O CEPLJENJU, ZARES
Uvod in zgodovina
Cepljenje je danes po vsem svetu razširjena zaščita pred nekaterimi nalezljivimi boleznimi, ki se je še posebno v zadnjih letih znašla pod drobnogledom javnosti. Cepiva so visokotehnološki produkt, katerih razvoj si lahko privoščijo samo velike farmacevtske firme, saj imajo le te dovolj kapitala – razvoj in naknadno preverjanje varnosti in učinkovitosti stanejo več sto milijonov dolarjev. Ni bilo vedno tako; predhodnike cepljenja, t. i. inokulacijo s črnimi kozami, so Kitajci poznali že pred tisoč leti. Inokulacija je bila v primerjavi s cepljenjem mnogo bolj nevarna, saj so ljudem v telo vnesli žive, neoslabljene povzročitelje bolezni, ki so lahko umorili tudi zdravega. So pa spoznali, da se inokulacija kljub temu splača, saj bi zaradi bolezni sčasoma zboleli skoraj vsi, zaradi inokulacije pa je več ljudi preživelo. Od odkritja starih Kitajcev je minilo že nekaj časa, od takrat je bilo razvitih kar nekaj boljših rešitev. Naslednje pomembno odkritje je uspelo Angležu Edwardu Jennerju, ki je razvil cepljenje. To je v nasprotju z inokulacijo za zaščito pred nalezljivo boleznijo uporabilo bistveno manj nevarne mikroorganizme, ki pa so vseeno učinkovito zaščitili prejemnika proti črnim kozam.
Sestavine cepiv in varnost
Cepljenje se je v preteklih letih izkazalo za zelo učinkovito v boju proti nalezljivim boleznim, zato se je njegova uporaba vse bolj širila, hkrati pa so se znanstveniki trudili, da bi razvili cepiva tudi proti drugim boleznim in jih izboljšali – tako glede varnosti kot tudi učinkovitosti. S tem namenom so začeli v cepiva dodajati veliko število dodatkov, ki jih lahko v grobem razdelimo v naslednje skupine: konzervansi, stabilizatorji, adjuvansi, protimikrobne učinkovine in ostanki podlage, na katerih je bilo cepivo vzgajano. Cepiva so ponekod prišla na slab glas ravno zaradi dodatkov, saj naj bi bili škodljivi. Cepljenje ima tako kot vsak drug medicinski poseg določena tveganja. Prav tako pa s seboj prinese tveganja tudi opustitev cepljenja, saj je necepljen človek dovzeten za bolezni, ki lahko povzročajo vrsto komplikacij. Odločitev o utemeljenosti cepljenja je tako med drugim odvisna tudi od razmerja med tveganji ob cepljenju in necepljenju. Tveganja se spremljajo in raziskujejo ves čas za vsako cepivo, preden cepivo sploh pride na trg in kasneje, ko je že v uporabi. Cepiva, za katere se izkaže, da niso dovolj varna, se umakne iz prodaje. V zvezi z varnostjo je bilo objavljenih že ogromno študij, ki so spremljale zdravstveno stanje velikega števila cepljenih. Te so pokazale, da so cepiva, s katerimi cepimo otroke v Sloveniji (petvalentno DiTePerPolioHiB, trivalentno OMR, proti hepatitisu B), za otroke varna in zanje pomenijo bistveno manjše tveganje kot že sama možnost, da se z boleznijo okužijo. Nekaj podatkov samo za ilustracijo – cepivo OMR lahko povzroči vročinske krče, ki pa so bistveno pogostejši zaplet ob prebolevanju ošpic – 1 na 15 obolelih, in trombocitopenično purpuro, ki se pojavi pri 1 na 30 000 cepljenih, trombocitopenijo pa povzroča tudi okužba z virusom rdečk ali ošpic – pri prvi se pojavi pri 1 na 3000 obolelih, pri drugi pa pri 1 na 6000 obolelih. Trombocitopenija označuje pomanjkanje trombocitov, celic, ki omogočajo strjevanje krvi.
Smiselnost cepljenja
Pojavljajo se pomisleki, da dandanes cepljenje ni več smiselno, saj smo v bolj razvitih državah z izboljšanim življenjskim standardom in napredkom medicine tveganja zaradi nalezljivih bolezni močno zmanjšali. V trditvi o manjšem tveganju je več kot le zrno resnice. Zavedati pa se moramo, da nas zgolj higiena in boljši življenjski standard ne moreta zaščititi proti nalezljivim boleznim, proti katerim cepimo. Mnoge se namreč prenašajo preko zraka, kar pa v zdajšnjem globalno povezanem svetu ob pogostih zbiranjih skupin ljudi v zaprtih prostorih predstavlja mnogo priložnosti za širjenje in izbruh bolezni. Moderna medicina nas zaenkrat tudi ne zna rešiti pred marsikaterimi komplikacijami bolezni, ko enkrat zbolimo, saj za mnogo povzročiteljev bolezni, proti katerim cepimo, zdravila še ne poznamo.
