VZGOJA

Edina stvar v katero se starši nočejo ”vtikati”, pa bi se zelo morali!

Danes ni pri vzgoji nič prepuščeno naključju. Starši se že pred porodom, ali kmalu po, odločijo katero vejo vzgoje bodo izbrali. Permisivno, sočutno, Montessori… Pretehtajo katera jim bo ustrezala in se držijo njenih pravil. Pri trmi, agresivnih izpadih, popoldanskih tečajih in uravnoteženem jedilniku. Vse je skrbno vnaprej premišljeno. Vsak korak, vsak ”otroški igralni zmenek”, vsaka minuta v tednu je polno zapolnjena.

Starši vemo za sleheren vnos hrane v majhne želodčke naših otrok in se močno razjezimo, če kdo, vse od družinskih članov do bežnih znancev, ne upošteva naše eko bio brezlaktozne diete.

Starši z budnim očesom spremljamo vsako novo zmožnost otroka. Ob uspehu glasno ploskamo. Če kaj ne gre, otroka vpišemo v še kakšen tečaj ali pa se mami (ali očka – odvisno od problema) doma še malo več ukvarja posebej s tem.

Starši odločamo kaj bo otrok oblekel in kaj bo obul. Od glave do pete. Tipi topi. Za v vrtec nekaj, za na igrišče nekaj, za v muzej in gledališče nekaj drugega.

Starši skrbimo za otrokovo varnost. Odločamo se h kateremu zdravniku bo hodil, kateri avtosedež bo imel, kdaj bo vzel zdravila, če bomo raje poskusili z alternativno medicino. Odločimo se celo ali bo naš otrok cepljen ali ne.

Starši stojimo na igrišču ob otroku ali pa vsaj zelo blizu. S kotičkom očesa skrbimo, da ne bi otrok splezal previsoko ali zabredel v blatno lužo na robu igrišča.

Starši v vrtcu zaslišimo vzgojiteljice kolikokrat je naš otrok šel na veliko potrebo, kakšen kakec je to bil, zakaj ima na majici mini rumen madež, ali je imel na ušesih trak, ko so šli na igrišče, ali Mojca iz skupine še smrka, ali se je danes približala našemu otroku ali njegovim igračam in koliko koščkov mesa je otrok pojedel za kosilo.

Starši beremo primerne pravljice in dovolimo samo Pujso Pepo na televiziji. Triletnike že malo učimo pisati in malo že znajo angleško. Za inštrument je še malo prezgodaj. Lego kocke so ok. Duplo, ne tiste manjše.

Starši imamo pod nadzorom vse. Otrok si ničesar ne izbira sam. Logično. Skrbimo za najboljše možno otroštvo svojega otroka, ki ga imamo najraje na celem svetu. ”Vtikamo” se v čisto vse. Razen v nekaj. Nekaj, kar po pomembnosti prekaša vse drugo. Nekaj, kar bo našega otroka res naredilo velikega odraslega. Velikega iz vseh vidikov.

”V to se pa res ne mislim vtikat. Saj so še otroci.”, ”Jaz mojemu kar pustim. Naj se postavi zase. Mene ne bo vedno zraven, da bi ga branila.” in moj najljubši stavek: ”Če noče deliti svojih igračk, mu jih pač ni treba.”.

Odrasli smo tukaj za to, da skrbimo za varnost, zdravje in srečo svojih otrok. Res je. To je najprej. Takoj, res takoj in tik za tem pa za to, da poskrbimo za varnost in zdravje in srečo vseh ostalih otrok. Ker smo ljudje. Ker živimo v skupnostih. Ker nas to osrečuje. Ker nam to daje varnost. Ker smo skupaj močnejši.

In seveda, dragi starši, se MORATE vtakniti v situacije, ko vaš otrok ne kaže niti trohice empatije. MORATE ukrepati, če je vaš otrok zloben do drugih otrok (pa ne, ker bi bil slab po srcu, ampak, ker je pač otrok. In ravno zato!). MORATE nekaj narediti, ko vidite, da se komu godi krivica, kaj šele izločitev. MORATE odreagirati, če vaš otrok noče deliti svojih igrač ali bonbonov. MORATE kaj reči, ko opazite diskriminacijo. MORATE naučiti svojega otroka, kako mora biti prijazen, sočuten. Kako MORA dati priložnost vsakemu otroku in kako mora pomagati nekomu, ki je v stiski. In kako se mu MORA smiliti nekdo, ki je sam. To je edina stvar, poleg varnosti in zdravja, v katero se MORATE vtakniti!

Da bo vaš otrok, poleg tega, da bo popoln na vseh drugih področjih, tudi izjemen človek. Da bo lahko našel pravo ljubezen, da bo lahko imel prave prijatelje in da bo srečen. Res srečen.

 

 

 

Share on Facebook1.2kTweet about this on TwitterPrint this pageEmail this to someone

Poglej tudi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja