”Se spomniš, ko smo se fotkali še čisto tako, zase?” mi je rekel Uroš, ko sva gledala novoletne fotografije izpred štirih let. Ninino prvo novo leto. Tisoč fotografij. Nič premišljenih, nobene posebej lepe.

4 leta nazaj smo bili samo mi trije. Midva, do ušes zaljubljena v svojo pol leta staro dojenčico, ki je predstavljala ves najin svet. Jaz na porodniškem dopustu, z dobro porodniško, brez kakršnihkoli drugih skrbi razen da je Nina zdrava in se ima lepo. Dokumentirali smo vsak trenutek. Zase. Za svoje albume. Takrat sem bila še zeloooo proti objavljanju fotografij otrok na spletu. Naš mehurček. Samo naš ”sveti” mehurček. 

Po porodniškem dopustu sem morala sprejeti nekaj odločitev, ki so me popeljale do tu, kjer sem danes. V življenju je pač tako, da se vsake toliko znajdemo na velikem razpotju in odločitve, ki jih takrat sprejememo, vplivajo na naše življenje in posledično na življenja vseh okoli nas. Kot mamice močno seveda vplivamo  tudi na svoje otroke in čeprav vedno delamo z mislijo na njihovo korist, se lahko hitro izgubimo v vrtincu sodobnega življenja.

Ko se torej počasi približujem svojemu drugemu porodniškemu dopustu, razmišljam o stvareh, ki so se v teh letih spremenile in jih lahko pri drugem otroku popravim, izboljšam. Rada bi, da vse poteka enako kot pri Nini. Pa ne more! Že nosečnost je veliko težja, potem smo tukaj mi trije, ki bomo sedaj postali štirje, kar bo vplivalo na dinamiko naših odnosov, pomanjkanje prostora v našem stanovanju in veliko manjša finančna varnost.

Kako naj spet dosežem tisti naš mirni mehurček? Ko smo samo mi in svet okoli nas ne obstaja? Tisto spokojnost, ki jo lahko ustvari samo mamica s podporo svojega partnerja?

Ravnokar sem zapisala: ”Ne morem!” in želela nadaljevati, da so se stvari pač spremenile in jih je potrebno sprejeti takšne kot so in bo tudi ok. A sem si  premislila. LAHKO! Lahko ga ustvarim! Konec koncev sem vedno verjela, da lahko (pod pogojem, da smo vsi zdravi in je poskrbljeno za splošno varnost) mamice premikamo gore! Samo bati se ne smemo in poslušati moramo svoje srce, pa bo vse v redu!

V leto 2018 tako vstopam odločena, da bom poslušala samo svoje srce. Verjamem, da se bodo ljudje že navadili, da nisem vedno na razpolago, da živim svoje življenje in s svojimi odločitvami ne odgovarjam samo zase, ampak tudi za svoja dva otroka. In če se svet za eno leto ustavi, se bo pač moral! Do januarja 2019 sem v prvi vrsti mamica. Porodniški dopust je temu namreč tudi namenjen.

4 leta nazaj
Danes
4 leta nazaj
Danes

 

Poglej tudi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

PRILJUBLJENE OBJAVE