Moja tokratna nosečnost res ni bila najbolj enostavna. Nisem bila srečna, borila sem se sama s sabo, imela sem krvavitve, nisem čutila povezanosti z otrokom, bila sem na robu izgorelosti, obiskovala sem psihologinjo… kaj lahko še vse napišem, da se bom opravičila? Pa saj ste lahko spremljali moje nosečniško popotovanje in spremljali vse težave, ki so prišle zraven. Poznate jih. Pa vseeno se mi zdi, da potrebujem za današnji zapis še več olajševalnih okoliščin in dodatno razlago zakaj bo zapis takšen kot bo. Zakaj?

V času svojega bloganja sem že dojela, da nosim odgovornost za to kar zapišem in vplivam na določeno število žensk. Včasih pozitivno, včasih negativno, a vplivam. Včasih mi napišete: ”Hvala! V tvojem zapisu se popolnoma najdem.” Včasih ste jezne: ”S tem se pa nikakor ne strinjam, nimam takšnih izkušenj!” Včasih greste mimo in si mislite svoje, včasih pa se vas moje objave dotaknejo, zato zelo pazim kaj napišem. Mamina maza je namreč vedno in predvsem namenjena temu, da vas podpre, vam nudi zavetje in razumevanje.

Zato sem zadnje čase bolj tiho oz. iščem teme, ki niso direktno povezane z  mojim doživljanjem prvih dveh mesecev z dojenčkom.

Berem bloge, kjer piše, da so mamice utrujene in izčrpane, berem kako bi po dopustu potrebovale še en dopust, kako je težko biti mlada mamica in koliko vsega to prinese s sabo. Spomnim se, da sem tudi sama v nekem obdobju čutila tako. Zato sem tiho.

Spomnim se, da sem enkrat že objavila lep zapis o dojenčku, pa je veliko mamic čutilo stisko, ker pri njih pa ni vse tako lepo. Na splošno nekateri očitajo blogerkam, da materinstvo preveč olepšujemo. Zato sem tiho.

Mogoče sem tiho iz vraževerja, da se ne bo naenkrat vse obrnilo. Morda zato, ker vem, da dnevi, ko bi se najraje zjokala, še pridejo. Zagotovo. Materinstvo pač ni najlažja preizkušnja na svetu.

Predvsem pa sem tiho, ker se ne bi rada počutila, kot da se pred kom postavljam. Pri nas namreč ni najlepše sprejeto, da je komu lepo. Bolj ”pali”, ko nam je težko.

Ampak! Rada bi na svojem blogu imela tudi zaresen spomin na prva dva meseca. Prva dva meseca sreče. Srečna sem! Neskončno srečna! Ian je zdrav. Ian je nasmejan. Ponoči spi. Pridno je in pridobiva na teži. Je tako zelo priden in simpatičen, da večkrat dnevno naglas vzkliknem: ”Best baby ever!”

Jaz sem na porodniškem dopustu. Vsak mesec dobim nek znesek na račun, ki ni najvišji, ampak v kombinaciji s partnerjevo plačo, zadosten. Ponoči spim, čez dan veliko dojim, kaj skuham, grem na sprehod. Ko opazujem Nino in Iana, sem neskončno srečna. Nič mi ni težko, uživam vsako sekundo.

Zavedam se, da imam srečo, zavedam se, da bi lahko bilo zelo drugače in zavedam se, da se lahko že danes ponoči vse obrne. Ampak prva dva meseca sta bila čudovita! Presrečna sem! Lepo se imam! Super sem!

Zakaj je to tako težko napisati ”na glas”? Zakaj se počutim nekako krivo in bi vse skupaj najraje kar zamolčala?

Zapisov za podporo utrujeni mamici je na mojem blogu ogromno in še veliko jih bo. Pa tudi moja skupina Nisi sama, mama! je namenjena mamicam, ko smo v stiski in ko nam je težko. Z veseljem tudi vedno odgovorim na zasebna sporočila, na klice, vam pomagam in svetujem, ker vem, da je biti mama velikokrat težko. Ampak meni trenutno ni. Meni je trenutno zelo lepo! In upam, da se tudi v tem najde še kakšna!

 

Foto: Urška Golob

 

Poglej tudi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

PRILJUBLJENE OBJAVE