Cepljenje z živimi mikroorganizmi
Marsikoga prevzamejo dvomi, ko prebere, da vsebuje cepivo OMR žive viruse bolezni, proti katerim cepimo. Ti virusi pa so na srečo močno oslabljeni, zato pri otroku z normalnim imunskim sistemom bolezni ne povzročajo. OMR otroci prejmejo šele po prvem letu, v tem času se morebitne težave z delovanjem imunskega sistema že pokažejo. Otroka prvih 6 mesecev ščitijo materina protitelesa, ki jih je dobil preko posteljice. Ko teh protiteles zmanjka, otrok postane dovzeten za bolezni in ob slabše delujočem imunskem sistemu pogosto zboleva, bolezni pa potekajo hujše kot pri njegovih zdravih vrstnikih. Tak otrok je navadno močno prizadet in mora k zdravniku, ki na podlagi teh bolezni posumi na motnje v delovanju imunskega sistema, ki jih nato potrdi s posebnimi preiskavami, otroka pa ne cepi s cepivi, ki vsebujejo žive oslabljene mikroorganizme.
Obveznost cepljenja otrok v Sloveniji
V Sloveniji je cepljenje proti določenim boleznim za otroke obvezno. Takšna zakonodaja posega v pravice staršev do odločanja o svojih otrocih. Zakonodajalec pa je imel pri sprejetju tega zakona v mislih zdravje otrok, ki še nimajo možnosti odločanja o sebi, si pa vseeno zaslužijo primerno zaščito. O utemeljenosti obveznega cepljenja je leta 2004 odločalo tudi ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je odločilo, da pravica otrok do ustrezne zdravstvene oskrbe pretehta pravico staršev do odločanja o svojih otrocih. Prav tako je razsodilo, da korist, ki jo prinaša cepljenje za zdravje posameznika in širše skupnosti, presega morebitno škodo, ki utegne nastati posameznikom zaradi stranskih pojavov tega ukrepa.
Zaključek
Del svetovne javnosti, posebno v zadnjih 20 letih, pogosto dvomi o navedbah o učinkovitosti in varnosti cepljenja. To pri marsikaterem zdravniku vzbuja nejevoljo, vendar ima tudi svoje prednosti. Zaradi pritiskov, ki se izvajajo na proizvajalce cepiv in regulatorne organe, je preverjanje cepiv še bolj temeljito, kar zmanjšuje tveganja za prejemnike cepiv. Ne smemo pa pozabiti, da se tako neodvisni raziskovalci kot zdravniki strinjajo, da je cepljenje v okviru priporočil koristno za posameznika in skupnost, tveganja ob cepljenju pa so mnogo manjša tveganjem ob bolezni.
Jure Črepinšek, študent 5. letnika splošne medicine v imenu projekta Imuno (klik na povezavo za več info o projektu)
Eva Vrščaj
Pozdravljeni!
Cepitelji oziroma zdravniki, ki izvajajo cepljenja, za to niso posebej plačani. Ne vem, kje ste pridobili tako nezanesljive informacije, a zdravniki nimajo od cepljenja ničesar, razen pomirjene vesti, da je pacient zavarovan pred nevarnimi in potencialno smrtnimi boleznimi.
Zdravnik mora zabeležiti neželene učinke po cepljenju in jih sporočiti na NIJZ, v nasprotnem primeru se lahko nad zdravnikom pritožite ali sami preko obrazca na spletni strani NIJZ prijavite neželene učinke po cepljenju. Rada bi samo opomnila, da so nekateri neželeni učinki blagi (vročina, slabo počutje, rdečina, oteklina in bolečina na mestu vboda), kar se zgodi v večini primerov, saj je s cepljenjem aktiviran imunski sistem in se tako tudi odzove. To je pričakovano in beleženje le tega ni smiselno.
Zdravnik nosi polno odgovornost za malomarno opravljeno delo in strokovne napake, ki jih pri delu stori. Toda k temu ne spadajo neželeni učinki zdravila ali slaba učinkovitost zdravljenja, seveda pod pogojem, da so bile odločitve o samem zdravljenju strokovno na mestu.
