MAMICE

ZAHRBTNA BOLEZEN, KI UNIČUJE NAŠA ŽIVLJENJA

Vsakič, ko naključno srečam svoje prijatelje ali znance in jih (kot je v navadi) vprašam: ”Kako ste kaj?”, dobim isti, utrujen, izčrpan odgovor: ”V redu, pa saj veš…, delamo, ves čas je nekaj, ravno se mi mudi na…”. Pogovor je vsakič kratek, izraz v očeh mešanica med opravičujočim in obupanim, zadnje besede: ”Pa saj se moramo res kaj videt.” so že rahlo oddaljene, ko koraki hitijo naprej, glava je še obrnjena v mojo smer, misli pa so že daleč naprej po opravkih.

 

Stalno zaposleni. Pa ne samo odrasli! Ravno danes me je mamica fantka s katerim je Nina v vrtcu vprašala, če bi šli kdaj skupaj v kakšno igralnico. Še preden sem lahko odgovorila, je sama rekla: ”Aja, ne, saj vem, Nina ima vsak dan nekaj.” In res! Nina ima ob ponedeljkih balet, ob sredah angleščino, ob četrtkih plesne vaje, petke in vikende imamo pa tako polne, da se s prijatelji lahko dogovorim za druženje šele čez približno mesec in pol, za dve uri, potem smo že zmenjeni naprej. (Na tem mestu iščem opravičila kako mi v vsem tem v bistvu uživamo in kako Nina vse svoje dejavnosti obožuje (ker jih), ampak vseeno, česa je navajam?!?)

Kako smo prišli do tega? Zakaj delamo to samim sebi? Zakaj delamo to svojim otrokom? Kdaj smo pozabili, da smo ljudje in ne stroji? Kdaj se je zgodilo, da ni dovolj, da so otroci preprosto doma? Ali samo na igrišču?

Kaj se je zgodilo s svetom, da ne moremo samo sedeti v družbi tistih, ki jih imamo tako zelo radi in se pogovarjati o preprostih stvareh, o resnih temah, o svojih razmišljanih, občutjih, ali pa samo uživati v tišini, ki pri ljudeh, ki so si blizu, ni tako zelo moteča. Kakšno praznino čutimo ob vsem tem, da se nam jo tako zelo mudi zapolniti?

Kdaj smo ustvarili svet v katerem moramo narediti še več in še več v vedno krajšem času? Kdaj smo pozabili na sprostitev, druženje? Kdaj smo prenehali pustiti, da samo… smo?

Nekako smo se pustili prepričati v to, da ni vredno živeti, če nimamo ”polnega” življenja. Treba je raziskovati, preizkušati nove stvari, potovati, se zabavati, do potankosti izkoristiti vse kar nam ponuja svet. Kako lahko uživamo in izkušamo, če se nam tako zelo mudi naprej, po več in več?

Ta bolezen (priznajmo si, to je bolezen) nas uničuje od znotraj in destruktivno vpliva na naša življenja. Nikoli nismo pomirjeni. Ves čas smo nemirni, v naglici, v stresu. Ukrade nam možnost, da smo popolnoma prisotni v trenutku, z ljudmi, ki jih imamo radi. Preprečuje nam ustvariti prijazno, toplo skupnost po kateri vsi tako zelo hrepenimo.

Vsa ta nova tehnologija, ki naj nam bi prinesla lažje in udobnejše življenje, nam je v resnici odnesla prav to. Še nikoli v zgodovini nismo imeli tako malo časa zase, tako malo udobja z družinami, tako malo od življenja.

Meja med službo in domom je zaradi prenosnih računalnikov in telefonov že skoraj popolnoma izbrisana. Dosegljivi smo VES ČAS.

Sama sem ena izmed tistih srečnežev, ki smo lahko sledili srcu in delamo tisto, kar nas veseli najbolj na svetu. Vsak dan se srečujem z majhnimi otroki, ki so moji najljubši ljudje na svetu, z nosečkami, ki so neskončno prijetne in nežne, z mamicami, ki so močne in ljubeznive, z ženskami, ki so ponosne in samozavestne, z moškimi, ki so trdni in vztrajni, z damami, ki so modre in izkušene. Vsak od njih me napolni z energijo, z dobro voljo, s srečo. Ampak delo z njimi v dvorani je samo vrh gore. Da jih v dvorano, na predavanja in dogodke dobim, moram biti non stop dosegljiva. Največ prijav dobim ob treh, ko grem po Nino v vrtec. In ob nedeljah. Z ljudmi, s katerimi poslovno sodelujem, se največkrat slišimo preko messengerja, ob nemogočih urah. In dnevih. Praznik, noč, počitnice, to je čas, ko imamo končno nekaj minutk še za nove ideje in sodelovanja.

Nekateri nimajo takšne sreče kot jaz. Delajo dolge ure v preslabo plačani službi. Nadure niso plačane. Delo jih že dolgo ne veseli več (ali pa jih sploh nikoli ni). V službi vztrajajo, ker je to edini način, da si zagotovijo streho nad glavo in nekaj za na krožnike. Tistih, ki nimajo niti te sreče in živijo v hudi revščini, že dolgo sploh ne opazimo več. Nimamo časa. Če se ustavimo, bomo mi postali oni. Ta sistem preprosto ne deluje.

