Najprej se je pojavila alergija na gluten, nato permisivno starševstvo, potem zarota o mlečnih izdelkih in sedaj še nova oblika jamranja, ki jo največji jamrači zakrinkajo v veliko besedo: IZGORELOST. 

Besedo se meče malo sem malo tja in tistih nekaj ”kul” ljudi, ki jih ta doleti, jo imajo celo potrjeno črno na belem. Od zdravnika. In grejo lepo na dopust. Ker so to po večini S.P.-jevci, pač ne grejo, ampak lahko pa brez slabe vesti glasno širijo žalostno vest, da so tik pred adrenalnim zlomom, saj so že tako izgoreli.

Bravo! Izgorelost je danes vendar nuja vsakega uspešnega človeka. Če je ta uspešen človek ženska, ki zraven lastnega podjetja ali visokega položaja v službi vodi še celo gospodinjstvo in ima kakšne  otroke, pa je zagotovo neizbežna. ”Če nisi utrujena, potem nekaj delaš narobe!”

Pa kako nam uspe? Pa saj izgorelost je vendar nekaj za kar se zavestno odločiš? Če ne želiš izgoreti, se pač ustaviš in spremeniš življenje? Preprosto. Vzemi si 10 minut zase, ustavi se! Delaj NIČ! Pa bo! Pa pa izgorelost, živijo normalno življenje.

Tudi sama sem, priznam, razmišljala tako. Bila sem redno zaposlena za polni delovni čas, z dobro plačo, na zahtevnem in napornem položaju, a sem delala tisto, kar sem delala rada. 8 urni delovnik, vsak mesec plača. Ko sem prišla domov ob najkasneje 16h, sem se lahko ulegla na kavč, uživala, šla na pilates in na splošno vodila neko normalno življenje. In zavedam se, da na podoben način v Sloveniji živi ogromno ljudi. In hvala bogu, da je tako!

Po porodniškem dopustu, ki je bil tudi čudovit in sem tudi še znala delati NIČ, me delovno mesto ni več čakalo (to sem vedela že prej). In ker sem človek, ki rad vzame stvari v svoje roke in ne čaka na druge, sem odprla svoje podjetje. Tri leta sem delala non stop. Morda ne fizično, zagotovo pa v mislih. (Lastno podjetje ni pogoj za to, poznam tudi kar nekaj ljudi, ki tako trdo delajo kot zaposleni v nekem podjetju).

3 leta. ”Kako zmoreš?” so me spraševali. Kaj kako zmorem? Saj moram! Pa še neskončno uživam! To je moje podjetje, to je tisto, kar imam rada! Ni finančne varnosti, računi se nabirajo, obvladati moraš milijon stvari, ampak vse to imam RADA!

Pa je prišel tisti trenutek, da bi imela še enega otroka. Prvi splav, drugi splav, tretji splav… Eno leto je minilo. Diagnoza: psihosomatski vzroki.

Danes sem za to izkušnjo hvaležna, saj drugače ne bi še ugotovila kakšno življenje živim. Meni se je zdelo normalno. Obdana sem z enakimi ženskami, ki tudi toliko delajo. Poleg majhnih otrok. In kar je najhuje: od svojih partnerk, sodelavk oz. zaposlenih pričakujem isto! ”Če sem jaz lahko, boš pa tudi ti! Kaj nimaš časa? Vse je v prioritetah!”

Tokratna nosečnost s prvo ni primerljiva, ker tudi moje življenje ni. In zagotovo si izčrpanosti nisem izmislila. Če ne bi bilo splavov, se je ne bi niti zavedala. O njej sem začela razmišljati šele, ko se mi je poznala fizično. In takrat sem se odločila: Prav! Vzemite moje besede kot jamranje! Prav, obsojajte vse, ki govorimo o izgorelosti! Označite nas za prevarante in nam pripišite modne muhe! Ampak če bom po vsakem zapisu dobila samo eno zahvalo, če se bo po vsakem zapisu javila samo ena mamica, ki se bo zavedla svojega stanja in če je en zapis vse kar moram narediti, da se tisti, ki so na poti k izgorelosti tega zavejo, potem bom to naredila!

Zakaj smo tisti, ki smo na poti k popolni izgorelosti, pod takšnimi pritiski in pod takim stresom, je v neki meri res odvisno od nas samih, vseeno pa je tukaj še mnooogoooo dejavnikov, na katere nimamo nujno direktnega vpliva. Od službe, finančnega stanja, stanovanjske varnosti, osebnostnih lastnosti do podpore domačih, zdravja, družbe, ki nas obkroža in okolja v katerem živimo.

Izgorelost ni modna muha, je problem današnje družbe! Ni doletela vseh in upam, da jih nikoli ne bo! Doletela pa je nekatere in ti morajo vedeti, da jih nihče ne obsoja, da si ničesar ne domišljajo, da ne jamrajo, ampak, da naj se poslušajo! Preden bo prepozno!

 

”Sprememba se je zgodila prehitro, tako hitro, da so stranski učinki presenetili celo znanstvenike in doktorje. Nekateri med njimi so celo prepričani, da mladi, zdravi in fit ljudje, ki priletijo na urgenco zaradi slabega počutja, pretiravajo. Tudi meni osebno se je dogodilo, da me je zdravnica na urgentni številki 112 ob dušenju moža zaradi pljučne embolije prepričevala, da ima le panični napad in ne rabi drugega, kot dihanja v vrečko. Ker imajo na dan več deset klicev z opisom simptomov tesnobnosti, enostavno na situacijo ne gledajo več resno. Ti simptomi nimajo jasnega vzroka in tako zanje ne morejo predpisati konkretne pomoči, zato je to le eden od motečih faktorjev, ki ga je pač treba podelati.” – Špela Korinšek Kaurin (VIR)

 

Poglej tudi

KOMENTARJI

  1. Hojla, sem začela brati in se že skoraj razburila, češ o čem punca blodi, izgorelost ni le modna muha, res se dogaja in čutila sem jo prekleto resno na svoji koži … no, še danes, 7 let po izgorelosti, se še vedno izkopavam iz dreka, kamor sem zašla po dolgih letih poskušanja superiornega obvladovanja službe, družbe, vseh hobijev, sina, moža ….
    No, poleg skurjene scitnice, sem ostala brez las in skoraj brez zob … pa s šibkim imunskim sistemom, ki še danes nase povleče vsako neumnost.
    Zato res počasi skozi življenje!!!!

    1. Draga Saša, tako zelo mi je žal in hvala za komentar, ki pomaga, da se še bolj globoko zamislimo <3

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

PRILJUBLJENE OBJAVE