Tako na primer, kirurg ne odgovarja s svojim življenjem v primeru zapletov pri odstranitvi slepiča, saj so kljub temu da je to rutinska operacija, možni tudi zapleti, na katere nihče ne more vplivati. Prav tako ne bo nihče s svojim življenjem odgovarjal za alergijske reakcije na lekadol ali probleme pri jemanju aspirina, saj pri tem ne gre za napačno presojo zdravnika, vendar le za reakcije telesa, ki so v celoti nepredvidljive. Vsako telo odgovori na zdravila in zdravljenje na drugačen način in predvideti kakšen bo odziv človeka na cepljenje ali zdravila je nemogoče. Zato pa obstajajo statistične študije, ki dokazujejo varnost in učinkovitost cepiv, zdravil in na splošno zdravniških posegov.
Glede antibiotikov se strinjamo, da jih ponekod predpisujejo v prevelikih količinah. Zavedati pa se je potrebno, da je včasih virusna obolenja izjemno težko dokazati. Zato zdravniki/pediatri glede na smernice predpišejo zdravila (antibiotike), ki so najbolj primerna za predvideno okužbo. Če bi čakali na izvide testiranja, bi lahko bilo za otroka in okužbo že prepozno. Prišlo bi lahko do hude sepse in posledičnih zapletov, ki pa si jih tako zdravniki kot starši ne želijo.
Lep pozdrav, Eva
ANJA OMAN
Dragi Sašo,
posredujem vaša vprašanja in upam, da dobite (dobimo) odgovore. Hvala in lep pozdrav,
Anja Oman
ANJA OMAN
Draga Petra,
članka nisem napisala jaz in nisem podala svojega mnenja o tej zadevi. Svojega mnenja se torej vzdržujem. To sem mislila. Prodajam pa ničesar ne, saj za objavo tega članka nisem dobila nobenega plačila. Sem pa naklonjena širjenju informacij. Če me prepriča kakšen članek, ki se nagiba v smer proti cepljenju, ga tudi z veseljem delim.
Lep pozdrav,
Anja
Saso Bratusek
Ko mi bo znala stroka odgovoriti na 3 vprasanja potem se pa bomo dalje menli.
1. Koliko dobi cepitelj v resnici od polnih cepilnih knjizic? ( vem da je od 500-2500 eur ampak konkretno koliko dobijo od farmacije ?)
2. Zakaj cepitelj noce in ne prijavlja stanja v kartoteko po cepljenju in javlja ucinke na NIJZ ?
3. Zakaj cepitelj ne odgovarja za stanje otroka ce ga lahko cepi mora tudi odgovarjati ce tudi z lastnim zivljenjem?
4. Vprasanje pa je samo tako za inf zakaj pediatri ne opravljajo vec krvnih preiskav na otroku za ugotavljanje bakterijskega ali virusnega obolenja v 99.9% jih samo predpisuje antibiotike kot bomboncke? Preveliki strosek mogoce labolatorijskih preiskav in dobicek od farmacij?
Lp Saso
Resno me zanimajo odgovori.
Petra
Tale clanek je povsem ZA cepljenje tako da je vaše mnenje ocitno naklonjeno v to smer….hocem povedat, da trditev, da ne prodajate svojega mnenja potemtakem ne drzi.
Jure Črepinšek
Pozdravljeni,
trditev, da Amiši svojih otrok ne cepijo, ne drži. Študija revije Pediatrics je leta 2007 pokazala, da samo 14% Amišev svojih otrok ni cepilo. Prav tako je najobširnejša študija, ki je preučevala morebitno povezavo med cepljenjem in avtizmom in je vključila preko 1.200.000 otrok pokazala, da povezave med cepljenjem in avtizmom NI. Sestavine cepiv lahko najdete na spletni strani CDC-ja. Glede smiselnosti cepljenja, če zaščita ne dosega 100%, ampak je npr. ‘samo’ 99%, lahko najdete odgovor v mojem prejšnem komentarju. Otroške bolezni, proti katerim cepimo, niso nenevarne – ošpice npr. pogosto povzročajo vročinske krče, povzročajo lahko tudi vnetje možganov, ki se pri 12-15% konča s smrtjo. Tudi pri poprej zdravih osebah, ki zbolijo za ošpicami, se lahko bolezen zaplete z vnetjem jeter, zaporo dihalnih poti in pljučnico.
Lp
Matej
Škoda samo, da ne obstaja cepivo proti neumnosti. Lep preostanek večera in uspešno zaključen študij medicine vam želim, Matej.
