Noseča sem. Čisto zares. Test nosečnosti je pozitiven, 5. teden nosečnosti. Po treh splavih, smo spet tukaj (moja zgodba). A tokrat sem se trdno odločila, da bo razplet drugačen! Ko sem objavila svojo zgodbo, sem dobila en kup odličnih nasvetov kaj in kako, ampak v resnici sem ves čas vedela. Problem je v meni. Pa ne fizično! Moja ginekologinja me je dobro pregledala, z njo imam super izkušnje že iz prve nosečnosti, in potrdila, da z mano ni fizično nič narobe. Me je pa vprašala  kako stresno je moje življenje.

Sama ne bi rekla, da je moje življenje stresno. Ok, delam veliko, v bistvu ves čas, skrbi se nabirajo, denar pa ne tako zelo. Sem mamica, ki želi imeti čas za otroka in želi imeti še enega, in sem ambiciozna lastnica podjetja, ki si želi še več in vse dela sama. Seveda se da! In seveda lahko uživaš na delu in si doma popolna mama, ampak je težko. In je stresno. Ker ne moreš biti ves čas 100% pri eni ali drugi stvari. In to te izčrpava. Vsak dan posebej. Ninin jok, trma, pomanjkanje časa za vse, kar bi morala narediti, nepospravljeno stanovanje, nedokončano delo. Nikoli konca. Kje so šele večeri s prijateljicami in kakšna zabava. Pa delam vse, z veseljem, nekako najdem čas. Ko večin anajde nešteto izgovorov, meni uspe. In nikoli ne jamram, ker mi ni nič težko. Ker uživam v delu. Ker se mi zdi moje življenje lepo. Zelo lepo.

Ampak je stresno, tega se sploh več ne zavedamo, ker ne jamramo in ker se od nas v bistvu pričakuje ogromnoooo in včasih ne gre več tako naprej. Nekaj let že, in mogoče bi šlo še, če se iz nastale situacije ne bi ničesar naučila. Pa sem se. Fizično je vse ok, zanosim brez težav, ampak potem ne gre naprej. Na predavanju, ki sem ga obiskala pred časom, sem slišala, da se ženska topla, nežna, senzualna energija zadržuje v njenem centru. V ženski maternici. Če je ženska psihično ali drugače preobremenjena, se njena ženska energija preseli iz maternice v možgane. Povsod ne more biti. To mi je dalo zelo misliti.

Ok. Kaj zdaj? Bi imela še enega otroka ali se nimam časa ustaviti? Imam sploh čas za še enega družinskega člana, za nosečnost? Se bom znala ustaviti? Se sploh želim ustaviti?

Odločila sem se, da ja! Odšla sem na morje. Za cel mesec. 6. – 10. teden nosečnosti sem tako preživela na Korčuli, z mojo družino in z mojimi starši. Nobenih slabosti, veliko počivanja, veliiiiikoskrbi – vsakič, ko sem šla na wc, sem pogledala papir za znake krvi, veliko sonca in morja, dobre hrane in dobre družbe. Izklopila sem svoj telefon, ostalih pripomočkov nisem vzela s sabo in se res osredotočala samo na počitek in prazno glavo.

O teh tednih zato več kot toliko ne morem napisati. Vsake toliko bolečina spodaj desno. Močna, hitra bolečina. Vsake toliko blaga slabost. Nekaj utrujenosti. Velika želja po mlečnih izdelkih, nič želje po mesu. Zaskrbljenost, nihanje razpoloženja. To je pa to.

Prišla sem domov in komaj čakala, da pride 12. teden nosečnosti, ko bo moja ginekologinja potrdila, da je vse ok. Ko bom prvič zagledala pikico v trebuščku. Ko bom končno vedela, da bo tokrat vse ok.

Ustavila sem se, poskrbela zase in si na novo postavila prioritete. Naredila sem vse, kar sem lahko in upam, da je bilo dovolj. 11. teden je minil malo bolj neučakano, ker smo bili spet doma in se vrnili v realno življenje, v službo v najhujšo ”gužvo”, v nepospravljeno stanovanje. Postalo mi je slabo, dobila sem bolečine v spodnjem delu trebuha, ampak zaenkrat je vseeno vse ok. Še 4 dni. V četrtek imam pregled. Komaj čakam!!!

 

Foto: Mateja Tamše
Nosečkin dnevnik: http://zljubeznijomama.com/noseckindnevnik/

 

Poglej tudi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

PRILJUBLJENE OBJAVE