Pred točno enim mesecem se mi je življenje že drugič obrnilo na glavo. Oblečena sem v poflekane, po mleku smrdeče obleke, lase imam spete v neko čudno figo, ki je nisem popravila že več dni, ponoči se zbujam na 2-3 ure, dojim, pestujem, ne vem več, kateri dan je, koliko je ura, včasih že precej obupano tavam po stanovanju, priznam. Okoli treh ponoči, ko mi oči vleče skupaj in se Ian joka ob krčkih, je pač težko obdržati dobro voljo.

Če je to že bolj proti jutru (beri od 4.30 naprej), držim pesti, da se ne zbudi še Nina, ki nemudoma potrebuje 1001 stvar – lačna je, risanke bi, ne more več zaspati in seveda: kakat jo. ”Sem žeeee!” je tisti ultimativni klic, ki pomeni, da moram nujno vstati iz postelje. Ne glede na uro in moje počutje.

Z vozičkom se vzpenjam v drugo nadstropje, brez dvigala, ko kihnem, mi malo uide, apetita nimam nobenega, tako rada bi se v miru stuširala, šla v savno, k frizerju, v resnici bi bila vesela že samostojnega obiska wc-ja, tako bi šla na kakšno kavico ali deci rdečega s prijateljico.

In ko bi me vprašala, kako sem, bi mi najprej skozi misli šinilo vse zgoraj napisano. Potem pa bi se nasmehnila in ji rekla: popolno!

Če je zadnji mesec nosečnosti trajal celo večnost, je tale prvi mesec minil v trenutku. Ker sem že pričakovala izredno stanje, ki nastane ob novorojenčku, mi ni tako težko (no, razen v kakšnem trenutku slabosti). Nina se je izkazala za čudovito sestrico, Uroš je podpora na kvadrat. In ko smo vsi v eni sobi (in sta oba otroka glasna na sobni jakosti), me zaobjame topel občutek. 1 mesec smo že popolni.

Poglej tudi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

PRILJUBLJENE OBJAVE