Matej
Pozdrav, spet se navajajo nepomembne številke, ki so brezpredmetne. Sestava cepiv je poslovna skrivnost in nihče dejansko ne ve kaj je notri. Če zaščita ni 100%, zakaj se cepiti? Da še jaz malo omenim številke, amiši v svojih vrstah nimajo avtistov in ne cepijo. Ostali američani cepijo in je ta številka 1 proti 40. Imam rajši otroka, da preboli vse otroške bolezni (z namenom se jim reče otroške), kot pa da je avtist! Če ste študen medicine še ne pomeni, da dejanso veste, kaj vse se v resnici dogaja. Lp, Matej.
Jure Črepinšek
Pozdravljeni,
cepiva ne nudijo 100% zaščite pred boleznijo, tega zgornji članek tudi ne trdi. Učinkovitost se razlikuje za posamezne bolezni, proti katerim cepimo. Za bolezni, proti katerim cepimo z oslabljenimi mikroorganizmi, je ta zelo visoka. Na primer – zaščita proti ošpicam je po prejetih dveh odmerkih cepiva zelo blizu 100%, študije navajajo številke nekje okoli 99%. Zaščita je nekoliko slabša pri mrtvih cepivih, cepivo proti oslovskemu kašlju, ki je najslabše učinkovito od cepiv obvezne sheme v Sloveniji, nudi 85% zaščito pred boleznijo. Naj poudarim, da je potek bolezni pri tistem majhnem deležu cepljenih, ki vseeno zbolijo, navadno dosti blažji kot pri necepljenih. Za primerjavo si lahko predstavljate varnostni pas v avtomobilu. Ta vas ne bo zaščitil pred vsemi poškodbami, jih boste pa v primeru nesreče prejeli manj, prejete poškodbe pa bodo v veliki večini primerov dosti blažje kot pri nepripasanih.
Obstoj čredne imunosti potrjuje mnogo opažanj pojavnosti bolezni. Za primer, na Japonskem so imeli leta 1974 80% precepljenost proti oslovskem kašlju in 393 primerov te bolezni, umrl ni zaradi nje nihče. Leta 1979 je precepljenost padla na okoli 10%, zbolelo je 13.000 ljudi, 41 pa jih je umrlo. Slovenski podatki vam bodo morda malo bližje. Pri nas med letoma 2000 in 2009 ni bilo prijavljenega nobenega primera ošpic, kljub temu, da mnogo otrok ni zaščitenih. Proti ošpicam cepimo namreč šele po prvem letu, nekateri pa ne morejo biti cepljeni zaradi medicinskih kontraindikacij (npr. otroške levkemije, ki prizadene imunski sistem). V današnjem globalno povezanem svetu je praktično nemogoče, da v tem obdobju nihče iz Slovenije ne bi prišel v stik z ošpicami, ki so marsikje po svetu pogoste. Imunost oseb okoli nezaščitenih otrok, dosežena s cepljenjem, je preprečila, da bi se ta nevarna bolezen razširila tudi do njih.
Vkolikor imate konkretne pripombe na vsebino članka, ste lepo vabljeni, da jih delite v komentarju. Konstruktivna kritika nam pomaga, da se svojih napak zavemo in nam daje možnost, da jih popravimo.
Lp, avtor
Matej
Zmazek od članka in prazno obračanje besed. Dejansko niste napisali čisto nic konkrektnega. Čredna imunost ne obstaja in ne obstaja 100% zaščita s cepivi.
Jure Črepinšek
Pozdravljeni,
Med sestavinami cepiv se kot adjuvanse pogosto uporablja aluminijeve soli, ne elementarnega aluminija. Adjuvansi spodbujajo imunski sistem in mu pomagajo, da močneje odreagira na ostanke mikroorganizmov, ki se nahajajo v cepivih in tako proizvede imunski spomin na povzročitelje bolezni pri večjem procentu cepljenih. Aluminijeve soli se v cepivih uporabljajo že okoli 70 let; s cepivi, ki jih vsebujejo, pa so cepili že več kot milijardo ljudi. Na podlagi desetletij izkušenj je bilo narejenih več študij, ki so pokazale, da aluminijeve soli v cepivih predstavljajo izjemno majhna tveganja. Ta tveganja so neprimerljivo manjša tveganjem možni okužbi z mikroorganizmi, proti katerim cepimo. Do takšnega mnenja so pri pregledu obstoječih raziskav prišli tudi strokovnjaki SZO (Svetovne zdravstvene organizacije).
Lp,
avtor članka
Alioness
No, študent medicine. Prosim če si poiščeš lepo raziskave, Injected vs injested aluminum ter Aluminum and autoimmunity. Potem pa si vzemi v roke DEJANSKA priložena navodila od cepiv in primerjaj malo številke toksinov v raziskavah in v navodilih. Morda se ti bo posvetilo, kam pes taco moli. 😉
Kar pa se tiče zgodovine… kapital piše zgodovino, ne resnica.