Če so bili občutki ob vstopu v zadnji mesec lepi in sem že komaj čakala porod, se mi je ta teden vse skupaj spet obrnilo na glavo. Vame se je nenadoma prikradel občutek, da mi zmanjkuje časa.

Vse imam pripravljeno, želje za porod precej naštudirane, z vsemi rezervnimi načrti vred, kar se tiče teorije torej štima popolnoma vse. Sem pripravljena. Ampak lotil se me je čisto nov občutek.

Ne vem, če še katera lahko to razume ali se celo poistoveti, ampak počutim se, kot da mi zmanjkuje časa. V prvo sem Nini pela, jo ves čas božala, se počutila tako zelo povezano. Tokrat tega občutka nimam. Ukvarjala sem se s sabo in s svojimi težavami, razmišljala o praktičnih zadevah in čas je kar nekako minil brez tiste nosečniške blaženosti, ki sem jo čutila v prvo. Zmanjkalo mi bo časa za povezovanje.

Hkrati sem ta teden pretirano občutljiva na moj čas z Nino. Z njo bi rada preživela sleherno sekundo. Kar jokava postanem, če temu ni tako. Obenem nisem sposobna ničesar pametnega, saj sem že precej okrogla, in nikakor ne morem zmagati. Slabo vest imam, če nisva ves čas skupaj, pa tudi, če sva, pa jaz ne morem od sebe spraviti neke pametne energije za igro ali ustvarjanje ali karkoli pač že se mi v tistem trenutku zazdi, da bi morala. Zmanjkalo mi bo časa za biti sama z njo.

Slaba vest mi je ves čas za petami. Slaba vest, da ne delam dovolj za svojo prvorojenko in slaba vest, da ne delam dovolj za svojega drugorojenca. Tista najhujša slaba vest, ki jo mamice lahko doživljamo: Da nismo dovolj dobre!

Nekateri za to krivijo medije in bloge, ki naj bi idealizirali materinstvo in prikazovali same super mamice, jaz pa mislim, da je to občutek, ki je v nas veliko bolj globoko zasidran. Čutila ga je moja mamica, ko Facebooka še ni bilo, pa moja babica, pa prababica. To je tista neskončna ljubezen do svojih otrok, ki bi jim rada dala vse! In zanje bi se, ko nikakor več ne moreš čez sebe, raztrgala na tisoč koščkov, samo da bi jim pokazala kako zelo močno jih ljubiš.

Strah me je, da mi bo zmanjkalo časa, da bi Nina vedela kako neskončno rada jo imam in bom vedno tukaj zanjo in strah me je, da mi bo zmanjkalo časa, da bi s sinčkom navezala tisto posebno vez, ki jo moram še pred porodom.

So ti dnevi res ključni? So to samo hormoni, ki trenutno divjajo po mojem telesu? Ali je to tisto najlepše a obenem tako težko prekletstvo vseh mamic na tem svetu? Skrbi, odgovornost, ljubezen. Prepričujem se, da so to samo občutki. Da bo vse v redu. Da bosta oba čutila, da sem popolnoma njuna, da se je moje srce povečalo in moja ljubezen pomnožila. Da bom po porodu čutila drugače in bo vse kot mora biti. In bom čudovita mamica. Za oba.

 

 

 

Poglej tudi

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

PRILJUBLJENE OBJAVE