polnih enako trdnih opečnatih hiš, v katerih bodo živele močne sosede, ki ji bodo ob kiksu takoj prihitele na pomoč. Ženska ni nikoli popolna sama! Ključ je v drugih ženskah. Če stopimo skupaj, morda celo ni prepozno, da bi se tudi naše slamnate hiše spremenile v opečnate? Si upamo?

 

Poglej tudi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

PRILJUBLJENE OBJAVE