BLOG, MAMICE

JAZ PA SPLOH NISEM OPAZILA

Na obisk je prišla prijateljica z majhnim otrokom in novorojenčkom. Prva stvar, ki jo rekla, je bila: ”Oprosti, full imam mastne lase, nisem jih imela časa umiti.”

Jaz pa jih sploh nisem opazila.

Na rojstnodnevni zabavi sem otrokom pripravila vrsto različnih okusnih prigrizkov. Prišli so do mize, jih nekaj vzeli, večino pa so pustili. Znanka se je nagnila k meni in mi opravičujoče rekla: ”Joj, zelo mi je žal, da niso nič pojedli, smo bili ravno na kosilu.”

Jaz pa tega sploh nisem opazila.

V trgovini sem v vrsti stala za mamico s tremi otroki, s polnim vozičkom, z jokajočim dojenčkom. Ko se je trudila v svoji ogromni torbi poiskati denarnico in plačati, se je obrnila k meni in rekla: ”Se opravičujem, ker vas zadržujem. Saj bom hitro.”

Jaz pa tega sploh nisem opazila.

Avto pred mano stoji sredi ceste na parkirišču in nikakor ne morem mimo. Gledam, kako mama in oče skačeta okoli avta in se trudita pripreti vsak svojega otroka v avtosedež. Iz avta letijo igrače in plašči in kape. Oba me opravičujoče pogledata in še malo pohitita.

Jaz pa tega sploh nisem opazila.

Materinstvo me je naredilo slepo. Slepo za majhne stvari v življenju, ki so popolnoma nepomembne. Ne opazim madeža na tvoji preprogi, ne opazim mastnih las spetih v čop, ne opazim, da si mi pozabila odgovoriti na sms, ker si bila že utrujena. Ne opazim, da tvoj sin nosi prekratke hlače in ne opazim, da si namesto, da bi skrbno zavila rojstnodnevno darilo za mojo hčerko, uporabila darilno vrečko, ker je bilo to hitreje in lažje.

Seveda nisem ves čas optimistična in seveda tudi mene kdaj kaj razjezi. Nisem popolna in ne vidim vedno samo dobro v ljudeh. Vseeno pa sem se, odkar sem postala mama, naučila veliko stvari. Predvsem, da potrebujem veliko odpuščanja. Želim, da mi ljudje oprostijo povsod, kjer se trudim, a mi ne uspe. Želim, da me ljudje ljubijo, kljub vsem napakam in razumejo, da ne zmorem vsega. In če zahtevam to zase in želim, da mi ljudje nudijo vse to, moram tudi sama to nuditi njim.

Kaj sem jaz opazila:

Mamico, ki je vedela, da ji bo ura spanja več dela bolje kot tuš.
Otroke, ki se veselo igrajo.
Mamico, ki je upala na zabavno nakupovanje s svojimi otroki.
Starša, ki se trudita z vsemi svojimi močmi in sodelujeta pri družinskih opravilih.
Vidim prijateljico, vidim somišljenika,  vidim ljudi, ki so samo ljudje.
Se lahko skupaj dogovorimo za nekaj stvari?
Se lahko odločimo, da ne bomo vedno tako zahtevni do sebe in do drugih?
Se lahko nehamo opravičevati za stvari zaradi občutka dolžnosti?
Se lahko nehamo počutiti, kot da moramo opravičiti vsako odločitev, ki jo sprejmemo kot starši?
Se lahko dogovorimo, da ne bomo opazili vsake malenkosti, ki jo počnejo drugi starši? Se lahko dogovorimo, da dopuščamo napake? Se lahko dogovorimo, da napak, ki so tako zelo nepomembne, ne bomo več opažali?
Spremenimo zahtevno družbo in prenehajmo z vsemi temi pritiski.

Pustimo drug drugemu malo dihati. Vsak dan posebej.

 

Vir: I just didn’t see it

Share on Facebook2kTweet about this on TwitterPrint this pageEmail this to someone

Poglej tudi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja