Včasih se globoko v sebi ustrašim minljivosti. Tiste, neizprosne, ki pride in iz tvoje bližine izbriše najdražje osebe. Pa nisem ravno ena tistih, ki se bojim starosti in tudi ne ena tistih, ki bi se pritoževala nad leti. Počutim se mlado v srcu, zelo rada se družim z mladimi in počnem stvari, ki me osrečujejo. Brez težav se prepustim glasbi, sem za štose, lahko se sprostim v dobri družbi, zapojem, grem na koncert, zaplešem, sem svobodnega duha. Pa vendar. Prihajam v leta, ko je čas dragocen. Ko se ti nenadoma zazdi škoda neštetih trenutkov, ki neslišno polzijo mimo tebe, ti pa jih ne preživljaš s tistimi, ki ti  pomenijo največ.

Od nekdaj mi družina in dobri prijatelji pomenijo največ. V sebi imam nek čip, ki se vklopi vsakokrat, ko me nekdo potrebuje. Pomagati sočloveku je največ, kar lahko nekdo stori. Tako so me vzgojili. Za določene ljudi sem pripravljena storiti vse. Žrtvovati vse. Se boriti do zadnjega diha in zmagati. Ne glede na vse. Pozabiti nase. Popolnoma. Nikoli reči – NE, tega ne zmorem. Iti preko sebe. Po vseh novodobnih teorijah je to napačen pristop. Ker – kdor ne zna najprej poskrbeti zase, tudi drugim ne more pomagati. Kdor si ne vzame časa za lastno dobrobit, pregori.

Rojstvo vnukinje je bil eden od najsrečnejših dogodkov v zadnjih letih. To je bila ljubezen na prvi dotik. Kako lepo so vsa moja čutila napolnjena z otroškim  smehom in energijo, ko pride na obisk in zapolni popolnoma vsak kotiček življenja. Moja ljubica, moja mucica.

Velikokrat se zalotim, da me ovira moj čut za red in organizacijo. Kadar vem, da pridejo na kosilo/večerjo/praznovanje se mi zdi, da moram postoriti tisoč stvari, da bo vsem dobro, čisto, udobno, organizirano. In postanem kontrol frik. Zoprna. In potem mi je žal, ko mine dan in se zavem, da pravzaprav nisem imela časa, da bi se z Ninko igrala, ji prebrala pravljico, se našemila v princesko, zaplesala in zapela z njo ali se kar tako crkljala.

Najslajša so jutra, ko Nina preživi noč pri nas. Zjutraj, ko je še vse umirjeno in je v hiši tišina, se kljub malce slabše prespani noči najsrečnejša prebudim, ko me Nina objame in reče: »Dobro jutro, babica, rada te imam.« In za povrh mi na lice pritisne najslajši in najtoplejši poljubček, kar ga svet premore. In potem se stisneva in božava in imava čas samo za naju. Ko se jutro prevesi v dan, se v meni zopet vklopi tisti čip in takoj se mi zazdi, da moram še to in ono – kaj bo za zajtrk, bodo prišli na kosilo, kdaj bodo prišli, kaj bo za večerjo, imam dovolj kruha, je kopalnica čista, je na vrtu vse OK, da ne bo sama na vrtu, kje sta Oli in Monti (naša psa), je šla na vrt bosa – in še tisoč takšnih. V glavi se mi vrti kolesce, vrti se in vrti in ne neha…

»A v toplice greste? Za Silvestra? Joj, nam pa to ne sede.« To je običajen pogovor med ljudmi mojih let, ki tekmujejo kdo bo imel bolj izvirno idejo o tem, kje je primerno silvestrovati ali preživljati proste dni. Nam pa sede. Zelo.

Ne morem opisati, kako zelooooooo sem se veselila letošnjega Silvestra in štirih dni v hotelu Livada Prestige v Moravskih toplicah, ki je moj najljubši hotel. Tam je moj čip v stanju mirovanja. Pozdravljen, raj na zemlji! Tam drugi poskrbijo za vse. Jaz se lahko končno posvetim samo sebi in mojim. In seveda brezskrbno čofotam v toplih bazenih z našo Nino, ki v vodi neizmerno uživa. Ves dan lahko preživi v bazenu. Plava, se potaplja, igra, najraje pa se druži z nami. Tako se zabavamo do onemoglosti. »Babica, ali grem lahko s tabo? Babica, kam greš? Babica, dajva se igrat, da si ti sestrica. Babica a se greva, da sem jaz Pepelka, ti pa mačeha. Babica, babica, babica….« Najlepša melodija za babičina ušesa. In če gre babica na masažo, v savno ali na kavico so tu seveda še deda, očka, mamica, tudi teta pa kakšna prijateljica. In užitek je zagotovljen. »Babica, a grem lahko s tabo v sobo? Babica a se lahko naličkam(t.j.  da vzamem babičin čopič za ličenje in uživam pred ogledalom) »A mi posodiš malo šminko? A se lahko malo nadiškam?« In tako je od jutra do večera. Vsi smo srečni – očka, mamica, babica in dedek. Ker Nina je naš zakladek. In kmalu bo na svet prišel še drugi zakladek, ki bo prinesel novo energijo, nov otroški smeh in nove objemčke.

To so trenutki, ko si napolnim prav vse baterije in ne potrebujem ničesar drugega. To so trenutki, ko se niti enkrat ne zavem minljivosti, temveč praznujem življenje, smeh objeme in ljubezen.  To so trenutki zame!

 

Do naslednjič,

Babi Marjeta

Objava je nastala v sodelovanju s Sava Hotels & Resorts, kjer smo preživeli novoletne praznike in se imeli nadvse čudovito.

Poglej tudi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

PRILJUBLJENE OBJAVE