Najbolj priljubljen moto današnjih mladih ljudi je ”work hard, play hard”. To je odraz vseh naših življenj. Je odraz popularne filmske industrije in odraz kapitalizma.

Ni treba, da je tako!

Ko nekoga vprašamo: ”Kako si?” v resnici ne sprašujemo po tem kaj je na njihovem urniku, kaj je njihov naslednji opravek in kdaj imajo kaj časa. Sprašujemo po tem kako se počutijo. Kaj čutijo v srcu. Si srečen? Si žalosten? Hrepeniš po čem? Te kaj boli? Poglej v svojo dušo, v svoje srce in mi zaupaj kako si.

Povej mi, da se še spomniš, da si človeško bitje, Povej mi, da nisi samo stroj, ki samo še kljuka obveznosti na seznamu eno za drugo. Potopi se z mano v ta pogovor, nameni mi ta pogled, ta dotik. Nameni mi zdravilen pogovor, poln človeškega dostojanstva, nameni mi svojo prisotnost.

Primi me za roko, poglej me v oči in se za trenutek poveži z mano. Povej mi nekaj o svojem srcu in prebudi moje srce, da se še jaz spomnim, da sem čisto pravi človek, človek, ki hrepeni po fizičnem kontaktu z ostalimi ljudmi.

Kaj lahko naredimo? Nimam pripravljene nobene instant rešitve.

Potrebujemo drugačen pristop do dela, do tehnologije. Vemo kaj bi radi: življenje, ki ima smisel, prijazno družbo, uravnoteženo bivanje. Radi bi bili spet ljudje.

W.B. Yeats je napisal: ”Bolj kot vojak na bojišču, je pogumen tisti, ki si upa raziskati skrite kotičke svoje duše.”

Kako naj raziščemo skrite kotičke svoje duše, če smo tako zelo zaposleni? Kako naj živimo tako, kot si v resnici želimo? Lahko. Upanje še ni ugasnilo, samo najti moramo drugačen sistem v katerem bomo živeli.

Želim si, da bi bili otroci umazani, zdolgočaseni, da bi se naučili biti ljudje. Želim si, da bi se znali ustaviti, se pogledati v oči, se dotakniti drug drugega in se vprašati: ”Kako si?”

Kako si pa ti?

Vztrajajmo pri pristnih, fizičnih človeških odnosih in stremimo k družbi, kjer bomo na odgovor na znano vprašanje: ”V redu sem, ampak imam toliko dela.” lahko odgovorili: ”Vem, dragi prijatelj, vsi ga imamo. Ampak mene zanima kako si TI?”

 

Share on Facebook4kTweet about this on TwitterPrint this pageEmail this to someone

Poglej tudi

Komentarji

  1. Zelo lepo napisano in dejanski odraz današnjega stanja, nimamo časa niti da nimamo časa. Ampak vse okoli nas nas sili v še več v še manj časa dokler nekega dne ne zremo v brezno nesreče , notranjo izgorelost, nemoč imeti občutke, razpadel zakon, zahrbtna bolezen. In potem se sprašujemo zakaj mladi nočejo otrok ali se za njih odločajo zelo pozno in za vedno manj. Mene ne čudi.

  2. Denar z veliko začetnico,oziroma imeti vse kar ima “zahodnjak”je blodnja vseh nas,oziroma vseh vas,saj sem osebno naredil že pred leti križ nad stalno službo ,stalnim prihodkom in stalnim nadzorom nadrejenih.Velik osebnostni korak iztopiti iz množice enakih,pa je težak in ni enostaven,vendar se kmalu izkaže za velik plus.Kar naenkrat je več časa za vse,kar ostali niso sposobni udejanjiti.Moj moto v življenju-nisem se rodil,da bom garal.

  3. Nisem se rodil iz nuje do jela, ampak nuje do dela, pa je drugi pregovor. Rodili smo se in če želimo obstati je potrebno delati, vendar koliko in kaj pa je naša izbira. Torej delajmo toliko, kot je potrebno. Mislim, da je 8 urni delovnik maksimum, ki so ga prakticirali v času socializma. Po končani službi je moj oče in mama imela še toliko energije, da je delala v in okoli hiše, še na polje sta se podala, se družila , bila dovolj socialna. In predšolski otroci, smo bili v vrtcu ali doma z mamo, ali starimi starši. Lovili in tekali, plezali po drevju, igrali nogomet v gozdu na jasi. V šolskem obdobju pa seveda smo se učili brez pomoči staršev, napravili nalogo kot smo znali. ne bom zgubljala besed z umikom v preteklost in vam kradla časa, raje uživajte v pogovoru s partnerjem ali otrokom, branjem ali druženjem s prijatelji ob kavici, čaju ali…

  4. V današnjem času se le redko kdo še sooča s svojimi čustvi. Čez dan se nam misli nenehno vrtijo okoli tega kaj vse še moramo postoriti, zato na vprašanje, “Kako si?”, niti ne znamo odgovoriti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja